Na Božič smo lahko zasledili veliko poslanic naših škofov, prav tako tudi njihovih nagovorov ob polnočnicah in drugih prazničnih mašah. Objavljamo nekatere poudarke iz besedil, ki jih je sicer objavil Tiskovni urad Slovenske škofovske konference.
Koprski škof Jurij Bizjak je poslanico posvetil vprašanju odpuščanja in spoštovanja človekovega dostojanstva. “Tudi moj bližnji se enako svojega rojstva ne spominja, tudi on pa dobro ve, da je kmalu po rojstvu tudi njemu bilo dano določeno ime in z njim v srce položeno določeno plemenito poslanstvo! In od kod potem zdaj ta predsodek, da bi si midva ne mogla pogledati v oči in si ne mogla podati roke?” (več TUKAJ)
Pri polnočnici pa je med drugim dejal: “Če smo torej otroci in dediči nebeškega Očeta smo tudi bratje med seboj. Pri tem pa je takoj potrebno poudariti, da so duhovne vezi močnejše od krvnih vezi! Kristus je povedal naravnost: ‘Kdor koli namreč izpolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, on mi je brat in sestra in mati!’ (Mt 15,20). Zgodovina pa nas uči, koliko je bilo bratov po rojstvu, ki dejansko niso živeli kot bratje, in koliko je bilo bratov, ki po rojstvu niso bili bratje, pa so dejansko živeli kot bratje! Kristus imenuje svoje brate vse ljudi: ‘Karkoli ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!’ (Mt 25,40). Čeprav se bratovske vezi merijo po izpolnjevanju Božje volje, so tudi najbolj uporni in oddaljeni in zato najmanjši, vendar še vedno Kristusovi bratje.” (več TUKAJ)
Ljubljanski nadškof Stanislav Zore se je v poslanici najprej dotaknil sporočilnosti jaslic in ob tem zapisal: “Zato je Bog v letošnjem božiču na poti tudi v vašo družino, v tvojo družino, na poti v našo domovino in v vse domovine tega sveta, na poti v naše bolnišnice in v naše domove za ostarele, na poti v naš parlament in v našo vlado, na poti k naši opoziciji in k našim protestnikom. Ker vsi ti, ker vsi mi potrebujemo odrešenje. In prihaja kot majhen, kot otrok, ki ga je rodila mama, ga privila k sebi in mu poklonila vso svojo ljubezen. Zakaj, kot majhen, ko pa vendar prinaša sporočilo dostojanstva vsakega človeka? Mar ne bi tega sporočila veliko lažje in učinkoviteje uveljavil, če bi prišel kot velik, mogočen, dih jemajoč Kralj? Prihaja kot majhen, ker nam želi podariti ljubezen, ker nas želi naučiti ljubiti. Če bi nas prišel premagat, potem bi prišel kot mogočen, če bi nas prišel osvojit, bi prišel kot vojskovodja in uveljavil svojo moč nad nami. Ker pa nas želi odrešit, mora vstopiti v naša srca in nam sporočiti, da nas Oče brezmejno ljubi po svojem Sinu Jezusu.” (več TUKAJ)
V nagovoru ob polnočnici pa je nadškof Zore med drugim dejal: “Kaj se je z Jezusovim rojstvom spremenilo? Marija je v tisti noči postala Mati in učenka. Pestovala je sina, mu podarila vso materinsko ljubezen, obenem pa je začela hoditi za njim, ne da bi razumela vse, kar je govoril in kar je delal. V srcu je shranila vse in o tem vedno znova premišljevala. Pastirji, ki so bedeli pri svojih čredah, so bili odprti za oznanilo tega, kar se je zgodilo v Betlehemu. Oni niso preštevali, niso načrtovali, niso počeli vsega tega, kar se je dogajalo v Betlehemu, v Jeruzalemu in v Rimu. Bili so pri svojih čredah in se pustili nagovoriti angelom. Bili so odprti za oznanilo angelov: »Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil odrešenik, ki je Kristus, Gospod.« Ampak temu je sledilo nezaslišano pojasnilo: »Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« Kako preprosto mora biti srce, da v plenicah vidi izpolnitev Božjih obljub; da v novorojencu spozna Božjo milost, ki rešuje vse ljudi.” (več TUKAJ)
