Slovenija je evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov obeležila z več spominskimi dogodki. Med drugim je Inštitut dr. Janeza Evangelista Kreka pripravil okroglo mizo o slovenski spravi, v Študijskem centru za narodno spravo, vojaškem vikariatu Slovenske vojske in ljubljanski nadškofiji pa so dan obeležili s polaganjem venca.
V ljubljanski palači Kazina je dopoldne potekala okrogla miza z naslovom Na poti k spravi, na kateri so sodelovali bivši predsednik republike Borut Pahor ter zgodovinarja Mitja Ferenc in Aleš Maver.
Pahor je dejal, da je sprav treba negovati tudi v prihodnje in ji dajati novih moči in smisla, predvsem pa je treba po njegovi oceni mlade razbremeniti starih problemov, saj jih čakajo novi izzivi.
Ferenc je predstavil delo vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč in pri tem navedel vrsto težav in ovir, ki so jih bili deležni pri dosedanjem delu. Ocenil je, da je bilo porabljene veliko preveč energije za prepričevanje oblasti, naj omogoči delo in postopke, za katere smo ob spravni slovesnosti 8. julija 1990 v Kočevskem rogu pričakovali, da jih bo država storila.
Maver je spregovoril o vlogi in prispevku zgodovinske stroke, ko gre za proces sprave. Izpostavil je pomembnost popisa žrtev, ki daje podlago za ugotovitev, da je spopad med Slovenci terjal vsaj četrtino vseh žrtev druge svetovne vojne pri nas. Takšna slika pred letom 1987 ni obstajala in zanjo so zaslužni predvsem slovenski zgodovinarji, je dejal, ob tem pa opozoril, da se zgodovinska stroka o vseh spoznanjih ni poenotila.
Polaganje cvetja in maša
Pozno popoldan pa je v v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo, vojaškega vikariata Slovenske vojske in Nadškofije Ljubljana potekalo polaganje cvetja pred ameriškim veleposlaništvom, pri zaporniških celicah in pri spomeniku žrtvam vseh vojn. Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je zvečer v ljubljanski stolnici daroval tudi mašo za žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Zore je v pridigi poudaril, da totalitarizmi lahko sicer podjarmijo države in narode, ne morejo pa podjarmiti enega samega človekovega srca, ki veruje, upa in ljubi. Obregnil pa se je tudi ob odsotnost nekaterih političnih predstavnikov. “Glede na to, da nekaterih političnih predstavnikov danes ni tukaj, bi človek dejal, da totalitarizmi v vseh nas še vedno niso deležni enake obsodbe,” je dejal. Vendar po njegovih besedah ne gre zgolj za to, ampak tudi, da se posamezni predstavniki političnega vrh niso udeležili tudi drugih dogodkov današnjega “pietetnega spominjanja in prebujanja zavesti, kako potrebno je ostajati pozoren in buden ob dogodkih v svetu in pri nas”.
Maši v ljubljanski stolnici je sledila akademija in slavnostni nagovor pravnika Mateja Avblja. Slednji je spomnil, da je slovenski narod bil stoletja brez svoje države, v prvi polovici dvajsetega stoletja “skorajda edinstveno v Evropi zapisan uničenju pod udarno pestjo vseh treh totalitarizmov, fašizma, nacizma ter komunizma”. Na današnji dan, ki ga obeležujejo v številnih drugih demokratičnih državah po svetu, se tako spominjamo trpljenja in žrtev vseh teh posameznikov, njihov družin in svojcev, je poudaril. “Spominjamo pa se zato, da se ne bi nikdar več ponovilo. Ne gre za nikakršno revizijo ali reinterpretacijo zgodovine, gre za civilizacijski minimum,” je izpostavil Avbelj.
Evropski parlament je z resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu leta 2009 pozval k razglasitvi 23. avgusta za evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Za dan obeležitve je izbral dan, ko sta leta 1939 nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza sklenili pakt Molotov-Ribbentrop, ki mu je sledil začetek druge svetovne vojne. V Sloveniji dan spomina obeležujemo od leta 2012.
Podatki o tem, koliko žrtev po svetu so povzročili trije totalitarni režimi – fašizem, nacizem in komunizem – so različni, zagotovo pa je bilo žrtev več deset milijonov.
STA, C. R.
Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši za žrtve totalitarnih režimov
Spoštovani vsi, ki ste se danes že na različne načine in na različnih krajih spomnili žrtev totalitarnih režimov dvajsetega stoletja. Dragi bratje duhovniki in diakoni, sestre redovnice, spoštovani visoki gostje, predstavniki vojaškega vikariata, dragi bratje in sestre. Vse vas z veseljem in iskreno pozdravljam v ljubljanski stolnici.
