Smo pred novim pohodom za življenje, ki ga organizira svetovna civilna iniciativa Pohod za življenje. Ta je nastala iz želje, da bi javnost ozaveščala o lepoti in dostojanstvu vsakega človeškega življenja, temeljno poslanstvo iniciative pa je pokazati oz. doseči, da abortus (splav) postane nepredstavljiv (Pohod za življenje).
Letošnji pohod bo potekal pod geslom »Življenje je zakon«. Že pred tem pa je omenjena civilna iniciativa na Kongresni trg v Ljubljani prinesla 190 zastavic v spomin na slovenske otroke, ki so svoje življenje izgubili v postopkih umetnega splava, kar pa je nekatere aktiviste, ki se zavzemajo za splav, zmotilo in so zastavice uničili. To je v javnosti sprožilo številne ogorčene odzive tako z ene kakor z druge strani. Pričujoči prispevek prinaša razpravo o splavu, ki bo predvsem pokazala socialistično gledanje na splav, saj aktivisti, ki zagovarjajo t. i. »pravico do splava« izhajajo predvsem iz (samooklicanih) socialističnih krogov.
1. Splav je vprašanje delavskega razreda
Kanadska delavska stranka trdi, da so zakoni v kapitalizmu vedno tisti, ki služijo za zatiranje delavcev. Zakon za splav tako po njihovo služi zatiranju žensk iz delavskega razreda. Poleg tega omenjena stranka meni, da je legaliziran splav ekvivalenten prisiljenemu splavu milijonov otrok delavskega razreda. Takole pišejo na spletni strani marxists.org: »Če bi policija vkorakala v skupnost delavskega razreda in odpeljala noseče ženske v bolnišnico in jih prisilila v splav, bi bila celotna javnost ogorčena na ulicah. Ko pa vladajoči razred to uredi ekonomsko, kar ima enak učinek, mnogi t. i. levičarji celo spodbujajo takšno nasilje. Marksisti se vedno zavedamo, da je kapitalistična ekonomija bistveno vodilo za zatiranje delavskega razreda; policija in vojska sta šele sekundarne narave. Kapitalistična ekonomija sili milijone delavskih družin v splave, da bi uničili njihove potomce. To je daleč od osvoboditve žensk, temveč je še en od grozljivih natikanj zatiralskih verig okoli njihovega vratu.« (Canadian Party of Labour)
Čemu torej natikanje takšnih verig s strani »kapitalistične ekonomije,« ki si želi zatiranja žensk iz delavskega razreda in uničevanje potomcev delavskih družin? Če po marksističnem gledanju na kapitalizem, le-ta temelji na izkoriščanju delavcev, se zdi legaliziran splav, kot ga vidijo v Kanadski delavski stranki, nesmiselno početje, saj bi si morala »kapitalistična ekonomija« v tej luči prizadevati za to, da bi bilo delavcev čim več, kajti več delavcev pomeni več izkoriščanja, večjo produkcijo in posledično večje kovanje dobičkov.
Odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje tiči v množični brezposelnosti. To seveda ni nov pojav v zgodovini, je pa simptom, ki kaže, da so aktualne inštitucije tik pred propadom, saj ne zmorejo ljudem priskrbeti družbeno koristnih dobrin, celo tistih ne, ki jih same definirajo kot družbeno koristne (Burnham 2021, 28). Če je bilo v prehodu iz fevdalnega v kapitalistični sistem težko pridobiti delavce in je bila kapitalistična potreba po delavcih tako močna, da je takratna kapitalistična ekonomija v reševanje pomanjkanja delavcev afirmirala cerkveno doktrino glede splava (Canadian Party of Labour), je »kapitalistični« problem danes v tem, da je delavcev preveč, zaradi česar prihaja do množičnih brezposelnosti. Da bi »kapitalistična ekonomija« rešila omenjeni problem, ter se ohranjala pred svojim propadom, je posegla po drugačni metodi – legalizaciji splava, kar definira kot družbeno koristno (liberalizacija ženske) in imenuje »progresivno«, medtem ko je temeljno marksistično stališče do takšnega progresivizma, da gre za reakcionarno ideologijo (Canadian Party of Labour).
2. Splav kot vprašanje pravice ženske do lastnega telesa
Kot smo omenili, gre pri legalizaciji splava za grozljivo natikanje zatiralskih verig okoli ženskih vratov, ne pa za njihovo liberalizacijo. To posledično velja tudi pri t. i. pravici ženske do lastnega telesa, ki je po mnenju nekaterih slovenskih (samooklicanih) socialistov nedotakljiva, zaradi česar odklanjajo vsakršen možen dialog z nasprotniki splava.
