“Mir, mir, mir in samo mir. Mir mora zavladati med človekom in Bogom ter med ljudmi.” To je bilo eno prvih zabeleženih Marijinih sporočil v Medžugorju. Kraljica miru ga je izrekla, ko se je šesterica vidcev že vračala s Hriba prikazovanj (bilo naj bi na tretji dan prikazovanj), neznana sila pa je vidkinjo Marijo Pavlović potegnila s poti.
Kraljica Miru je vsa žalostna govorila, da je v svetu potreben MIR. Med Bogom in ljudmi mora zavladati mir. Mir mora zavladati tudi med ljudmi. Takrat je Gospa držala v rokah velik križ in ga kazala vidkinji Mariji. Mir prihaja samo od Kristusovega križa. Svet tega miru ne more dati.
Je bilo mogoče v tem sporočilu že zaznati napoved krvave vojne na Balkanu, ki je sledila čez deset let? V času prvih dni prikazovanj si tega nihče ni upal niti predstavljati, pa čeprav je bil že tisti čas precej nemiren zaradi jedrske krize in možnosti spopada med Zahodom in Vzhodom. Septembra 1983 je bil svet na robu katastrofe in zgolj prisebnost sovjetskega oficirja Stanislava Petrova je preprečila, da bi Sovjetska zveza po lažnem alarmu (!) poslala pošiljko raket na Evropo ter ZDA.
Ob deseti obletnici Marijinih prikazovanj v Medžugorju sta Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost. Na Hrvaškem so že pred tem potekali spopadi na območjih, ki so si jih lastili uporni Srbi, a do takrat se je jugoslovanska armada nekako držala ob strani. Po tem datumu, ko je napadla Slovenijo, pa tudi Hrvaški ni več prizanesla. Ko se je po brionski deklaraciji umirila vojna vihra v Sloveniji (vojska pa se je začela kmalu tudi umikati iz Slovenije), so se začele razmere na Hrvaškem naglo slabšati. Prišlo je do obsežnih napadov enot JLA na civilne cilje, nastale so mnoge civilne žrtve, mnogi Hrvati so morali v begunstvo, da so si rešili golo življenje, zlasti z območij, ki jih je oblast “Krajine”, nove srbske države na hrvaškem ozemlju, hotela imeti za etnično čiste. Jesen 1991 je bila za Hrvaško krvava, vojne razmere pa so se dejansko končale šele avgusta 1995 z akcijo Nevihta.
A že spomladi 1992 se je začela dramatična in večletna vojna v Bosni in Hercegovini. Po čudežu je Medžugorje ostalo nedotaknjeno, a bilo je obkoljeno z s strahotnimi razmerami v krajih v bližini.
V zvezi s tem je precej značilno sporočilo Kraljice miru na Kureščku na slovenski kulturni praznik 8. februarja 1992, ko je govorila o izgubljenih priložnostih za resnično spreobrnjenje: “Deset let sem jih vabila, svarila in prosila, naj molijo za mir in si prizadevajo za spravo in Bogu vdano življenje. Večina ni sprejela mene, Božje poslanke, ne mojih svaril, ne vabil k posvečenju. Posledice in preizkušnje so strahotne. O, da bi vsaj zdaj spoznali mene, Kraljico miru, in me sprejeli ko Mater, po kateri govori Bog!” Takrat je Devica Marija napovedala tudi duhovno temo v Sloveniji: “Nad jugom se zbirajo grozeči oblaki. Sloveniji ne preti več vojna nevarnost, pač pa vanjo vdira nevarna duhovna tema. Ta se bo zelo zvito skušala vtihotapiti v vse pore krščanskega življenja in delovanja. Škodovati krščanstvu in prevzeti državno oblast – to je njen glavni cilj. Iz Slovenije bo tema segala daleč naokoli.”
