»Vera in razum sta kot dve krili, ki omogočata človeškemu duhu, da se dvigne k zrenju resnice,« v uvodu svoje okrožnice »Vera in razum« piše papež sv. Janez Pavel II. Ena najbolj znanih okrožnic omenjenega papeža je v slovenskem prevodu izšla leta 1999, malo pred vstopom v 21. stoletje in v obdobju, ko so se že začele kazati razpoke v t. i. ideološkem racionalizmu in se je začelo precenjevanje razuma obračati v svoje nasprotje. Ne glede na to pa je takrat še nekako prevladovala miselnost, da razum in znanost lahko brez vloge vere rešita svet.
Sv. Janez Pavel II. je želel v okrožnici nadgraditi to, kar je o razmerju med vero in razumom povedal že drugi vatikanski koncil in za njim tudi splošni Katekizem katoliške Cerkve. Torej: preseči nasprotja med vero in razumom, med znanostjo in razodetjem. Navsezadnje so prvi začetki teologije plod sodelovanje med vero in razumom. »Verovati je dejanje razuma, ki pritrdi božji resnici na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje z milostjo,« je zapisal sv. Tomaž Akvinski, velikan srednjeveške teologije, dominikanec, profesor in tudi pesnik. Razum je del človeške narave, milost pa naravo predpostavlja, kar pomeni, da se razodeva preko narave in ne mimo nje. Sv. Anzelm iz Canterburyja je tako nadgradil misel velikana začetkov zahodne teologije sv. Avguština v razmerju med vero in umevanjem – veliki mislec in škof je namreč dejal, da ne veruje, ker razume, ampak veruje, da bi razumel. Razum torej ni izključen iz Božjega načrta, pač pa je njegov del. In čeprav se skozi zgodovino Cerkve zdi, da je bila Cerkev prej zaviralec znanosti kot pospeševalec, je kar težko doumeti, da se je prav v krščanskem okolju znanost lahko najbolje razvijala in da je s tem zahodni svet vzpostavil nekakšno svetovno kulturno hegemonijo, zaradi katere sedaj besnijo levičarska gibanja, kot je npr. Black Lives Matter.
Doba nezaupanja razumu
Če na eni strani veri odvzamemo veljavo, je razum osiromašen, ker ostaja omejen na zgolj to, kar človek lahko empirično občuti in dokazuje. S tem je razum oropan svoje presežnosti, po drugi strani pa tudi čustvene plati človečnosti. Pobožnost k Presvetemu Jezusovemu Srcu se je tako pojavila kot odmev na pretirano racionalistično hladnost, po drugi strani pa tudi na moralno strogost, ki se je v Cerkvi pojavila kot stranski produkt janzenizma. Razum in znanost sta predvsem v novem veku postavila izgovor za nekakšno nov kvazi-mesijanski pohod ideologij, ki so gradile svet brez Boga. Še dandanes zasledimo stališča, da bosta razum in znanost rešila človekove probleme, kar bo pomenilo konec religije. Vendar se te napovedi niso uresničile.
Poudarjanje vere na račun razuma nam je nekoliko manj poznano. Morda ga še najbolj poznamo preko verskega fundamentalizma in fanatizma. Če namreč v procesu človekovega odnosa do Boga izključimo razum, s tem onemogočimo delovanje Svetega Duha – zlasti to velja za razločevanje, ki je Božji dar. S tem postane odnos do Boga podvržen predstavam in »filtrom«, ki so v neskladju tudi z Božjim razodetjem samim. Pojav verskega ekstremizma v zadnjih dveh desetletjih, zlasti od 11. septembra 2001 naprej, kaže na to, da so iniciatorji terorističnih napadov še kako uporabljali razum, vendar so ga pri pridobivanju ljudi za svoje namene skušali razum primerno utišati in ga celo izključiti. S tem so lahko motivirali številne samomorilske napadalce (kamikaze) za izvajanje terorja, ubijanja in povzročanja škode.
Mar vsi zdravniki sodelujejo v skupni zaroti laži?