Že omenjena Kanadska delavska stranka ugotavlja, da je pravica žensk do svojega lastnega telesa bistven in mnogokrat uporabljan argument pri zagovornikih splava. Kot pravijo v stranki, to vprašanje ni vprašanje spola, temveč je razredno vprašanje. »Kapitalistični moški in ženske imajo popoln vpliv nad lastnim telesom; delavski moški in ženske pa svoja telesa za določen čas prodajajo kapitalistom. Splav nima s tem popolnoma ničesar. To je elementarni marksizem. Ta ’pravica’, ki jo zdaj vsiljujejo ženskam, je prava tragedija za mnoge delavske družine, velika tragedija za celotni delavski razred, kajti oropan je toliko naslednikov revolucije.« (Canadian Party of Labour) Ali rečeno drugače: »Gre za novo etapo v boju za dosego končnega cilja, da se namreč odpravi splav in sploh sleherna barbarska, nehumana metoda omejevanja porodov, nevredna socialističnega človeka« (Potrč 1974, 135).
3. Splav kot zlo, ki ga mora socializem odpraviti
Da je splav zlo, zoper katerega se socializem bori, izhaja že iz stališča Kanadske delavske stranke. Komunisti v Jugoslaviji so imeli podobno stališče, ki ga v svoji razpravi odlično povzema znani zdravnik in komunist dr. Jože Potrč. Pravi, da »vprašanje splava namreč ni zgolj medicinsko, ampak je tudi eminentno etično vprašanje« (Potrč 1974, 130). Tako so zdravniki-komunisti na zdravniškem kongresu leta 1935 splav označili kot zlo, saj da je »vsak splav bolj ali manj škodljiv za telesno, še bolj pa za duševno zdravje ženske,« kar je »zdaj splošno znano in priznano.« (130) Ker pa je »absolutna dolžnost socialistične družbe, da se bojuje za zdravje slehernega člana, je jasno, da si mora naša družba z vsemi silami prizadevati za profilakso,« kar pa ni samo »zdravstvena dolžnost, ampak tudi moralna, saj je nemoralno (vsaj za socialistične pojme), če komu škodiš na telesnem in duševnem zdravju.« (130-131) Potrč pravi, da gre »za humanizem, za enakopravnost med ljudmi, za odpravljanje vseh oblik družbenega zla, kot so kriminal, prostitucija, alkoholizem pa tudi splav in moški privilegiji proti ženskam« (131). Tiste, ki zagovarjajo, da imajo ženske pravico do splava, Potrč obtoži, da širijo protisocialistično vzgojo, ki vodi v neenakopravnost, ter da očitno tistim poslancem, ki v skupščini zagovarjajo pravico do splava v imenu ženske enakopravnosti, le-ta pojem še ni docela jasen. (131) V svoji razpravi se zavzema za dosledno socialistično vzgojo tudi na tem področju, ki bo v družbi ustvaril odgovornega človeka. »Iz spoštovanja do človeka in do življenja izvira vsa naša politika, ki je moralna, moralna v socialističnem smislu,« in nadaljuje, da »če spoštujemo rastline in živali, tako da se smatra za vandalizem, če uničiš redke rože, koliko bolj terja socialistična morala, da spoštuješ klijoče življenje človeka.« (131)
Na tem mestu opozori tudi na paradoks, »če slišiš, da so hitlerjevske zverine včasih ljubile živali ali da so bili hitlerjevski zdravniki proti vivisekciji (seveda živali), a so nečloveško mučili in uničevali ljudi, celo ženske in otroke.« (131) Toda socializem naj bi bil drugačen. »Naša morala je dosledna, bojujemo se za družbeni red, ki bo omogočil resnično spoštovanje življenja nasploh, prav posebno še človeškega življenja. Zato se tudi vprašanja splava lotevamo z vso resnobo socialističnega pojmovanja življenja« (131). To pa je na zakonodajnem področju kazenska prepoved splava na sploh ter vzgoja in izobrazba, kjer »vzgajamo mladino za resno pojmovanje ljubezenskega življenja, v spoštovanju zakonske zveze in v ljubezni do družine in otrok.« (131) To naj bi po socialističnih nazorih vodilo tudi v boljše odnose med spoloma in bi ustvarilo enakopravnost. (131-132) Legalizacija splava pa bi imela ravno nasprotni učinek. »Splava ne bi imeli več za slabo, možje bi cinično gnali ženske na abortersko mizo. In naša dežela bi se ’proslavila’ s številom splavov z vsemi slabimi posledicami in seveda tudi s padcem rojstev« (134). V dokaz svojim trditvam Potrč navede primer Sovjetske zveze, ki je imela nekaj časa splav legaliziran, kar pa ni prineslo želenih rezultatov, saj »kljub temu številu kriminalnih splavov ni padlo« (134). Zato je humanistično načelo iz Hipokratove prisege, ki je obsojala splav in usmrtitvi človeka celo iz usmiljenja, kar danes poznamo pod formulacijo spoštovanja človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, dobil v »socializmu značaj kategoričnega imperativa« (137). Potrč pravi, da je najplemenitejša in najodgovornejša dolžnost v življenju spočetje novega človeka, odnos do te dolžnosti pa »ne more in ne sme ostati posledica slepega živalskega nagona, ampak akt visoko razvite in svoje odgovornosti vsestransko se zavedajoče osebnosti, ženske in nič manj moške« (137).
