Kot smo že poročali, je papež Frančišek z dodatnim reskriptom še dodatno pojasnil in opredelil ukrepe Svetega sedeža v zvezi z obhajanjem maše po starem obredu, torej po misalu iz leta 1962 (papeža sv. Janeza XXIII.), ki predstavlja še zadnjo redakcijo misala po ureditvi, ki jo je po tridentinskem koncilu uvedel papež Pij V., ko je cerkvene obrede v latinskem delu Cerkve poenotil in uvedel enotni obred.
Le-ta je skozi stoletja doživljal manjše spremembe, zaradi kulturnih, socioloških in drugih sprememb tudi odklone od prvotnega papeževega namena. Takšen obred je bil močno prenovljen z misalom papeža sv. Pavla VI. iz leta 1970, ki je sad konstitucije o svetem bogoslužju, slednja je bila sprejeta med tretjo javno sejo drugega vatikanskega koncila 4. decembra 1963. Od razglasitve konstitucije do izdaje novega misala je torej minilo sedem let, misal papeža Pavla VI. pa je bil izdan ob 400-letnici prve izdaje misala Pija V. Prenovo je doživel pet let kasneje (1975), še z manjšimi popravki pa je nato dobil končno izdajo leta 2002 pod papežem sv. Janezom Pavlom II.
O teh stvareh je sicer v posebnem intervjuju spregovoril tudi liturgist, cistercijan p. dr. Nikolaj Aracki Rosenfield (TUKAJ).
Tu seveda velja dodati, da je vsaka liturgična knjiga (zlasti to velja za rimski misal kot neposredno podlago za obhajanje evharistije), ki jo potrdi Sveti sedež in je v veljavi, velja za »lex orandi«. Gre torej za obvezujoč način obhajanja evharistije, ki ne more biti predmet poljubnosti in človeških kapric. Navsezadnje si celo papeži, ki so sledili drugemu vatikanskemu koncilu, ne upajo spreminjati tega, kar je določil koncil, gre namreč za zborno odločitev celotne Cerkve, dvomiti v to bi pomenilo tudi dvomiti v delo Svetega Duha. In vsaka prenova na koncilu vedno poteka tako, da se vrača k virom, razlikuje bistveno od nebistvenega, pri čemer jedro ostaja nedotaknjeno, spreminjajo pa se stvari, ki so povezane z inkarnacijo v določenem času in prostoru. Mašni obred, ki ga je uvedel Pavel VI., torej v samem bistvu ni ničemer spremenjen glede na predhodni obred, je pa spremenjena njegova pojavna oblika.
Tu seveda velja dodati, da rimski obred, kot ga poznamo danes, ni nastal »kar naenkrat«, ampak po večletnem trudu liturgičnih komisij ter po postopnem navajanju ljudi na spremembe, kar je vključevalo tudi maševanje v domačem jeziku ter obrnjenost duhovnika k ljudstvu. In navsezadnje, te spremembe so se zgodile v soglasju vse Cerkve (razen morda redkih posameznikov) in ne pomenijo nikakršne »kulturne revolucije« ali celo zmage starodavnega prostozidarskega načrta (Alta Vendite). Je pa »vzporedna« uporaba starega načina bogoslužja dolgoročno prinesla precej kilave sadove in pokazala, da tu ne gre toliko za spoštovanje lepote obreda, ampak za nekakšno modno muho (modernizem!), ki ima za posledico tudi upor zakoniti cerkveni oblasti in mišljenju, da (sedanjega) vodstva Cerkve ni treba poslušati, ker smo »mi« poslušni direktno Bogu (protestantizem!). In ker se zagovorniki starih obredov, vsaj tisti najglasnejši, v svojih kritikah na račun vodstva Cerkve, naslanjajo na kritiko modernizma in protestantizma, lahko rečemo, da v tem primeru, tako kot mačka, lovijo in grizejo svoj lasten rep.
Predvsem pa je tu potrebno opozoriti tudi na nekatere zmotne trditve skupin, ki vse bolj širijo svoj mnenjski vpliv znotraj širšega cerkvenega občestva, pa tudi na poimenovanja. Kot je znano, predkoncilski obred poimenujejo »tradicionalna latinska maša«. Ob tem seveda spregledajo, da drugi vatikanski koncil latinščine ni nikoli opravil, tudi obred po zadnjem misalu se lahko opravi v latinščini in to je tudi izvirni jezik Rimskega misala (pustimo ob strani nekatere napake v prevodih). Vendar bodo rekli, da po sedanjem obredu, ki ga imenujejo »ordo novum« (takšnega izraza Cerkev za sedanji obred ne uporablja), to ni TLM, ampak zgolj »ordo novum« v latinščini. Tu se seveda postavlja vprašanje, ali je torej stari obred, ki ga pogovorno imenujemo »predkoncilski« ali »tridentinski«, edini »tradicionalen«? To vprašanje je pomembnejše, kot se zdi na prvi pogled. Namreč, določene skupine t. i. »tradicionalistov« namreč upoštevajo kot temeljno normo tradicijo štiristoletno obdobje, torej od tridentinskega do drugega vatikanskega koncila. Vse, kar je bilo v bogoslužje Cerkve uvedeno po drugem vatikanskem koncilu, torej zanje ni merodajno, ker je bil ta koncil konec »prave« Cerkve in nastanek »modernistične« Cerkve. Dvatisočletna tradicija se torej zoži na neko precej krajše obdobje, nato pa se uvede nekakšen monopol nad tradicijo – ergo: »mi«, ki smo »pravi tradicionalisti«, določamo, kaj je in kaj ni tradicija. In istočasno tudi razglasijo, da drugi vatikanski koncil ne more biti del tradicije, torej del zgodovine cerkvenega učiteljstva. Ker da – po njihovo – negira tradicijo. Prav tako negirajo tudi papeža, ki je po njihovo morda celo »antikrist«, zato mu ni potrebno biti pokoren. In če papež ni »pravi«, zakaj bi ga jemali resno? In smo tako spet pri protestantskem sindromu, ki ga sami sicer kritizirajo.
