Sporočilo Kraljice miru po vidkinji Mariji Pavlović Lunetti 25. avgusta 2024:
“Dragi otroci!
Danes je moja molitev z vami za mir.
Dobro in zlo se borita in želita prevladati v svetu in srcih ljudi.
Vi bodite ljudje upanja in molitve in velikega zaupanja v Boga Stvarnika, kateremu je vse mogoče.
Naj, otročiči, mir prevlada v vas in okoli vas.
Blagoslavljam vas s svojim materinskim blagoslovom, da boste, otročiči, veselje za vse tiste, ki jih srečujete.
Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu.”
Ena od nevarnih skušnjav sodobnega časa je tudi ta, da imamo vse, kar nam je na voljo, za nekaj samoumevnega. Nekaj, kar smo si “sami pridelali”. Tudi mir in neogroženost, torej varnost. Da o razvoju in blaginji sploh ne govorimo. Ob tem pa se niti ne zavedamo, kako krhko je lahko vse to.
Marsikdo se bo spomnil, da je Kraljica miru že ob samem začetku prikazovanj dala sporočilo: “Mir, mir in samo mir. Mir mora zavladati med Bogom in človekom ter med ljudmi.” Sporočilo je bilo izrečeno na izreden način, o tem smo pisali tukaj:
“Mir, mir, mir in samo mir” – kaj nam je pred 40 leti želela sporočiti Kraljica miru v Medžugorju?
Že takrat, leta 1981, je grozil globalni jedrski spopad. Istega leta je bil papež sv. Janez Pavel II. hudo ranjen v poskusu atentata prav na praznik Fatimske Matere Božje. Septembra 1983 je manjkal samo milimeter do jedrskega spopada med Zahodom in Sovjetsko zvezo. V tedanji Jugoslaviji, kjer smo po Titovi smrti še vedno slavili bratstvo in enotnost, si tedaj nihče ni mogel predstaviti, kakšna krvava morija bo sledila desetletje kasneje. Februarja 1992 je v Sarajevu življenje še teklo normalno. Tri mesece kasneje je bilo vse drugače. Konec leta 1981 so bila Marijina prikazovanja tudi v Ruandi. In tudi tam je bilo izrečeno opozorilo, naj se ljudje spreobrnejo. 13 let kasneje je sledil grozoten genocid.
Razmere v svetu so znova nestabilne. Analitiki napovedujejo, da bi se lahko sedanje dogajanje iz Ukrajine razširilo čez njeno zahodno mejo. Omenjajo možnost uporabe celo jedrskega orožja.
Za mir na svetu seveda lahko največ storimo sami. Najprej z molitvijo, pa tudi postom, žrtvami, odpuščanjem, blagoslavljanjem, v graditvi takšnih medsebojnih odnosov, ki temeljijo na odpuščanju in dobroti. Sliši se zelo idealistično, a spreobrnjenje se najprej začne pri meni. Ko odpuščamo, ko sledimo Božji volji, smo deležni notranjega miru ter svobode. Ves čas pa seveda čutimo borbo med dobrim in zlim. Naj nas ne zavede, da gre za dve enakovredni počeli. Ne, dobro je od Boga. Slabo pa je umankanje dobrega in prazen prostor, kamor vstopa hudič. Ki je ustvarjeno bitje – tega ne smemo pozabiti. Bog ima zato vedno prvo in zadnjo besedo. Je namreč Alfa in Omega.
In ker lahko s slavljenjem Boga – ki naj nadomesti godrnjanje – spreminjamo okoliščine iz slabih v dobre, smo lahko znamenje drugim. Znamenje, da upanje ne osramoti. Vsi smo na isti ladji in če se bomo sami spreminjali na bolje, se bodo na bolje spreminjali tudi drugi. Če imamo namreč v srcu mir, bodo tudi drugi to začutili in zahrepeneli po njem. Zato imamo velik privilegij, da smo lahko pričevalci upanja in moči molitve.
Da bi lahko to poslanstvo izpolnjevali, nam Kraljica miru podeljuje svoj materinski blagoslov. Hvaležno ga sprejmimo, prosimo zanj in se zahvaljujmo. V knjigi “Zmagoslavje srca” je navedenih kar nekaj primerov, kako je materinski blagoslov delal čudeže. Zlasti na agresivnih ljudeh. Bodimo odprti Svetemu Duhu tako kot Marija, naj nam Ona, ki je dala svetu Odrešenika, izprosi to milost.
C. R.
