Marko Ivan Rupnik, umetnik, profesor, duhovnik... Koliko časa še? (foto: youtube / posnetek zaslona)

Po cerkvenih kuloarjih je zaokrožilo pismo enega od klerikov, ki je zelo dobro informiran o dogajanju v Cerkvi. Kot napoveduje, bo v kratkem prišlo do laizacije razvpitega patra Marka Rupnika. Kar pa še ne bo prineslo pravih rešitev, saj bo Centro Aletti kljub vsemu ostal nedotaknjen. 

Da se nekaj zares dogaja, dokazuje tudi dejstvo, da je v teh dneh med slovenskimi jezuiti precej “vroče” in bi lahko določeni ukrepi prizadeli tudi slovensko jezuitsko provinco, vsaj glede na to, da so bili predstojniki že v 90-ih letih obveščenih o bizarnih dejanjih patra Rupnika, vendar so zadevo pometali pod preprogo. Mimogrede, med provincialnimi predstojniki jezuitov v tistem času je bil tudi sedanji mariborski nadškof Alojzij Cvikl. A o njem nekoliko kasneje.

Viri: Rupnik bo laiziran

Mnogi italijanski, pa tudi naši mediji so nedavno poročali, da se pater Marko Rupnik očitno požvižga na do sedaj sprejete disciplinske ukrepe in celo somašuje pri maši v baziliki sv. Praksede. Češ, to mu je dovoljeno, ker gre za dogodke znotraj skupnosti. “Spet se potrjuje: vse ti je dovoljeno, če si prijatelj, če trobiš v pravi rog in če imaš denar. Ob mnogih besedah o transparentnosti in sočutju do žrtev, seveda. Ker če pa nekaj znamo, pa znamo govoriti. Tole s šoldi /denarjem, op. ur./ premislite: kaj vse si lahko dovolijo škofje v Nemčiji v imenu njihove “sinode”. Predstavljajte si nepredstavljivo: da se tako sinodo organizira na Poljskem, v Ukrajini, pri nas… Dvomim, da bi bil tolerančni prag Vatikana tako zelo visok,” pravi omenjeni insajder v pismu.

Mimogrede, nedavno je portal Domovina objavil članek moralnega teologa Gabriela Kavčiča, sicer duhovnika koprske škofije, ki je tudi omenil pismo svojega vira, da pritisk t. i. Sinodalne poti iz Nemčije glede blagoslavljanja istospolnih parov ni posledica “volje ljudstva” med nemškimi katoličani, pač pa določenih finančnih interesov nemških škofij.

