»Papež Benedikt XVI. je Medžugorje razglasil za “prevaro” in vernike znova pozval, naj v kraj ne romajo,« je petega septembra 2008 poročal časopis Dnevnik, sklicujoč se na tuje medije.
Izjava naj bi bila povezana z dejstvom, da je bil nekdanji frančiškan hercegovske province Tomislav Vlašić, ki je v začetnem obdobju prikazovanja deloval v Medžugorju, kaznovan z izključitvijo iz frančiškanskega reda ter iz duhovniškega stanu. Že zdavnaj naj bi z eno od nekdanjih redovnic imel otroka, prav tako naj bi se tudi glede verskega nauka razšel s Cerkvijo, leta 2018 naj bi ustanovil celo lastno versko skupnost. Vendar je zanesljive informacije o njem zelo težko najti, navedena dejstva pa so bila najmočnejši argument tistim, ki so dogajanje v Medžugorju razglašali za prevaro. Že leta 1987 naj bi v svoje versko učenje vmešaval ezoteriko in se nato tudi razšel s hercegovsko frančiškansko provinco.
Vlašić kot izgovor?
Kongregacija za verski nauk je leta 2008 Vlašića obvestila, da je v preiskavi “zaradi širjenja dvomljive doktrine, manipulacije z vestjo, sumljivega misticizma, neposlušnosti zakonito izdanim ukazom” in obtožb spolnih zlorab in mu izdala ukaz, naj biva v frančiškanskem samostanu v Lombardiji, hodi na tečaj teološke in duhovne formacije, prav tako ne sme imeti stikov z združenjem »Kraljica miru« (ki ga je sam ustanovil), ne sme se vpletati v pravne pogodbe ali administrativna dejanja, niti ne sme pridigati, izvajati duhovnega vodstva, dajati javne izjave, spovedovati. Kongregacija je maja 2008 obvestila tedanjega mostarskega škofa Ratka Perića, da je bil Vlašić kaznovan z interdiktom. Tomislava Vlašića je kasneje laiziral papež Benedikt XVI. Iz tega so mediji sklepali, da je bil omenjeni papež zelo nenaklonjen Medžugorju. Vendar so podobno trdili tudi za sedanjega papeža Frančiška na podlagi nekaterih izjav, češ da Marija ni »poštarica«. Za Benedikta pa mediji navajajo, da je že v času, ko je vodil kongregacijo za nauk vere, ves čas smatral medžugorski fenomen za hudo prevaro.
Resnica pa je nekoliko drugačna. Dejstvo je, da se je kardinal Joseph Ratzinger pred svojo izvolitvijo za papeža (leta 2005) že ves čas, odkar je bil prefekt kongregacije za verski nauk (1982-2005) precej ukvarjal z Medžugorjem. Opravil je več srečanj z ljudmi, ki so bili tako ali drugače povezani z Medžugorjem, z njim se je večkrat srečal tudi pater Slavko Barbarić, ki je v devetdesetih letih s svojim znanjem, pedagoškim čutom in trdim delom pripomogel k temu, da je Medžugorje postal pravi romarski kraj in da je dogajanje v kraju dalo tudi svoje pozitivne sadove. Kardinal Ratzinger je bil očitno glede tega vprašanja ves čas v kontaktu s papežem Janezom Pavlom II., ki je bil Medžugorju intimno naklonjen, vendar ga nikoli ni obiskal, niti ni izrekel kakšne uradne izjave o tem kraju.