V svoji razpravi se Potrč dotakne tudi vprašanja patriarhalne družine, kjer naj bi veljalo vrednotenje ženske kot sredstva. Zagovorniki legalizacije splava se namreč med drugim veliko sklicujejo tudi na ta argument. Potrč takšno argumentacijo označi za »lažirevolucionarne gonje proti družini in njenemu nadaljnjemu razvoju s hinavskim izgovorom boja proti patriarhalni družini« (138). Če naj bi bila v patriarhalni družini ženska dojeta kot sredstvo, kot stroj za rojevanje, pa pri zagovornikih splava to ni več, temveč »pa topovska hrana za abortersko mizo« (138). Z vidika socialistične etike in morale je treba »to strašno dehumanizacijo odnosov med spoloma […] seveda čimprej odpraviti« (138).
Zaključek
Socialistični vidik izhoda iz takšne stiske je torej samo eden – preventiva. To pomeni ureditev takšnih razmer, da splav ne bo več potreben. To pa je tudi trajna rešitev za socializem, kar pa zahteva raznovrstnost, in sicer na področju gospodarstva, kulture, moralne vzgoje, itd. (134) To pa bi po Potrčevem mnenju zahtevalo močno gibanje, kakršnega je predlagal Tito v primeru zakonskih razvez, ki so bile očitno v tistem času za »socialistično« družbo problematične. (135)
Boj za odpravo splava nasploh je v pojmovanju socializma boj za etično najvišji cilj, ki je »odprava vseh nehumanih odnosov, odprava vseh oblik izkoriščanja in poniževanja žensk« (138). Potrč opaža, da je takšen boj univerzalen, saj se odvija tudi v nesocialističnih deželah. Sklicujoč se na švicarsko književnico Luise Rinser, ki pravi, da ljubezen meri na vsakega človeka, seksus pa samo na njegov del, Potrč pritrjuje, in pravi, da »ima prav, vulgarizacija ni napredek, glavno so odnosi!« (138) Zato v primeru splava »pred nas […] stopajo pravi kulturni, etični in celo politični problemi socializma.
Gre v prvi vrsti za odpravo krivice, da bi ženski odvzeli materinsko srečo z lahkomiselnim in celo kriminalnim odnosom do prekinjanja […] nosečnosti,« hkrati pa »gre za to, da bi se tudi moška mladina docela zavedala svoje največje in najplemenitejše odgovornosti pri spočetju novega človeka« (138). In nenazadnje, »gre za to, da se osvobodimo buržoazne vulgarnosti glede seksualnih zadev, da damo vso čast ljubezni kot večjemu, obsežnejšemu, kot bistvu, ne pa ’seksu’, da nam je torej socialno višje od seksualnega« (138), kajti le tako lahko preprečimo, da bi »legalizirani splavi postali legalizirana klavnica« (Canadian Party of Labour).
Reference:
Burnham, James. 2021. The Managerial Revolution. Borough: Lume Books.
Canadian Party of Labour. Abortion, Population Control, Genocide: The ’Scientific’ Killers and Who Sent for Them, A Communist Response to Theories of ’Overpopulation’ (pridobljeno, 6. oktober 2023, https://www.marxists.org/history/erol/ca.firstwave/cpl-abortion/section3.htm).
Canadian Party of Labour. Abortion, Population Control, Genocide: The ’Scientific’ Killers and Who Sent for Them, A Communist Response to Theories of ’Overpopulation’
(pridobljeno, 6. oktober 2023, https://www.marxists.org/history/erol/ca.firstwave/cpl-abortion/section1.htm).
Pohod za življenje (pridobljeno, 6. oktober 2023, https://pohodzazivljenje.si/o-nas/).
Potrč, Jože. 1974. O socialistični etiki in morali. Maribor: Obzorja.
Sebastjan Erlah
Vir: blog