Se pa omenjeni insajder, ki je poslal pismo, sprašuje, kako to, da ob dejstvu, da je Rupnik tema št. 1, o tem nič ne izreče papež Frančišek. “Tudi direktorica Centra Aletti je v svoji dolgo pričakovani izjavi dala vedeti, da so nedotakljivi.” In nadaljuje, da je bila zadeva vseeno do te mere izbezana izpod preproge, da se je ne da več prikriti. “Moj rimski vir je bil jasen: v kratkem bo Rupnik laiziran in umaknjen iz javnega življenja. Z visoko vatikansko živino je bil sklenjen dogovor, da v zameno za miren umik ne bo prišlo do vizitacije in revidiranja finančnega poslovanja Centra Aletti. Mozaiki stanejo. Precej. Uporaba zbranih sredstev naj ne bi bila transparentna in bi vizitacija marsikaj razkrila. Tudi o teh, ki v Vatikanu zasedajo zelo visoke položaje.” Ker po njegovo ne bo pravega procesa in prevzema odgovornosti pred javnostjo, kar pomeni, da bodo spet metali pesek v oči žrtvam zlorab: “Na očeh svetovne javnosti bo znova pokazana vsa resnost boja proti zlorabam in globoko sočutje Katoliške Cerkve…”
“Samo to še manjka, da Rupnik ostane v Centru Aletti in deluje naprej. In vleče vse niti v svoji neosvojljivi trdnjavi. Če jih bo še naprej vlekel tam, jih bo vlekel tudi v Sloveniji…,” pravi naš vir. Če to drži, potem je jasno, da je bil v preteklosti p. Rupnik dejansko glavni odločevalec o škofovskih imenovanjih v Cerkvi na Slovenskem.
Novi nadškof koadjutor v ljubljanski nadškofiji? Povsem mogoče!
Potem ko je pred kratkim Sveti sedež predsednika Hrvaške škofovske konference, dosedanjega splitsko-makarskega škofa Dražena Kutlešo (tudi vizitatorja v skupnosti Loyola po naročilu ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta!) imenoval za novega zagrebškega nadškofa koadjutorja (pomočnika), torej zakonitega naslednika sedanjega nadškofa kardinala Josipa Bozanića, se očitno obetajo kadrovski ukrepi Svetega sedeža tudi v Sloveniji. Naš vir ob tem namiguje, da se bo Rupnikova klika maščevala nadškofu Zoretu (prav za to vizitacijo, ki v pravnem smislu ni pokazala nepravilnosti) tako, da bo na položaj ljubljanskega nadškofa koadjutorja (torej naslednika) spravila sedanjega novomeškega škofa Andreja Sajeta, s čimer bo oblast sedanjega ljubljanskega ordinarija precej omejena. Že dejstvo, da je Saje lani postal predsednik Slovenske škofovske konference, medtem ko oba nadškofa, ljubljanski Zore in mariborski Cvikl, nimata vidnejše vloge, kaže na določene strukturne premike. Hkrati pa naj bi Saje, ki naj bi Vatikan ažurno obveščal o poteku afere Zvon, še vedno ostal apostolski administrator novomeške škofije, naš vir pa namiguje, da želi Sveti sedež s tem de facto zmanjšati število škofij v Sloveniji.
Mimogrede: čeprav je kapucin, profesor in cerkveni zgodovinar p. Metod Benedik v intervjuju za Demokracijo pred nekaj meseci zagovarjal ustanovitev novih škofij, ni skrivnost, da so tudi nekateri slovenski teologi mnenja, da je bila ustanovitev škofij leta 2006 napaka in da bi bilo za Slovenijo vsekakor precej manj slabih posledic, če bi ostali pri treh škofijah, kot je bilo to pred letom 2006. No, nekateri celo napovedujejo, da bi Sveti sedež lahko celo enostavno ukinil tri škofije, ustanovljene leta 2006, in stanje vrnil v čas pred tem letom.
Kadrovske menjave tudi na vrhu mariborske nadškofije?
Res pa je potrebno omeniti še nekaj dejstev, da bi realnost cerkvene uprave bolje razumeli. V uvodu smo že omenili mariborskega nadškofa Cvikla, ki je skupaj z Zoretom dejansko prvi par škofov, imenovan po prihodu sedanjega papeža Frančiška. Cvikl je to postal, potem ko je kot ekonom reševal zagaten ekonomski položaj mariborske nadškofije po znamenitem finančnem kolapsu, ko še vedno ni povsem jasno, kaj se je dogajalo. Sploh pa po tistem, ko je bil rehabilitiran tudi nekdanji ekonom te škofije Mirko Krašovec. Ker se je v zadnjem letu dni precej šepetalo o tem, da je papež Frančišek odrekel podporo ljubljanskemu nadškofu Zoretu, ki je ob lanskem obisku v sklopu zahvale Svetemu sedežu s strani sedaj že nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja ostal brez zasebne avdience pri papežu. Je torej mogoče, da bi po zgledu ljubljanske nadškofije tudi mariborska nadškofija dobila nadškofa koadjutorja (in ne zgolj pomožnega škofa)? Mimogrede: takšne poteze, kot se je leta 2013 zgodila tedanjima nadškofoma, ljubljanskemu Antonu Stresu in mariborskemu Marjanu Turnšku, ko sta se morala pod pritiskom odpovedati nadškofijama, verjetno tokrat ne bomo dočakali.
Ob tem velja spomniti, kaj je o patru Rupniku povedal celjski škof Maksimilijan Matjaž, ki ga omenjajo kot možnega bodočega mariborskega nadškofa. Takole je povedal v intervjuju za slovensko izdajo portala Aleteia ob vprašanju, kako se ob razkritju njegovih ravnanj počutiti ne kot škof, del cerkvenega voditeljstva, ampak kot človek, in o čem razmišlja. Vse dogajanje, besede, kar se je zgodilo in se dogaja v zvezi s p. Markom, me zelo boli. Marko je bil in je moj prijatelj, človek, od katerega sem veliko dobil, ki je pomembno razvil krščansko umetnost in teologijo. Njegovo teološko iskanje izhaja iz temeljitega poznavanja Svetega pisma in cerkvenih očetov. Ob branju Svetega pisma sva se zelo ujela v iskanju tistega novega načina Božje govorice po Kristusovem odrešenjskem dogodku. Trenutno sem še vedno v fazi molka in molitve, v pričakovanju Gospodove in njegove besede. Verjamem, da bo postopek, ki se bo odvijal na strokovni ravni in ne prek medijev, zadeve prečistil in prišel do resnice, ki bo za vse vpletene zdravilna in odrešenjska.”
Tu seveda velja spomniti, da papež Frančišek, ki je pred kratkim obeležil deseto obletnico svoje izvolitve za papeža, pred seboj nima več veliko časa in lahko se zgodi, da bo morda naslednika dobil že letos. Lahko se zgodi, da bodo zato vrhovi v Vatikani pohiteli s škofovskimi imenovanji v Sloveniji, saj bi prihod novega papeža z drugačno agendo lahko marsikaj postavil na glavo. Denimo, da bi Cerkev dobila prvega temnopoltega papeža v osebi gvinejskega kardinala Roberta Saraha, ki pa je po svoji usmeritvi precej bolj konservativen in dejansko precej bližje pokojnemu Benediktu XVI. kot pa sedanjemu papežu Frančišku. To bi vsekakor pomenilo, da bi bil pater Rupnik odrezan od centrov moči.
So v primeru Setnikar vsi grešili?
A vrnimo se še nekoliko k primeru Saje. Kot še navaja prej omenjeni insajder, naj bi se škof Saje sicer nekoliko izmaknil nadzoru s strani nuncija Speicha, vendar pa naj bi bil, kot navaja vir, že za novomeškega škofa imenovan mimo volje tamkajšnjih duhovnikov. No, naše informacije s terena pa kažejo na to, da je do največjega upora na terenu prišlo ob lanskem umiku mladega župnika z Rake, bojda zaradi suma spolne zlorabe, ki pa je organi pregona bojda niso potrdili, zato naj bi bil njegov umik še toliko bolj čudaški. A po drugi strani so naši viri blizu novomeške škofije povedali povsem drugačno plat te zgodbe, kar kaže na to, da je škof Saje nepopustljiv do gejevskega lobija.
A naš že omenjeni insajder se s tem ne strinja in ob tem omenja dvomljivo vlogo novomeškega škofa v primeru laizacije nekdanjega preddvorskega župnika Branka Setnikarja: “Manj znano je tudi, da je prav msgr. Saje vodil preiskavo o domnevni spolni zlorabi s strani nekdanjega preddvorskega župnika, ki je bil pred kratkim laiziran. Saje, ki ga samo nekaj let po vodenju preiskave predstavljajo kot pionirja v boju proti gnojni rani zlorab, v omenjenem primeru ni prepoznal spolne zlorabe in je zadevo kot tako tudi zaprl. Precej drugače je očitno menil Vatikan…

