Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 17,1-9): Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih pêljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Peter pa se je oglasil in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.
In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih!«
Dogodek Jezusovega spremenjenja na gori je zagotovo eden najbolj pretresljivih v času Jezusovega javnega delovanja, tako da mu je posvečen celo poseben praznik (6. avgusta), vendar pa se ga spominjamo vsakič v postnem času. Res dokaj nenavadne okoliščine: Jezus vstane sredi noči, prebudi Petra, Jakoba in Janeza, torej tri izmed apostolov, ki so kasneje z njim edine priče njegove agonije v vrti Getsemani in še prej ob obujenju Jairove hčere, in jih pelje na goro, kraj intimnega srečanja človeka z Gospodom. Tudi Jezus je šel večkrat v samoto na goro molit in velikokrat noč prebil v molitvi. A sedaj, ko ima s seboj priče, se njegovo obličje spremeni, pa tudi njegova oblačila. Trojici apostolov Jezusa vidi v njegovi resnični podobi, ki ni več “podoba hlapca”, kot bi dejal sv. Pavel. In to še ni vse: prikažeta se dva predstavnika Stare zaveze: Mojzes, ki je vodil izraelsko ljudstvo iz egiptovskega suženjstva v svobodo ter od Boga prejel p(P)ostavo, ter Elija, največji izmed prerokov, ki je želel to postavo ponotranjiti in se goreče upiral človeški zvijačnosti, ki prezira Boga. Reakcija Petra na to videnje je bil izraz blaženosti, neskončnemu hrepenenju po nebeškem. To, kar je zrl, ni bilo neko običajno človeško srečanje, pač pa dotik samih nebes. Toda na drugi strani glas samega Očeta prestraši učence – le kdo bi mogel slišati Boga in ostati živ? Evangelist Matej namreč poroča, da jih je obsenčil oblak – spomnimo se oblačnega stebra v času poti skozi Rdeče morje.
Marsikdo se sprašuje, v čem je sploh smisel tega dogodka. Zakaj bi Jezus razodel svoje nebeško veličastvo in še to zgolj trojici učencev, ki povrh vsega tega niso smeli povedati vse do Jezusovega vstajenja od mrtvih? In o čem se je Jezus sploh pogovarjal z Mojzesom in Elijo? Nekateri drugi evangelisti namigujejo, da se je pogovarjal o trpljenju, ki ga je čakala, in o njegovem “eksodusu”, torej izhodu. Lahko bi rekli, da je to izhod iz tistega ranljivega človeškega življenja v poveličano stanje, hkrati pa je to tudi izraz, ki pomeni našo veliko noč – izhod človeštva iz duhovnega suženjstva, iz suženjstva smrti v življenje. Vsekakor Jezusovo prikazanje skupaj z Mojzesom in Elijo kaže prav na to, da Jezus ne potepta Stare zaveze, ne “prekliče” Mojzesa, niti postave, niti prerokov, ampak dopolni pričakovanje izraelskega ljudstva, ki hrepeni po m(M)esiji, torej maziljencu, ki bo rešitelj ljudstva. Jezusove besede ter ravnanja pa so bila za apostole velikokrat nerešljiva uganka, niso ga mogli razumeti, zato se jim je glede Jezusove identitete odpiral dvom, ki je načenjal že učence Janeza Krstnika, ko je bil ta v zaporu (“Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj drugega čakamo?”). Jezus tako potrdi svojo identiteto, svoje poslanstvo in izvor s spremenjenjem na gori ob navzočnosti treh človeških prič: slabotnega in nestanovitnega Petra, ki je v Cezareji Filipovi javno izpovedal vero vanj, a je takoj zatem hotel Jezusa rešiti pred trpljenjem in smrtjo, ter dvojico Zebedejevih sinov, to je Jakoba (starejšega) in Janeza, ki sta celo sanjarila, da bi v nebeškem kraljestvu sedela ob Jezusu. Ob Jezusovem spremenjenju tako odpadejo vsa razmišljanja o tem, da bi bil Jezus nekakšen politični osvoboditelj, a vseeno navaden človek. Navsezadnje Jezusa potrdi sam Oče tako kot ob krstu ob Jordanu. Očetov glas dejansko potrjuje, da je Jezus tisti, ki govori v Očetovem imenu, saj izpolnjuje voljo Očeta, ki ga je poslal. Če je Jezus večna Beseda, ki se je učlovečila, potem moramo kajpak tej Besedi prisluhniti.
Kaj lahko dogodek Jezusovega spremenjenja pove nam? Najprej nekaj o Jezusovi identiteti, nato pa o identiteti nas samih. Če smo Božji otroci, nam ukoreninjenost v tej identiteti preprečuje, da bi bili odvisni zgolj od lastnega ranljivega ega in se ozirali na to, kaj o nas (o meni) govorijo drugi. Ta dogodek nas vabi tudi k poslušanju. Ne gre samo za golo poslušanje tega, kar Jezus govori, pač pa za izpolnjevanje tega, kar je Jezus učil – kajti blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo, torej, da b(B)eseda pade na plodna tla in obrodi sad in ta sad ostane. Prav k temu nas tudi vabi postni čas: naj bo naše srce kot preorana njiva, pripravljena za seme Božje besede, ki nam jo daje s(S)ejalec (saj nam je Jezus navsezadnje povedal priliko o sejalcu) – in ne kot trda, nerodovitna zemlja. Naj Jezusovo spremenjenje na gori spremeni tudi nas, vsakega od nas – naj spremeni našo mentaliteto, naš pogled.
C. R.