Zbrali smo se zato, ker nam ni vseeno. Nasprotno, nasilna dogajanja preteklega stoletja so svet zavila v tako gosto in debelo kopreno gorja, solza, krivic, krvi in smrti, da še vedno iščemo poti do resnične svobode in do resnične svetlobe. Zdi se mi, da bomo pot do luči, do tiste luči, ki razsvetli človekovo srce in spoznanje, do tiste luči, v kateri resnico spoznamo in jo tudi sprejmemo, da tako resnica postane del nas, mi pa del nje; in to ne glede na to, ali je to resnica o preteklosti ali resnica našega časa – sicer pa teh dveh dejavnikov ni mogoče ločevati med seboj, saj preteklost prerašča sedanjost in sedanjost s svojimi koreninami sega v preteklost.
Današnji dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov je z namenom postavljen na datum, ko sta v Moskvi nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza podpisali pakt o nenapadanju, ki je vseboval tudi tajno klavzulo, s katero sta si Hitler in Stalin razdelila svoja interesna področja. Sporazum je pod krinko vplivnih con predvideval medsebojno podporo obeh držav pri okupaciji ozemelj tujih držav. Kako ne bi človeku prišlo na misel čudno zbližanje med Herodom in Pilatom ob procesu, v katerem je bil Jezus obsojen na smrt: »Tisti dan sta se Herod in Pilat spoprijateljila; prej sta se namreč sovražila,« piše evangelist Luka v svojem evangeljskem poročilu. »Drug drugega varajo, nobeden ne govori resnice. Svoj jezik so navadili na laž, ne naveličajo se delati krivice,« pravi Jeremija (9,4).
Zlo je sposobno sklepati zavezništvo z zlom, čeprav mora, in ta mora je neizmerno nujen, sklepanje takšnih zavezništev vedno predstaviti ne kot zavezništvo z zlom, ampak kot korak k dobremu, k lepši in mirnejši prihodnosti. Tudi Hitler in Stalin sta se v tem paktu predstavljala kot prijatelja, ki gradita varnejše odnose med državami in narodi. A je bilo tako samo na videz. V ozadju oziroma v skriti vsebini tega dogovora je bila zasnovana vojna, ki bo podjarmila narode in države; vojna, ki je potem vrgla požar po vsem svetu in povzročila toliko gorja.
Glede na to, da nekaterih političnih predstavnikov danes ni tukaj, bi človek dejal, da totalitarizmi v vseh nas še vedno niso deležni enake obsodbe. Vendar ne gre samo za to, da jih ni tukaj, pri sveti maši za žrtve vseh treh totalitarizmov. Glede na napovedi jih ni bilo tudi pri drugih dogodkih današnjega pietetnega spominjanja in prebujanja zavesti, kako potrebno je ostajati pozoren in buden ob dogodkih v svetu in pri nas, saj vemo, da zlo ni bilo premagano ne s kapitulacijo Italije, ne z Nürnberški procesi in ne s padcem Berlinskega zidu in z osamosvojitvijo Republike Slovenije. Zlo se ne bo končalo tudi ne s prevzemanjem ustanov, ne da bo o tem povedalo svojo voljo ljudstvo na volitvah, ne s sprejemanjem zakonodaje proti tako imenovanemu sovražnemu govoru in še toliko drugih stvari bi lahko našteli, ob katerih moramo ostajati pozorni in čuječi.
V razmišljanju ostanimo najprej v naših domačih razmerah in samo v drobcu resnice, ki razodeva strahoto komunizma. »Kataklizma, potop sveta, neke družbe in kulture – in prav to se je zgodilo s slovenskim svetom v tistih usodnih letih – je nekaj osupljivega, nepojmljivega, nekaj, kar se zaradi svoje velikosti in radikalnosti nasilja zdi tudi absolutno in dokončno. Zato pa je tem bolj osupljiva neuničljivost resnice, ki se nekako nelogično in nerazložljivo vendarle ohranja in na svoj tihi, včasih komaj zaznavni način vendarle preživi,« je zapisal Brane Senegačnik v Slovenskem času v razmišljanju o umorjenem pesniku Ivanu Hribovšku.
Zakaj tako? Ker »dejstva po trdoživosti prekašajo vse kombinacije moči. Na moč se ni mogoče zanesti: nastane, ko se ljudje povežejo in organizirajo zavoljo določnega cilja, in izgine, ko je cilj dosežen ali izgubljen. Zaradi nezanesljivosti, ki jo nosi v sebi, moč ne more ponuditi resnice in resničnosti, a niti trdne zaslombe neresnici in trenutno dobrodošlim fikcijam,« pravi Hannah Arendt.
Ali kot pravi modri Sirah: »Ptice se družijo s sebi enakimi, resnica pa prihaja k tistim, ki jo uresničujejo« (Sir 27,9).
