Ko v postnem času prebiramo in poslušamo božjo besedo za vsak dan v tednu, se predvsem v finalu postnega časa srečujemo z odlomki iz Janezovega evangelija, kjer se Jezus verbalno spopada z nasprotniku. Evangelist Janez navaja, da so to Judje (v grščini: Ioudaios – Ἰουδαῖος). Kdo so to v resnici?
Jud lahko pomeni: ali da je pripadnik religije (judovstva) ali pa naroda (izraelskega ljudstva, sam izraz Izrael, ki je kot drugo ime pripadel Jakobu, je torej precej starejši od poimenovanja sedanje države Izrael). Navadno je oboje zelo težko ločiti, čeprav ogromno Judov živi v diaspori, so narodnostno pomešani in asimilirani v večinska okolja, vendar so ohranili izročilo in predstavljajo kontinuiteto s starozaveznimi očaki oz. očeti vere: Abrahamom, Izakom, Jakobom in njegovimi sinovi, ki predstavljajo dvanajst Izraelovih rodov, preroki in raznimi slavnimi možmi, ki so prispevali svoj delež k izročilu. Čeprav po naših podatkih velika večina Judov ne spada več med verne Jude, še vedno predstavljajo pomembno versko skupnost v svetovnem merilu.
Kdo so Judje?
Zakaj poimenovanje »Jud« (ki ga ne smemo zamenjevati z osebnim imenom Juda, čeprav je s tem povezano, saj je po njem in njegovemu rodu dobila ime osrednja pokrajina Svete dežele, namreč Judeja, samo ime pa pomeni »hvaljen Bog«)? Pri nas se je pod vplivom ostalih slovanskih jezikov nekdaj uporabljajo naziv »Žid« (nekateri ga sedaj uporabljajo slabšalno), ki je dejansko francoska izgovorjava besede »Jud«. Kot sinonim se uporablja »Hebrejec«, saj se tudi eno od pisem v Novi zavezi imenuje »Pismo Hebrejcem«, jezik pa hebrejščina, čeprav se je v Jezusovem času uporabljala že veliko bolj razširjena aramejščina.
Evangelistu Janezu velikokrat pripisujejo antisemitski naglas, saj so Jezusovi nasprotniki v njegovem evangeliju označeni preprosto kot Judje, ta beseda je tam omenjena 32-krat, medtem ko jo od ostalih evangelistov omenja samo Marko, pa še to samo enkrat. Zanimivo je, da jo v še večjem obsegu uporabljajo Apostolska dela, ki predstavlja nadaljevanje Lukovega evangelija. Vendar pa so Jezusa vendarle obsodili pod pretvezo, da je »judovski kralj« (iz enakih razlogov je tudi Herod dal pobiti betlehemske otroke, saj so mu modri iz vzhoda sporočili, da se je rodil judovski kralj, prim. Mt 2, 2), kar so napisali celo na tablo, na kateri je bila napisana njegova krivda (prim. Lk 23,38). Svoj čas je bil Izrael razdeljen celo na dve kraljestvo: na Izraelovo severno in Judovo južno. V času Jezusovega rojstva je kraljevski prestol (s podporo Rimljanov) že zasedal tujerodni (idumejski) kralj Herod. Po njegovi smrti in smrti njegovega sina Arhelaja pa v Jeruzalemu ni bilo več kralja, ampak samo še rimski upravitelj, Herodovi potomci pa četrtni oblastniki (tetrarhi).