Nikoli ni izrekel nenaklonjenih besed o Medžugorju
Že zelo kmalu po Ratzingerjevi izvolitvi za papeža je hrvaški Vjesnik objavil izjavo sedaj že pokojnega hrvaškega pravnika Milana Vukovića, ki je v začetku osemdesetih let kot odvetnik zastopal obtoženega frančiškana patra Joza Zovka, ki je bil župnik v Medžugorju v času prikazovanj. Vuković je kasneje postal ustavni sodnik. Glede odnosa papeža Benedikta do Medžugorja je dejal: »Joseph Ratzinger kot kardinal ni nikoli izrekel neprijazne ali sovražne besede, ki bi prepovedovala ali nasprotovala medžugorskim prikazovanjem.« Kot je dejal, je na podlagi svoje izkušnje, ko se je kot odvetnik spopadal s politično motivirano obtožnico proti patru Zovku, svoja opažanja o Medžugorju izdal tudi v dveh knjigah. Kot je namignil Vuković, je imel nekdanji hrvaški predsednik Franjo Tuđman pogovor z Janezom Pavlom II., slednji pa mu je zaupal, da bi Medžugorje rad obiskal v sklopu svojega obiska v Bosni in Hercegovini. To je bilo leta 1997. Šest let kasneje je omenjeni papež znova obiskal omenjeno državo, vendar tudi tokrat ni obiskal Medžugorja. Je pa ob neki priložnosti “off the record” izrekel besede: “Če ne bi bil papež, bi bil že v Medžugorju.” Mimogrede, za papeža je bil izvoljen tri leta pred začetkom prikazovanj v Medžugorju, le malo pred tem pa se je zgodil atentat nanj.
Vuković tako povzema Ratzingerjeve besede, ki sicer izražajo službeno zadržanost. Takrat je namreč kongregacija izdala delno mnenje, da še ni dovolj dokazov, da bi šlo na nadnaravna prikazovanja, zato uradna romanja škofij še niso bila dovoljena. Kar je sicer običajna praksa Cerkve v takih primerih. Kasneje se je to spremenilo, ko je Sveti sedež imenoval svojega vizitatorja v Medžugorju, to službo sedaj opravlja msgr. Aldo Cavalli.
Kaj je kardinal Ratzinger povedal patru Barbariću?
Po poročanju mesečnika »Naša ognjišta« XXI (1991) št. 10 je p. Slavko Barbarič že takrat pričeval o svojem srečanju s kardinalom Ratzingerjem v Linzu, med srečanjem več kot 300 duhovnikov, ki so razpravljali o svojih izkušnjah spovedi v Medžugorju. S kardinalom Ratzingerjem je imel daljši pogovor o Medžugorju, ob tem navaja Ratzingerjeve besede: »Cerkev ne želi zatirati ničesar, kar prinaša dobre duhovne sadove.« Glede prikazovanj je poudaril, da »trenutno ne more reči niti da niti ne« in da bo preiskovalna komisija nadaljevala z delom. Že leta 1991 se je kardinal Ratzinger po poročanju časopisa Neue Bildpost javno zavzel za razglasitev Medžugorja za romarski in molitveni kraj.
Ni pa znano, da bi kardinal Ratzinger kdaj uradno obiskal Medžugorje, je pa možno, da je to storil incognito, kar je sicer storilo že več škofov. Prvi je na takšen način obiskal Medžugorje že kmalu po začetku prikazovanj tedanji splitsko-makarski nadškof Frane Franić.