Prav tu pa se nasprotniki drugega vatikanskega koncila ujamejo v past napuha. V miselnem konstruktu, da je drugi vatikanski koncil nekakšna kulturna revolucija (kar v resnici ni, ker ni mogoče nekaterih zlorab koncila ter pokoncilskih skrajnih odklonov enačiti s koncilom samim!), uvajajo neke vrste kulturno kontrarevolucijo, torej nekakšen reakcionizem in retrogradnost. Seveda se bomo v odnosu do tradicije naslonili najprej na Božjo besedo. Jezus je namreč sam dejal, da je »vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro« (Mt 13, 52). Tu torej ni izključevanja, ampak za nadgradnjo tega, kar se je ohranilo. Zato Jezus tudi ni prišel, da bi Mojzesovo postavo odpravil. Je pa Jezus opozoril tudi na težavo mentalitete: »Nihče ne odtrga krpe od nove obleke in jo našije na staro, sicer bo novo raztrgal, s staro obleko pa se krpa z nove ne bo ujemala.« (Lk 5, 36). »Nihče ne vliva novega vina v stare mehove, sicer vino razžene mehove in je z mehovi vred uničeno, ampak dajejo novo vino v nove mehove.« (Mr 2, 22) To prispodobo je Jezus omenil, ko so mu nasprotniki očitali, da se Jezusovi učenci za razliko od učencev Janeza Krstnika ne postijo. In če pozorno beremo evangelije, lahko opazimo, da Jezus ni negiral judovske tradicije, je pa kritiziral nekatere njene izrazne oblike ter mentaliteto, ki ni bila v skladu z izvirnim namenom zapovedi (denimo pri Mojzesovem dovoljenju ločitve zakonske zveze).
Motuproprij papeža Frančiška »Varuhi tradicije« se verjetno niti ne bi zgodil, če bi bil uresničen dober namen predhodnih papežev, ki so želeli preseči razkol, ki se je zgodil med »lefebrovci« in Cerkvijo. Zato so dovolili pod izrednimi pogoji darovanje maše po obredu iz misala sv. Janeza XXIII. (1962). Kasnejše dogajanje pa je pokazalo, da so se starega obreda oprijeli nekateri mlajši katoličani, ki so iz dobrih namenov naredili elitizem ter ideologijo, kar je bil korak stran od edinosti Cerkve. Kljub temu pa papež Frančišek maševanja po starem obredu ni prepovedal, kakor namigujejo nekateri, le omejil ga je zaradi nevarnosti razkolništva. Te restrikcije pa niso prizadele vseh, ki uporabljajo tudi stare bogoslužne knjige (glej TUKAJ).
Zato se upravičeno zastavlja vprašanje, ali je uporaba izraza »tradicionalna latinska maša« sploh upravičena. Tradicijo je treba jemati v celoti in ne samo en del ter po svoji presoji izločevati določene koncile. Že res, da so bili pred misalom iz leta 1970 vsi mašni obredi v latinščini, a del tradicije je bilo vedno tudi slovansko bogoslužje, ki sta ga pri papežu izprosila sveta brata Ciril in Metod. Prednost latinščine je v tem, da je na nek način, čeprav ni več govorjeni jezik, še vedno univerzalen (primeren denimo za maševanje na slovesnostih, kjer so prisotni pripadniki različnih narodov), po drugi strani pa je to jezik nekdanjih zgodnjih preganjalcev kristjanov (Rimljani). Obhajanje maše v narodnem jeziku ni noben greh in sedanja oblika rimskega obreda ni nič manj katoliška od predkoncilskega. V zvezi s tem navajamo tudi mnenje profesorja liturgike na ljubljanski teološki fakulteti in tajnika Slovenske liturgične komisije prof. dr. Slavka Krajnca: »Če je smel škof Tomaž Hren v inštrukciji na sinodi v Gornjem Gradu leta 1606 in nato v sinodalnih odlokih omenjene sinode zahtevati, naj si duhovniki priskrbijo rimski misal in rimski brevir, leta 1614 in 1623 pa je zahteval, da si priskrbijo še rimski sacerdotal, in da morajo tako opustiti dotedanje oglejske liturgične knjige, potem so danes tudi naši škofje dolžni, da zahtevajo, da zaradi edinosti Cerkve in pastorale sledimo navodilom papeža Frančiška. Prepričan sem, da je motuproprij ‘Varuhi izročila’ papeža Frančiška nadvse dobrodošlo zdravilo za slovensko Cerkev, ki se vedno veseli delovanja in življenja cum Petro et sub Petro.«
Naj vprašanje bogoslužje torej ne postane nova ideologija in priložnost za razkol. Navsezadnje je vsaka maša – tudi če je darovana z dovoljenjem škofa/Svetega sedeža po starem obredu – del tradicije in torej »tradicionalna«. Nobenega razloga torej ni, da bi zgolj predkoncilsko obliko obhajanje evharistije šteli kot edino pravo in edino “tradicionalno”.
C. R.