V pridigi za dnevno mašo pa je med drugim dejal: “Jezus ni prišel na svet, da bi postal zmagovalec nad človekom in svetom, ampak je prišel kot odrešenik človeka in sveta. Jezus ni prišel, da bi nas premagal, ampak da bi nas odrešil. Če bi prišel, da nas premaga, potem bi prišel mogočno, z vso nebeško vojsko, z nadangelom Mihaelom na čelu. Če bi prišel, da nas premaga, bi nam njegov prihod jemal dih – pred njim bi trepetali. Jezus pa je prišel, da bi nas osvojil. Ne s silo, ne z bogastvom, ne z oblastjo, ampak z ljubeznijo. Zato leži pred nami majhen in nemočen. Niti govoriti še ne zna. Zanj govorijo angeli in o njem pripovedujejo pastirji. Vprašanje je, dragi bratje in sestre, ali mu je uspelo. Nedvomno mu je uspelo s pastirji, uspelo mu je z modrimi … Toda ali mu je uspelo z nami, ali mu je uspelo z menoj?” (več TUKAJ)
Mariborski nadškof Alojzij Cvikl je ob polnočni sveti maši med drugim dejal, da so bile prve priče, prvi prejemniki tega veselega oznanila o novem življenju, o novem svetu, “pastirji, ki so takrat veljali za najbolj preziran del družbe; tako prezirani, da niso smeli živeti niti po judovski Postavi in biti del izvoljenega ljudstva. “Imeli so jih za nečiste, ker so bivali skupaj z živalmi. Ko jih je doseglo oznanilo, da se je rodil Odrešenik, jih je prevzel velik strah in občutek nevrednosti. Zanje se je začel veliki dan, ko so odkrili, da se je ravno zanje rodil Odrešenik. Med njih ni prišel z močjo, ampak z nežnostjo, ki je lastna otroku.
Tega otroka, Božjega Sina, evangelist Luka, opiše s tremi imeni: »Novorojenčka«, povitega v plenice in položenega v jasli (prim. Lk 2,12). Ko ga Marija in Jožef prineseta v tempelj, da zanj opravijo vse po običaju postave je »dete« (prim. Lk 2,27). Ko je, star dvanajst let, v templju med učitelji postave, pa je »deček«, fant, kar lahko pomeni tudi hlapca (prim Lk 2,43). Gre torej za Božjega Sina, ki nam ga Oče pošilja kot služabnika, kot Odrešenika. Kot takega ga bo poganski vojak prepoznal ob njegovi smrti na križu.
Božična noč nam razodeva dve veliki skrivnosti, ki se dotikata Boga in človeka. Ni v Božji naravi rojevati božje otroke in ni v človeški naravi vstati od mrtvih. Oboje je čisti zastonjski Božji dar. Božji otroci postanemo pri sv. krstu in takrat stopimo na pot, ki nas vodi iz smrti v življenje. Zato je sveta noč noč veselja in hvaležnosti, kajti ta dar je namenjen vsakemu izmed nas. To je dar Očeta, ki nam ga daje po Sinu, ki je pravi Bog in pravi človek. Lahko rečemo, da je vsaka sveta maša podoživljanje tega, kar se je zgodilo v sveti noči. Oltar so Betlehemske jaslice in nanj je položen Jezus pod podobo kruha in vina.” (več TUKAJ)
Murskosoboški škof Peter Štumpf je med drugim spomnil: “Sedanja situacija pri nas in po svetu je zelo podobna strahovom betlehemskih meščanov. Strahu je povsod zelo veliko. Strah nas je korona virusa, strah nas je epidemije, strah nas je beguncev, strah nas je drug drugega. Povsod občutimo grožnjo. Mnogi so se zaprli vase in v svoje domove. Bojijo se zase. Izbiramo vse mogoče načine, da bi preživeli. Tudi proti korona virusu se cepimo zato, da bi preživeli in ne cepimo se za to, da bi preživeli. Pred nekaj tedni nas je še dodatno vznemirila Evropska komisija z namero, da ukine božič, da ne bi nekristjani zaradi božiča občutili diskriminacije. Namesto božiča bi naj praznoval kar ‘nek praznik’. Papež Frančišek je zgrožen opozoril, da so to že poskušali razni diktatorji, pa niso uspeli. Božič je in bo doma v družini, kjer se imajo radi, in kjer so doma Jezus, Marija in sveti Jožef. Prav je, da čimprej izgine ‘kičasto trgovinski božič’. Naj ga kar imajo tisti, ki Jezusa, Marijo in svetega Jožefa hočejo izbrisati iz civilizacijskega spomina.” (več TUKAJ)
Škof Štumpf je sicer letos zapisal božično poslanico v imenu vseh slovenskih škofov: “Naš Gospod Jezus Kristus, prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, si je iz Device Marije privzel telo in postal naš spremljevalec k Očetu v nebesih. On je Beseda, ki jo Cerkev oznanja, da bi na tej poti po njej vsi imeli življenje v obilju.
