Včerajšnji evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov je bil v slovenski različici odsev tega, kar se je dogajalo zadnje mesece. Kot je znano, smo pri nas imeli tudi poseben spominski dan na žrtve komunizma, kar je Golobova vlada gladko odpravila. In očitno tega ne obžaluje.
Vsaj tako je bilo mogoče zaznati iz naslednjega sporočila preko družbenih omrežij:
Države članice EU danes obeležujemo evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov, ki ga je leta 2009 določil Evropski parlament. Obsojamo vse zločine proti človečnosti in sočustvujemo s svojci žrtev. Slovenski narod je še posebej trpel zaradi fašizma in nacizma.
— Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) August 23, 2023
Sporočilo je bilo nedvoumno, sploh fraza “še posebej”, kar nakazuje, da sta dva od treh totalitarizmov Slovence zaznamovala močneje kot tretji. Kar je pravzaprav precej sprenevedavo, saj je vlada med vrsticami povedala, da nas je komunizem komaj oplazil, če nas sploh je. Navsezadnje pa je ministrica za kulturo Asta Vrečko letos obiskala tudi Čebine, s čimer se vzpostavlja dvom, ali sploh smatra komunizem za totalitaren sistem.
Sicer pa je tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki je včeraj daroval mašo v ljubljanski stolnici, spomnil naslednje: “Glede na to, da nekaterih političnih predstavnikov danes ni tukaj, bi človek dejal, da totalitarizmi v vseh nas še vedno niso deležni enake obsodbe.”
To seveda ne pomeni, da bi vladnemu stališču sedaj nastavljali njegovo negativno preslikavo, kot da fašizem in nacizem nista obstajala. Obe ideologiji sta bili vsiljeni od zunaj, preko okupatorja. Doktrina obeh ideologij je naš narod obsojala na hitro izumrtje, bodisi s pobijanjem, bodisi z italijanizacijo ali ponemčenjem. Torej ni šlo samo za neko običajno vojaško silo, ampak ideološko okupacijo v skladu s projektom sil osi. In tudi v boju s fašisti ter nacisti so umirali številni kristjani. Duhovnik Izidor Završnik je storil nekaj podobnega kot sv. Maksimilijan Kolbe: svoje življenje je dal v zameno za nekoga drugega. Na Primorskem so slovenski duhovniki in tudi mnogi krščanski laiki branili svoj narod pred italijanizacijo, mnogi tudi z lastnim življenjem. Krščanski skladatelj Lojze Bratuž je svojo ljubezen do domovine in Boga plačal z mučeniško smrtjo. Mnogi prepričani antifašisti, ki so teror fašizma preživeli, so kasneje postali žrtve povojnega režima, ki si je uzurpiral monopol nad antifašizmom. Duhovnik Filip Terčelj denimo z mučeniško smrtjo. Vsi trije režimi so preganjali tržaškega duhovnika Jakoba Ukmarja. In še bi lahko naštevali. V tržaški nacistični ječi je svoje življenje končal minorit br. Placid Cortese, doma s Cresa. V Istri sta zaradi komunističnega nasilja umrla Miroslav Bulešić in Francesco Bonifacio. In navsezadnje, tudi Lambert Ehrlich je v Ljubljano prišel kot begunec s Koroške. Prav tako ban Marko Natlačen. Oba je pokončal isti morilec Franc Stadler-Pepe. Mladinec Jaroslav Kikelj je izhajal iz primorske družine, ki je pribežala v Mariboru, v Ljubljani ga je pokončala oznovska krogla.
Zagotovo se bodo našli tisti, ki se bodo spotaknili ob naslov tega članka, češ da skriva laž, tako kot je laž skrivalo vprašanje kače, ki je Evo v rajskem vrtu spraševala, če je Bog res prepovedal jesti od vseh dreves v raju. Da, drži – v naslovu je takšen namig izpostavljen zato, ker je Golobova vlada ravno v trenutku, ko je potrebno vzpostaviti sinergijo med različno mislečimi ljudmi za obnovo od poplav prizadete domovine, spet pokazala, da nikakor ne more iz svoje kože, s čimer se spet potrjuje staro dobro pravilo basni o lisici in ježu. Morda se poanta skriva tudi v namerah, da bi spet uvedli, tako kot v starih dobrih časih, solidarnostne delovne sobote, čeprav so že doslej ogromno davkoplačevalskega denarja, ki bi moral biti namenjen tudi za preprečevanje poplav, “sfrčkali” za plačevanje nekakšnih honorarjev tistim nevladnim organizacijam, ki so se pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami angažirali kot nekakšni novodobni antifašistični borci.
Da, totalitarizem se ne začne in konča samo pri načelih in doktrini, ampak tudi pri naših denarnicah, upravljanju države ter odgovornosti za hude posledice naravnih nesreč. Da duhovnega sveta seveda ne omenjamo…
C. R.
