Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 3,13-17): Tisti čas je prišel Jezus iz Galilêje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hôtel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstíti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovóril in mu rekel: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpólniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pústil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«
Z nedeljo Jezusovega krsta na nek način zapuščamo tisti ožji božični čas, saj je to hkrati prva nedelja med letom, božične pesmi pa še lahko prepevamo vse tja do svečnice (2. februarja). Že po koncu božične osmine se je težišče božje besede v dnevih med tednom preselilo k začetku Jezusovega javnega delovanja in nastopu Janeza Krstnika. Od časa od Jezusovega rojstva do javnega nastopa in konca skrivnega življenja v Nazaretu je preteklo tri desetletja. To je ravno dovolj za menjavo generacij in da so ljudje vmes že pozabili na nenavadne dogodke v Betlehemu, ko so angeli oznanjali rojstvo Božjega Sina in je kasneje sledil Herodov pomor otrok.
Izraz “Jezusov krst” se sliši nenavadno, če ga razumemo kot dandanašnji osnovni zakrament uvajanja. V judovstvu je bil takšen “zakrament” obreza. Vsako dete so osmi dan obrezali, oče pa mu je tudi uradno dal ime. Iz uvoda evangelijev izvemo, da je bil Jezusov sorodnik Janez tisti, ki je krščeval in pozival k spreobrnjenju. Njegova duhovna moč je bila neverjetna, kajti na njegovo besedo so ljudje odprli srce in pokazali voljo po drugačnem življenju. To so pokazali tudi z zunanjim znamenjem: pri Betaniji onkraj Jordana so se dali Janezu krstiti. Iz vode so odhajali kot novi ljudje. Krščevati dejansko dobesedno (po grškem izvirniku) pomeni “potopiti se”, umreti v sebi.
Ker je bil Jezus brez greha, seveda takšnega krsta ni potreboval, vendar je vseeno kasneje Zebedejevima sinovoma (Jakobu in Janezu), ki sta se v trenutku slabosti iskala boljše položaje ob Jezusu od ostalih apostolov, postavil vprašanje, ali moreta biti krščena s krstom, s katerim bo krščen Jezus (prim. Mr 10, 38-39). Tako kot se bomo na svečnico spominjali dogodka, ko sta Marija in Jožef odkupila Jezusa kot prvorojenca v skladu z judovsko postavo – takrat se je Jezus, “rojen pod podstavo” (Gal 4, 4), prvič poistovetil z grešniki, čeprav je bil realno Gospodar templja, a njegovega “mimohoda” ni nihče opazil, razen starčka Simeona in prerokinje Ane.
Tokrat pa Jezus sam pride do Janeza in se želi krstiti, Janez pa se brani, da bi morale biti vloge obrnjene. Jezus v odgovoru namigne na “izpolnitev pravičnosti” – a tu gre za izpolnitev odrešenjskega načrta. Že preroki so napovedovali, da bo “prištet med prestopnike nosil pa je grehe številnih in prosil za prestopnike” (Iz 53, 12). In tu je mogoče bolje razumeti, kaj pomeni Jezusov odgovor Janezu, naj pusti ob strani svoje poglede, kajti sedaj je v ospredju odrešenjski načrt. Jezus, ki bo nazadnje visel na križu med dvema razbojnikoma, ki prejemata po pravici povračilo za to, kar sta storila (prim. Lk 23, 41). Tu gre torej za anticipacijo Jezusovega istovetenja z grešniki, v drugem smislu pa za to, kar je Janez Krstnik rekel o njem, da je Jezus “Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta” (Jn 1, 29), kar je vključeno tudi v mašno liturgijo tik pred obhajilom, temu pa sledi druga svetopisemska vrstica in sicer rimskega stotnika, ki prosi za svojega služabnika (prim. Mt 8, 8), a tudi sam Janez pravi, da “ni vreden”, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal (prim. Jn 1, 27). Jezus tako postaja žrtveno jagnje in obenem plačnik kazni za grehe vsega človeštva, kar že presega njegovo običajno poistovetenje z grešniki.
In ker ne gre za običajnega človeka, ampak za tistega, ki ga je Oče poslal, se takoj po krstu zgodi znamenje na nebu: glas Očeta, ki se veseli Sina in ga javno razglaša. Podobno se zgodi ob Jezusovem spremenjenju na gori. Evangelist Matej ob Jezusovem krstu navaja, da so se “odprla nebesa”. Že ko je Jezus poklical Natanaela, je prvim učencem obljubil, da bodo videli odprta nebesa (prim. Jn 1, 51), tako kot jih je videl tudi diakon in mučenec sv. Štefan (prim. Apd 7, 56), ki je molil za svoje preganjalce, med njimi je bil tudi Savel iz Tarza, prihodnji Jezusov oznanjevalec narodom. In navsezadnje, vsi trije sinoptični evangeliji omenjajo, da se je ob Jezusovi smrti na križu zagrinjalo v templju pretrgalo (prim. Mt 27, 51) – ali ni ta dogodek simbol tega, da so se nebesa odprla za vsakega človeka, ker je njegov greh plačan?
Ko torej premišljujemo o Jezusovem krstu, premišljujmo o tem, da smo bili s svojim krstom včlenjeni v ljudstvo, ki je deležno zveličanje. Za nas so nebesa odprta in mi smo ljubljeni božji otroci, nad katerimi ima Bog veselje.
C. R.