Dovolite pa mi, da se sedaj oprimem nekoliko drugačnih misli in poudarkov. Velikokrat ob takšnih spominskih dnevih razmišljamo o zlu in razdiralni dejavnosti totalitarizmov, ki imajo v svojih korenih različna izhodišča, konec pa je pri vseh isti –izem. Tisto neuničljivo, tista resnica, ki jo moč hoče poteptati, utišati in umoriti, čemur služijo taborišča, krematoriji ali prikrita morišča kakih brezen in jarkov, pa prihaja na dan, dobi svoj življenjski prostor pod soncem in potrjuje Jezusovo besedo, da resnica osvobaja.
Zato želim danes navesti dve pričevanji žrtev dveh totalitarizmov. Ivanka Novak, nečakinja velikega slovenskega jezikoslovca p. Stanislava Škrabca je umrla, ker partizani niso ujeli njenega moža. Bila je v šestem mesecu nosečnosti in je svoje morilce prosila, naj jo pustijo živeti, da bo mogla roditi. Kljub temu je morala 4. junija 1942 umreti v Zamostecu. V noči pred smrtjo je svojemu otroku napisala pismo. Hočem prebrati nekaj odlomkov, ker je osupljivo, kolikšna ljubezen je mogoča sredi brbotanja zla: »Še nekaj ur in mojega življenja bo konec … O moj otrok, moj nežni angel! Kako bi si želela videti tvoje nasmejano lice, ki bi me tako razveselilo. O moj otrok, moj nežni beli cvet! Nikoli ne bom mogla videti tvojih belih ročic. Nikoli mi ne boš mogel vrniti nežnih objemov. Nikoli te ne bom mogla stisniti k svojemu srcu, čeprav si tako blizu njega. Nikoli, moj otrok! … Nikoli ti ne bom mogla peti uspavanke. Za vedno bom tvoja postelja, čeprav hladna in trda. Uspavanko ti bodo pele veje, ki visijo nad nama. Ti samo mirno spi, otrok moj! Vedno boš blizu mojega srca, ki te neizmerno ljubi, a te kljub temu pred smrtjo, ki te čaka, ne morem rešiti.
Ti samo mirno spi. Ne moreš slutiti, kaj te čaka. Z mano boš umiral, tako kot bom umirala jaz, s teboj v mislih. Takrat bo konec najinega stradanja, najinih muk in najine borbe. Skupaj bova odšla proti Bogu. Ko sem te prvič začutila v svojem trebuhu, ko sem začutila tvoj nemir, sem pričela sanjati, kako te bom prvič peljala k Bogu, v Božjo bližino, ko te bo oblila krstna voda. Na žalost te bo oblila moja kri. Krščen boš z materino krvjo, polno ljubezni. Gledala sem te, kako se prvič klanjaš Kristusu v hostiji. Na žalost. Moje telo bo kmalu postalo ciborij. Ti moj otrok, jaz pa hostija v njem.
Iz mojega ciborija te bo vzela roka, polna ljubezni, ki te bo položila v svoje božansko srce … Takrat te bom, moj otrok, prvič videla, o moj nežni angel, takrat bom zagledala tvoje lice. Takrat boš prvič videl svojo mater in prvič boš mi rekel: O, mama!« (Ivanka Novak, Pismo nerojenemu otroku).
Drug primer junaškega upiranja totalitarnemu nacizmu pa je zgled avstrijskega kmeta Franza Jägerstätterja. Uprl se je služenju v nacistični vojski, zato je bil obsojen na smrt. Obglavljen je bil 9. avgusta 1943. V trenutkih pred izvršitvijo obsodbe je ženi napisal pismo: »Bog te blagoslovi, najdražja žena. In vsi moji najdražji … Zjutraj okoli pol šestih smo se morali takoj obleči … Šele opoldne sem bil obveščen, da je bila kazen potrjena … Želim ti napisati nekaj besed v slovo. Najdražja žena in mati. Še enkrat se ti zahvaljujem za vse, kar si naredila zame v mojem življenju, za vso ljubezen in žrtve, ki si jih doprinesla zame, in še enkrat te prosim, odpusti mi vse, s čimer sem te žalil in prizadel, kakor tudi sam vse odpuščam … Najdražja žena in mati. Nisem te mogel osvoboditi te bolečine, ki jo zdaj trpiš zaradi mene … Lepo mi pozdravi moje ljube otroke; … In zdaj, dragi moji, nasvidenje in ne pozabite me v svojih molitvah. Drži se zapovedi in po Božji milosti se kmalu spet vidimo v nebesih!« (Franz Jägerstätter, Pismo ženi, 9. avgust 1943).
Bratje in sestre, ti pričevanji sem želel predstaviti, ker nam dokazujeta, da totalitarizmi lahko podjarmijo države in narode, ne morejo pa podjarmiti enega samega človekovega srca, ki iz zvestobe Bogu veruje, upa in ljubi. Amen. Prosimo Gospoda, da bi vedno dovolj močno verovali, upali in ljubili, da bi mogli reči ne vsemu, kar ni vera, upanje in ljubezen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