Dete v jaslicah je Rešitelj, ki prežene sleherno temo nevednosti in hudobije ter nam prižiga upanje. Zaradi njegovega usmiljenja smo vsi vredni, da živimo: rojeni in še nerojeni, zdravi in bolni, mogočni in šibki, pogumni in plahi, verni in neverni, pa tudi miroljubni in nemirni. Usmiljenje Deteta v jaslicah odpravlja razlike med nami in nas napolnjuje s spoznanjem o Bogu. To nas nagiba k spremembam – ne v grožnjah in nasilju, temveč v pravičnosti in medsebojni ljubezni.
Božič nas zato ne more prepustiti temi nevednosti o tem, kdo smo in kam gremo. Kot bratje in sestre v Kristusu smo sinovi in hčere življenje ljubečega Boga, ki nam je namenil neskončnost bivanja pri sebi.
Vsem prebivalcem Slovenije, zamejcem in izseljencem, bratom in sestram v Evangeličanski in Pravoslavni cerkvi ter tudi pripadnikom drugih ver, še posebej pa bolnim in trpečim, brezdomcem in brezpravnim, prestrašenim in jokajočim, izrekamo škofje svojo sočutno bližino in v molitvi na vas kličemo Božjo pomoč. Naj bodo božični prazniki blagoslovljeni in tolažilni. V novem letu želimo več medsebojne povezanosti; da bi iskali to, kar nas povezuje in nam prinaša skupno dobro.”
Celjski škof Maksimilijan Matjaž pa je v svoji poslanici zapisal, da tudi letos božični prazniki prinašajo oznanilo o veselju. “Kljub sencam, ki zaradi stisk in različnih omejitev visijo nad nami. Res je, človek za srečno življenje potrebuje še kaj več kot hrano in pijačo. Potrebujemo bližino, potrebujemo drug drugega, kjer se podpiramo in se spodbujamo. Prav to nam Bog daje in to je eno glavnih sporočil božiča. Bog v Jezusu sestopa iz nedostopnosti nebeških višav. Naselil se med nami, v naših domovih, v moje konkretno življenje. Podaril nam je sposobnost ljubezni.” (več TUKAJ)
“Pastirji so bili prvi verniki in oznanjevalci izpolnitve Božje obljube,” pa je v poslanici zapisal novomeški škof Andrej Saje. “Srečanje z Božjim Detetom jih je zaznamovalo. Reflektirali so svoje življenje, začeli so verovati in o tem oznanjati. Njihove drže, ki so pomenljive tudi za nas, so: naglica, čudenje in zahvaljevanje. Srečanje z Odrešenikom jim ni dalo miru in so takoj šli naprej. Skrivnost Božiča je v njih prebudila čudenje nad veliki Božjimi deli, ki so jim bili priča. Iz tega je sledila hvaležnost, da smejo sodelovati pri Božjem načrtu Odrešenja, da novico ponesejo v svet.
Premišljujmo skrivnost Božiča v luči drže pastirjev. Glejmo nanje in na ostale osebe ter se učimo. Pastirji današnjega časa so ljudje, na katere ne mislimo. Tisti z roba, ki niso uspeli v življenju, so bili morda zlorabljeni ali pa jih je družba tako ali drugače zavrgla. Kljub vsemu niso obupali. Iščejo, prisluškujejo in zaupajo. So odprti za Božja znamenja. Priznajo svoje omejitve in nemoč, kar jih dela pred Gospodom velike in dojemljive za Božji prihod.” (več TUKAJ)