Benedikt XVI. je za Medžugorje naredil veliko več, kot si lahko predstavljamo
Prav na dan, ko je umrl papež emeritus Benedikt XVI., pa je Večernji list objavil članek o njegovi vlogi v zvezi z Medžugorjem. Kot poročajo, Benedikt XVI. ni bil ravno zadovoljen s preiskovanjem medžugorskega fenomena s strani lokalnih komisij v okviru mostarske škofije ter nekdanje Jugoslovanske škofovske konference, zato je leta 2010 kot papež ustanovil novo mednarodno preiskovalno komisijo. Že kot prefekt kongregacije za verski nauk pa je lokalne škofe (zlasti mostarskega) svaril, naj ne prehitevajo s svojimi sodbami o Medžugorju. Zagovarjal je mnenje, da je potrebno k preiskovanju Marijinih prikazovanj pristopati z duhovno preudarnostjo, zato se je upiral pritiskom nekaterih nasprotnikov Medžugorja. Ko je kot papež leta 2010 ustanovil komisijo, je njeno vodenje prevzel nekdanji vikar za mesto Rim kardinal Camillo Ruini, v njej so sodelovali še nekdanji prefekt kongregacije za evangelizacijo narodov kardinal Josef Tomko, zagrebški nadškof kardinal Josip Bozanić, tedanji vrhbosenski (sarajevski) nadškof kardinal Vinko Puljić, kardinal Julian Herranz, nadškof Angelo Amato (kongregacija za svetnike), msgr. Tony Anatrella (psihoanalitik in strokovnjak za socialno psihiatrijo), msgr. Pierangelo Sequeri (profesor osnovnega bogoslovja na teološki fakulteti v Milanu), pater David Maria Jäger (kanonist), p. Zdzislaw Jozef Kijas (kongregacija za zadeve svetnikov), Salvatore M. Perrella s papeškega inštituta Marianum, tajnik komisije p. Achim Schütz iz papeške univerze Laterano in tajnik p. Krzysztof Nykiel iz Kongregacije za verski nauk. Komisija je raziskovala Medžugorje štiri leta, izprašani so bili vsi vidci ter neposredne priče.
Vendar s tem komisija še ni bila zaokrožena, pri njenem delu so sodelovali še dr. Franjo Topić, p. dr. Mijo Nikić, p. dr. Mihaly Szentmartoni in s. dr. Veronika Nela Gašpar. Delo komisije naj bi potekalo stran od oči javnosti, izsledke pa so predali Kongregaciji za nauk vere, ki pa jo je v tistem času vodil Medžugorju zelo nenaklonjeni kardinal Gerhard Müller. Leta 2017 je kongregacija dobila novega predstojnika, tistega leta pa je papež Frančišek ob povratku iz Fatime, kjer so potekale slovesnosti ob stoletnici tamkajšnjih Marijinih prikazovanj, pohvalil delo preiskovalne komisije. Poročilo komisije je v roke dobil vatikanist Andrea Tornielli, razkrito pa je bilo, da je komisija prvih sedem dni prikazovanj priznala kot avtentično, medtem ko se ostalo raziskuje naprej. Prav tistega leta se je papež Frančišek odločil, da v Medžugorje pošlje vizitatorja. To delo ja prvi opravljal sedaj že pokojni msgr. Henryk Hoser. To pa so dejansko sadovi dolgoletnega dela papeža Benedikta, že pred njegovim pontifikatom.
Kaj je kardinal in bodoči papež dejal v svojem “Poročilu”?
A morda je najbolj jasno izraženo Ratzingerjevo stališče o Medžugorju bilo objavljeno že sredi osemdesetih let v knjigi »The Ratzinger Report«, ki je dejansko intervju v knjižni obliki (pripravil ga je novinar Vittorio Messori), v slovenščini ima naslov »Poročilo o verskem stanju«. Takole pravi kardinal Ratzinger glede Medžugorja:
»Na tem področju je potrpežljivost bolj kot kdaj koli prej temeljno načelo politike naše kongregacije. Nobeno prikazovanje ni nepogrešljivo za vero, razodetje se je končalo z Jezusom Kristusom. On sam je Razodetje. Vsekakor pa ne moremo preprečiti, da bi Bog govoril našemu času po preprostih osebah in tudi po izjemnih znamenjih, ki kažejo na nezadostnost kultur, zaznamovanih z racionalizmom in pozitivizmom, ki nas obvladujeta. Prikazovanja, ki jih je Cerkev uradno odobrila, zlasti Lurd in Fatima, imajo svoje natančno mesto v razvoju življenja Cerkve v zadnjem stoletju. Med drugim kažejo, da Razodetje, še vedno edinstveno, zaključeno in zato neprekosljivo, še ni mrtva stvar, ampak nekaj živega in življenjskega. Še več, glede Medžugorja – o katerem ne morem izraziti sodbe, saj kongregacija še vedno preučuje primer – je eno od znamenj našega časa…«
C. R.