Tudi to sporočilo je razlog, zakaj je potrebno spreobrnjenje. Sad spreobrnjenja pa je mir – to je najprej mir v srcu. Mir v srcu pa preprečuje vojne. Prav zato je Kraljica miru v enem svojih prvih sporočil tako poudarila mir. Potrebna je sprava z Bogom, z drugimi ljudmi in sam s seboj. Poglejmo te tri vidike sprave:
SPRAVA Z BOGOM
Kraljica miru je v sporočilu, da mora zavladati mir med Bogom in človekom, dejansko povzela to, kar je zapisal že sv. Pavel: “Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom.” (2 Kor 5,20) Ni Bog tisti, ki bi se moral spraviti s človekom, saj je človek tisti, ki greši. Temeljni greh človeka pa je v tem, da hoče biti “kakor Bog” (prim. 1Mz 3,5), stopiti na Njegovo mesto. Gre torej za človekov napuh, kar vodi v napore, da bi Boga izgnal iz vseh por človeške civilizacije. In to je pravzaprav eden vnebovpijočih grehov sodobne družbe: ustvariti si življenje brez Boga. Kar pa je strahoten napuh. Zaradi takšnega greha sodobna družba dejansko sama sebi krade blagoslove in si nakopava prekletstva (bolezni, vojne, revščino, itd.). Potrebno je OSEBNO spreobrnjenje. Sprava z Bogom se dogaja preko zakramenta svete spovedi in v vsakdanjem življenju tako, da Boga postavimo na prvo mesto v svojem življenju. Ne čakaj na spreobrnjenje drugih – začni sam!
SPRAVA MED LJUDMI
Devica Marija je v Medžugorju večkrat naročala, naj redno beremo Sveto pismo. Zlasti to velja za evangelije. Tam Jezus večkrat naroča, naj odpuščamo drug drugemu. “Kadar vstanete k molitvi, odpustite, če imate kaj proti komu, da vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, odpusti vaše prestopke.” (Mt 11,25) “Če tvoj brat greši, ga pograjaj, in če se skesa, mu odpústi. Če greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat na dan obrne k tebi ter reče: ›Kesam se,‹ mu odpústi.” (Lk 17, 3-4) Prav tako Jezus omenja priliko o služabniku, ki ni hotel odpustiti (prim. Mt 18, 21-35), in omenja posledice jeze: “Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›raká‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.” (Mt 5, 22-24)
Poklicani smo torej k odpuščanju, najprej že zaradi tega, ker je Bog nam odpustil in lahko z neodpuščanjem to milost zapravimo. To pomeni najprej odpoved maščevanju ter odločitev za to, da bomo molili za osebo, ki nas je prizadela. Odpuščanje ni zgolj delo človeških moči, pač pa sodelovanje med človekovo naravo in Božjo milostjo. Za pomoč se moramo obračati na Boga. Tudi Marija je morala ves čas odpuščati, ko so sovražniki njenega Sina mučili in pribili na križ ter umorili. Odpuščanje je potrebno, ker zamere predstavljajo velike prepreke za prejem milosti (ozdravljenje, osvoboditev) in ker z odpuščanjem prejmemo mir v srce. Kdor goji zamero, je dejansko sam suženj tistega, do katerega goji neodpuščanje. Slednje povzroča tudi mnoge nevarne bolezni – tudi raka.
SPRAVA S SEBOJ
Velikokrat se tudi zgodi, da človek sam sebi ne more odpustiti. Tudi za to je potrebno prositi za Božjo pomoč. Če namreč nismo odpustili sebi, ne moremo prejeti miru in ozdravljenja. Bog želi vsakega od nas notranje ozdraviti in osvoboditi, a je potreben tudi delež naše narave – da odpremo Bogu svoje srce. Če želimo sebi najboljše, je razumljivo, da bomo storili vse, da bomo živeli v notranjem miru. Za prejem resničnega notranjega miru pa je tudi potrebno, da se odrečemo tudi lažnim duhovnim praksam, kjer smo iskali (samo)odrešenje. Če se odločimo za življenje z Bogom, to pokažemo tudi s tem, da s srcem slavimo sveto mašo, častimo Najsvetejše, redno prejemamo zakrament svete pokore (spoved), beremo Božjo besedo in naredimo tudi kakšno odpoved (post).
Je pa tu potrebno izpostaviti še eno pomembno komponento miru, namreč da od Boga izprosimo mir v svojih željah. Ni človeka, ki ne bi po nečem ali kom hrepenel. Nekdo, ki je sam, si želi partnerja, par brez otrok si želi potomstva, nekdo drug si želi kaj drugega. V teh željah pa pride do pretiravanj in do suženjske navezave nanje. Zato je potrebno, da se srce umiri v teh željah, saj se s tem lahko zapremo v začaran krog. Zato prosimo Kraljico miru, naj nam izprosi mir v naših željah.
Končno pa mir, ki ga tako poudarja Devica Marija, pomeni tudi izhodišče za odpravo vojn. Vojne se dogajajo povsod, kjer je na delu neodpuščanje, maščevanje, sebičnost, napuh, itd. Posledice so strahotne. Vendar se spreobrnjenje vedno najprej začne pri meni samem. Ne morem moliti za mir na svetu, če gojim težnje, ki nasprotujejo resničnemu miru v sebi. In tudi to je eno od sporočil Medžugorja.
G. B.