Če je vsaj do sedaj nekako veljalo, da je zaupanje v znanost in stroko samoumevno, pa razmere v času epidemije covid19 kažejo drugačno sliko. Priče smo masovnemu razpadu sistema družbenih avtoritet, ki predstavljajo glas razuma – namesto tega se vse bolj uveljavljajo sodobni apostoli fanatizma, kar se v človeški zgodovini ne dogaja prvič. Dandanes je velik del javnosti pripravljen celo za ceno lastnega življenja širiti prepričanje, da praktično vsi zdravniki, vsaj kar se tiče covid19, lažejo. Razen morda tisti, ki so menda povedali resnico in so bili zaradi tega izključeni iz zdravniškega poklica. Če si pozorno ogledamo argumente, zakaj ne verjeti zdravnikom, lahko naletimo na naslednje trditve:
-covid19 ne obstaja, gre samo za nateg
-covid19 so skonstruirali tisti, ki jim gre za posel, to pa so farmacevtski lobiji
-covid19 je del svetovne zarote tistih, ki nas želijo s pomočjo cepljenja trajno usužniti
-cepljenje pomeni zanesljiv samomor, ker gre pri cepivu za strupen zvarek
-cepiva vsebujejo nanodelce, ki se bodo aktivirali ob vklopu oddajnikov 5G
Ko začnemo širiti mentalni virus
Seveda je to samo jagodni izbor številnih razlogov, zakaj zdravnikom in stroki nasploh ne bi smeli zaupati. Nenavadno glede na to, kako je bila v času vsake desne vlade (če jo sploh lahko tako imenujemo) stroka tista, ki so jo postavljali kot nasprotje vladajoče politike, ob tem pa so stroko predstavljali predvsem politični aktivisti, ki so s tem zasejali dvom glede zaupanja javnosti v stroko. Upoštevati seveda velja tudi razvoj interneta in s tem tudi širitve tehnologije proizvajanja »fake news«. Številne verižne pošte, lahko tudi s povsem »katoliško« vsebino (so pa seveda vraževerne), so se preselile na internet, z elektronske pošte na facebook. Razne spletne potegavščine z napotki, naj se določeno vsebino razpošlje čim več naslovnikom, so že pred kakšnim desetletjem pokazale, da je razum pri ljudeh v veliki krizi. Miti o t. i. chemtrailsih so zaposlovali celo zelo resne publiciste, prav tako iluminati, itd. To seveda ne pomeni, da nič od tega ni res – prostozidarstvo seveda obstaja in je to nevarna zadeva. Težava je, da se ljudje pogosto kot na ukaz nalašč fokusiramo na eno samo točko in pozabimo na vse ostalo. Ko začnemo izklapljati razum, ne da bi se tega zavedali, lahko postanemo razširjevalci mentalnega »virusa«. Če torej predpostavljamo, da so virus covid19 izumili isti ljudje, ki nas zdaj hočejo zastrupiti s cepljenjem, se morda ne zavedamo, da morda s tem, ko preprečujemo cepljenje, delamo uslugo prvotnemu namenu virusa: zmanjšanje svetovnega prebivalstva na drastičen način. Komu torej delamo uslugo? Bogu?
Med zanimivimi teološkimi argumenti proti cepljenju pa je tudi naslednji: zagovorniki cepiva naj bi se mimo volje Boga oprijemali zgolj golega tosvetnega življenja (bios) v nasprotju z življenjem v Bogu – celo tako daleč, da so pripravljeni sprejeti cepivo, izdelano iz celic abortiranih otrok. Toda, zakaj potem sploh branimo pravico nerojenih otrok do življenja, če jim – po omenjeni argumentaciji – s tem zgolj zagotavljamo tosvetno življenje?
Skratka, aktualne razmere dokazujejo drastičen padec zaupanja ne samo v znanost, ampak tudi v sam razum. Če oseba, ki izobražuje medicinski kader, sredi najhujše epidemije poziva k udeležbi na protesti, bi se moral cel akademski svet zamisliti nad seboj in nad vsemi dosedanjimi dejanji, ki so vodili proč od zdravega razuma. In če tisti, ki so doslej katoličanom podtikali mišljenje, da Zemlja ni okrogla, sedaj žagajo tudi poslednje veje razuma, potem so sami pristali na tezo, da je Zemlja ravna plošča. Ki je tako neskončna kakor človeška neumnost.
Naj ob koncu dodamo še misel naravoslovca, katoličana in voditelja molitvene skupine, sicer pa univerzitetnega predavatelja dr. Janeza Cerkovnika:
Marko Špendov
