Na praznik Jezusovega krsta zvečer, dober mesec pred iztekom 71. leta življenja, je k svojemu Stvarniku je odšel Dominik Dinko Bizjak, duhovnik koprske škofije, župnik župnije Kostanjevica na Krasu in upravitelj župnije Opatje selo, so sporočili iz koprske škofije.
“Kakor je Dinko v fotografskem objektivu in v pesniških rimah ovekovečil minljive trenutke.
tako naj Stvarnik v nebeški slavi ovekoveči njegova dobra dela in plemenito pastoralno prizadevanje,” so še zapisali na spletni strani škofije Koper.
Pogreb bo v četrtek, 12. januarja 2023. Od 10.00 dalje bo pokojni ležal v cerkev na Vojščici. Tam bo ob 12.30 pogrebna sveta maša, ki jo bo vodil koprski škof dr. Jurij Bizjak. Nato bo pokojni prepeljan na pokopališče v Izoli, kjer bo pokopan v družinskem grobu.
“Združimo se v skupni molitvi za pokoj njegove duše in v klicu po novih duhovnih poklicih.
Naša molitev naj bo v oporo žalujočim sorodnikom, ki jim izrekamo sožalje. Posebno hvaležnost izražamo gospe Sonji, sestri pokojnega duhovnika, ki mu je predano, mirno in zavzeto pomagala pri pastoralnem delu in mu gospodinjila.”
Dominik Bizjak, ki so ga vsi klicali Dinko, se je rodil 17. februarja 1952 v Orehovici pri Podnanosu. Leta 1967 se je 15-letnik odzval na Gospodov klic in se napotil v Malo semenišče in Srednjo versko šolo v Vipavi. Nato je vstopil v Bogoslovno semenišče in študiral teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani. Posvečen je bil leta 1978, istega leta, ko sta bila v Argentini posvečena slovenska redovna duhovnika, ki sta sedaj škofa v Argentini: lazarist Vinko Bokalič in kapucin br. Andrej Stanovnik.
Najprej je bil Dinko kaplan v Tolminu (1978–1984), potem župnik v Dolenji Trebuši, Gorenji Trebuši in Idriji pri Bači (1984–1988) na Tolminskem, v Truškah in Marezigah (1988–1996), v Sečovljah (1996–2010), od koder je tudi soupravljal župnijo Korte v Slovenski Istri; leta 2010 je prevzel župnije Brestovica, Temnica, Vojščica in Kostanjevica na Krasu. Sredi leta 2017 so ga razrešili soupravljanja župnije Brestovica. Od 1. januarja 2018 so župnije Temnica, Vojščica in Kostanjevica na Krasu uradno združene v eno samo – Kostanjevica na Krasu. Postal je novi in hkrati prvi kostanjski župnik v novem obsegu te župnije, poroča spletna stran Družine.
Štirideseto obletnico duhovniškega posvečenja je praznoval pred petimi leti, ko je izdal svojo prvo pesniško zbirko Nemir vesolja. Izdal jo je Bogu v zahvalo za to, da se je po končani osnovni šoli ob spodbudni besedi izolskega župnika Franca Stegla in kaplana Rafka Valenčiča odločil iti v Malo semenišče v Vipavo in ne na Oblikovno šolo v Ljubljani oz. za snemalca na RTV Slovenija, kamor ga je tudi vleklo, saj je pokazal nadarjenost za risanje in fotografijo. Oba talenta sta mu pozneje kot duhovniku prišla zelo prav. »Jaz sem imel svoje načrte, Bog pa svoje,« je takrat priznaval. »Njegov klic je bil močnejši. Raje sem izbral Njega, ker je veliko večji, boljši in trdnejši kot vse ostalo. Odločil sem se za večno Ljubezen in Življenje.«
Bogu in ljudem je služil s svojimi številnimi darovi. Že od Malega semenišča s pisanjem in prevajanjem besedil duhovnih pesmi (veliko jih je bilo objavljenih v pesmaricah za mlade), nato tudi s skladanjem. Za kitaro je prijel že proti koncu osnovne šole, potem se je naučil igrati klarinet, orgle in bobne. Bil je član dveh ansamblov. Kasneje je mlade zastonj učil kitaro in jih navduševal za igranje drugih glasbil.
Posvečal se je tudi fotografiji, sodeloval na fotografskih razstavah, fotografije je objavlja v koledarjih, z njimi pri diaprojekcijah obujal tudi žalostne spomine, npr. kako veliko uničenje je povzročila prva svetovna vojna. S fotografijami je polepšal svojo pesniško zbirko. Veliko njegovih fotografij je bilo objavljenih tudi v Družini in Naši družini.
Rad je romal v Medžugorje, v slovenščino je prevajal Marijina sporočila, skrbel za njihovo pristno vsebino.
C. R.
Vir: škofija Koper, Družina