Jezusova prava identiteta
Če redno prebiramo evangelije in spremljamo Jezusovo javno delovanje, lahko vidimo, da je Jezus sicer sprva branil, da bi ga razglašali za Mesijo in/ali Božjega Sina (predvsem so ga poznali hudi duhovi), vendar je bil že od začetka v nekakšnem konfliktu z okolico. Vso pravico je sicer imel, da bi se razglasil za Mesijo, navsezadnje je bil rojen v Betlehemu, vendar se na to nikoli ni skliceval – vsi so ga poznali kot »Nazarečana«, torej prebivalca neke revne galilejske vasi. Pa še tam je rojakom v shodnici zaradi nevere – ker so ga poznali kot Jožefovega sina in kot navadnega tesarja – povedal nekaj grenkih besed, kar jih je tako ujezilo, da so ga hoteli pahniti v prepad. Največkrat pa je bil v sporu s farizeji in pismouki, češ da krši postavo, sobotni počitek, itd. Tudi njegovim čudežem – ozdravljenjem, obujanju mrtvih, izganjanje hudih duhov – so pripisovali celo demonski značaj. Kar nekajkrat so se zvrstili sestanki njegovih nasprotnikov, da bi ga obsodili in usmrtili, vendar ga niso mogli privesti, saj so se bali ljudstva, ki je Jezusa imelo za preroka. Na drugi strani pa so Jezusa oblegali tudi uporniki (sikariji in zeloti), ki so Jezusa hoteli napraviti za kralja in voditelja upora proti rimskemu okupatorju.
V Janezovem evangeliju pa proti koncu, vse do poglavij o Jezusovem trpljenju, spremljamo pravo dramo Jezusovega spopada z nasprotniki, saj Jezus ne skriva več svoje resnične identitete. Govori o Očetu, o svojem božanskem izvoru in tudi o tem, da se daje v hrano ljudem. S tem svoje poslušalce spravlja v zadrego in v bes. Ker se njegova podoba ne ujema s pričakovanji Mesije, o njem podvomi tudi Juda Iškarjot in ga izda. Veliki zbor Jezusa obsodi na smrt na osnovi Jezusove samoizpovedi, da je Božji Sin, kar je bila za tempeljsko duhovščino nedvomno veliko hujše bogokletje kot če bi se razglasil za obljubljenega Mesijo, torej maziljenca. Ker pa veliki zbor (sinedrij) ni imel pooblastila, da izvrši smrtno kazen, je Jezusa izročil v roke Rimljanom, vendar z obtožbo, da je upornik, da se razglaša za kralja in s tem ogroža oblast rimskega cesarja. Pilat je pod pritiskom množice klonil in Jezusa obsodil na smrt. Smrtno kazen s križanjem so nato izvedli rimski vojaki, večinoma plačanci iz Sirije in Samarije, ki so Jezusa mučili tudi na podlagi svojega osebnega odpora do Judov.
Zakaj so Jezusa križali?
Kdo je torej odgovoren za Jezusovo smrt? Lahko vidimo, da so v ta dogodek vpleteni vsi po malem: poganski Rimljani, tempeljska duhovščina, veliki zbor s farizeji, saduceji, pismouki, pa Jezusovi nezvesti učenci (Juda ga izda, Peter zataji, vsi, razen Janeza, se razbežijo), protirimski uporniki, ki jim uspe izsiliti osvoboditev svojega voditelja Baraba… Čeprav je množica pri Pilatu vzela nase odgovornost za Jezusovo smrt – »Njegova kri na nas in na naše otroke!« – je težko pripisati krivdo Judom nasploh, v kar so kasneje verjele mnoge generacije kristjanov. Vendar pa je Cerkev na drugem vatikanskem koncilu v izjavi o odnosu do nekrščanskih verstev (Nostra Aetate) med drugim zapisala: »Judovski oblastniki in tisti, ki so sledili njihovemu zgledu, so prispevali h Kristusovi smrti; vendar za to, kar se je zgodilo v njegovem trpljenju, ni mogoče obtožiti vseh takrat živih Judov, niti današnjih Judov.« (NA 4)
Na čem temelji ta izjava? Najprej predvsem na Jezusovi izjavi ob pribijanju na križ, kot jo navaja evangelist Luka: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23, 34) To potrjuje tudi sv. Pavel: »Mi oznanjamo Božjo modrost v skrivnosti, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše veličastvo. Te ni spoznal noben mogočnik tega sveta. Kajti ko bi jo spoznali, Gospoda veličastva pač ne bi križali.« (1Kor 2, 7-8) In če še enkrat pozorno beremo evangelije, predvsem tiste dele, kjer se Jezus v Janezovem evangeliju verbalno spopada z nasprotniki, smo lahko pozorni, kako Jezus uporablja novo, za tedanji čas in kulturo povsem neznano govorico, ki je bila v spotiko predvsem versko izobraženim Judom. A kdor je tedaj odprl svoje srce, je začel verovati vanj. Takole poroča evangelist Janez:
Čeprav je vpričo njih storil toliko znamenj, niso verovali vanj, da se je izpolnila beseda, ki jo je izrekel prerok Izaija:
Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju, in Gospodova roka, komu se je razodela?
