Po sproščanju ukrepov proti covid19 so mnoge župnije začele znova obujati svoje dejavnosti, čeprav je tudi res, da se bodo začele poletne počitnice in se v tem času ne bo dogajalo prav veliko. Septembra, ko se začenja novo pastoralno in veroučno leto, pa je možno, da bodo omejitve spet večje.
Marsikdo se tudi sprašuje, kakšne posledice so te omejitve pustile. Toda tudi če se covid19 ne bi zgodil, bi se upad verske prakse vseeno dogajal. Morda na malo manj intenziven način. Res je sicer tudi, da ne moremo vse graditi na statistiki. Toda resničnost je turobna – dosedaj uveljavljene “sheme obnašanja” na področju vere se umikajo, vse bolj se čuti, koliko je obiska maše “iz navade” in koliko iz resnične potrebe. To razliko je pandemija covid19 sedaj razgalila do obisti.
Zanimivo je, kako je svojo nedavno izkušnjo organizacije prvega obhajila na svojem facebook profilu opisala Marjeta Bec, sicer urednica glasila Družina in življenje. Kot pravi, je čas, ki ga živimo, prelomen. “Omogoča nam, da pretresemo ustaljene načine delovanja in razmišljamo o tem, kaj začeti delati drugače. V preteklem vikendu smo imeli prvo sveto obhajilo. Tokrat smo poskusili nekaj novega. Namesto zbora, ki bi naštudiral program, smo k sodelovanju povabili vse družine prvoobhajancev. Poslali smo jim program in posnetke in jih povabili na skupno vajo. V času tridnevnice smo vsak večer pri maši peli (iste!) pesmi, ki so bile predvidene za slovesnost. Poskrbeli smo za projekcijo besedil. Na dan prvega obhajila so instrumentalisti sedeli pred oltarjem, sama pa sem stala na podestu in vodila petje.
Svetel plamen naj gori v tvoji mladi duši, zahvaljuj Gospodu se …
Ko je zadonela zadnja pesem in je (skoraj) vsa cerkev dvignila roke v slavljenju, sem začutila v očeh solze. Nisem bila vesela zato, ker je “projekt” uspel. Popolna izvedba ni bila pomembna. Saj v resnici nikoli ni, toda včasih smo tako obremenjeni z vtisom, ki ga želimo narediti, da pozabimo na bistvo.
Bistvo pa ni popoln nastop, ker maša ni predstava. Bistvo je slavljenje Boga. In kaj je lepšega kot skupnost, ki se združi v tem slavljenju? In kar nekaj nas je bilo, ki smo se po maši spogledali in si rekli: a si ti tudi začutil, kako smo dihali in slavili kot eno?”