Še za nameček: po zanesljivih informacijah, ki sem jih dobil, omenjeni duhovnik ni bil laiziran, ker je za to zaprosil sam in je papež prošnji ugodil. Tako so zadevo predstavili na ljubljanski nadškofiji in je zaokrožila po naših medijih. Lagali so. Papež ni sprejel njegove prošnje in je hotel, da se mu sodi kot duhovniku. Branko Setnikar je bil laiziran “pro bono Ecclesiae”, kar pomeni, da duhovniškega stanu ni zapustil, ampak da je bil vrnjen v laiški stan, ker je tako odločil apostolski sedež. Zakaj prikrivanje in laganje? Ker nas skrbi za fasado Cerkve? Ker se bojijo morebitnih odškodninskih zahtev? Ker bodo žgoča vprašanja o posvetitvi Setnikarja spet prišla na dan in ogrozila položaje tistih, ki so ga, kljub mnogim opozorilom in pogosto izraženem slabem mnenju o kandidatu, vseeno posvetili? Morda zato, da gospodu omogočijo svež začetek? Ali morda zato, ker jih z nečim tudi omenjeni gospod drži v šahu? Če ne bi lagali, teh vprašanj zdaj ne bi zastavil. Zdaj pa se postavljajo mnoga. Tudi tista o počutju in pravici žrtev, pa tista o iskrenosti zagotavljanja transparentnosti, ki jo obljublja nadškof Zore. Slednji se je na tiskovki pred celo Slovenijo gladko zlagal, čez nekaj tednov pa ga je Družina pohvalila v članku z naslovom “Nadškof Zore o primeru Rupnik in skupnosti Loyola: Vedno in povsod poiskati resnico”. Sem najprej mislil, da je parodija. Bolje bi bilo, da bi bila.”
Zanimivo je sicer, da naš vir, ki je že lani jeseni napovedoval skorajšnje imenovanje p. Ivana Brescianija (nekdanjega provinciala slovenskih jezuitov, ki je nato odšel v Center Aletti) za novega koprskega škofa, tokrat ne omenja, kaj se dogaja v tem primeru. Mimogrede, nedavno je koprski škof Jurij Bizjak dopolnil 76 let, o tem, kdaj bo dobil naslednika, pa še vedno nič znanega??
“Molimo drug za drugega, za zdravo pamet, za moč, za premagovanje zla z Božjo močjo v Cerkvi, za novo zvestobo Resnici in nov apostolski zagon. Pa tudi zato, da se nam ne zmeša,” svoje pismo zaključuje insajder s pomenljivim vzdevkom Karel Pavlin Fulgoferski.
C. R. 
Opomba uredništva: mnenje omenjenega insajderja sicer ne predstavlja tudi mnenja uredništva, tudi zato smo v sam članek dodali tudi nekaj svojih opažanj ter informacij z drugih virov. Vsekakor naše bralke in bralce prosimo za molitev za Cerkev na Slovenskem, pa tudi za patra Rupnika, vse žrtve in tudi vse ostale, ki so v to vpleteni.