Verovati niso mogli zato, ker je, kakor je Izaija dejal na drugem mestu, oslepil njihove oči in zakrknil njihovo srce, da ne bi z očmi videli, da ne bi v srcu razumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil.
To je povedal Izaija, ker je videl njegovo slavo in je spregovoril o njem. Vendar jih je bilo tudi med voditelji mnogo, ki so začeli verovati vanj, toda zaradi farizejev tega niso priznavali, da jih ne bi izobčili iz shodnice. Bolj so namreč ljubili človeško slavo kakor Božjo slavo.
Jezus je zaklical in rekel: »Kdor veruje vame, ne veruje vame, temveč v tistega, ki me je poslal. Kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal. Jaz sem prišel kot luč na svet, da nihče, kdor veruje vame, ne ostane v temi. Če kdo sliši moje besede in se po njih ne ravna, ga ne sodim jaz, ker nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil. Kdor mene zaničuje in ne sprejema mojih besed, ima nad seboj sodnika; beseda, ki sem jo govoril, ta ga bo sodila poslednji dan. Kajti nisem govoril sam od sebe, temveč Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj govorim, in vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je povedal Oče.« (Jn 12, 37-50)
Ta navedek iz Janezovega evangelija je velikokrat spregledan, čeprav predstavlja ključ do razlage, zakaj je prišlo do Jezusovega trpljenja in smrti. V Jezusovih besedah, zadnjih pred odlomkom o Jezusovem umivanju nog, je dejansko glavni povzetek njegovega oznanila, tistega, ki je pohujšal tedanjo judovsko versko elito. Vendar ta konflikt, ta odpor ni nekaj tipično judovskega, ampak nekaj generalno človeškega. Jezusovo oznanilo namreč tu trči ob zid predsodkov, ki so pravzaprav tipično človeški – predstavljajo namreč zaprtost človeške modrosti pred tem, kar želi sporočiti Bog, ki to modrost neskončno presega. Konflikt je torej duhovne narave, saj se v njem porodi strahoten odpor človeka proti temu, kar je Božje (čeprav človek ob tem misli, da s tem brani to, kar je Božje).
Ob tem naj navedemo še odlomek iz znanstvenega članka profesorja bibličnih ved, sedanjega celjskega škofa dr. Maksimilijana Matjaža: »Logos Janezovega evangelija je Oseba, ki z učlovečenjem vstopa v človeško zgodovino in človeške odnose. Logosa zato ni mogoče spoznati samo na razumski način. Bistven za Janezov koncept spoznanja je odnos, izvor in počelo (ἀρχή) odnosov pa je odnos med Očetom in Sinom. Spoznanje je torej neločljivo povezano z vero (Dodd 1953, 151-186). Človek se preko vere, to je preko »prebivanja« v Jezusovi besedi, vključuje v ta odrešenjski odnos. Na ta način se dogaja novo rojstvo, ki ga v Jn Jezus Nikodemu razloži kot proces rojevanja »od zgoraj« (ἄνωθεν), »iz vode in Duha« (3,5). Tako kristološka kot soteriološka tema evangelija sta povzeti v prologu: »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime« (1,12). Logos-Beseda zato lahko v vsakem času rojeva osebo.« (M. Matjaž, Od Besede k Osebi. Relacijski vidik Janezove kristologije, v: Bogoslovni vestnik 67 (2007), 404; opomba: poudarjeni del besedila je posledica redakcije s strani uredništva portala)
V tej luči je tudi razumljivo stališče drugega vatikanskega koncila, da Judom ni mogoče pripisati kolektivne krivde za Jezusovo smrt.
G. B.
