Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 3,13-17): Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov. Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje, imel večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak imel večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, temveč, da bi svet po njem zveličal.«
Za Nikodema smo gotovo že slišali. To je tisti bogati član sinedrija, ki je Jezusa obiskal ponoči. Bil je morda eden redkih članov velikega zbora, ki je bil Jezusu naklonjen, vendar ga ni povsem razumel. In prav preko teh nočnih obiskov pri Jezusu nam je evangelist Janez ohranil eno najmočnejših in najbolj neposrednih temeljnih oznanil, ki povzemajo jedro celotne Jezusove misije.
Ljudje hrepenimo po večnem življenju. Vendar smo na drugi strani prepuščeni propadljivosti in ranljivosti. Bolj ko se staramo, bolj smo podvrženi »zobu časa«, zaradi hudega trpljenja si marsikdo želi umreti. In prav v tem trpljenju se lahko srečamo s skrivnostjo križa. Na njem je namreč Jezus vzel nase vse grehe sveta od začetka do konca. Ne samo to, Jezus je s tem nase vzel vso kazen za vse grehe, pa tudi vse naše slabosti in trpljenje. Svet, ki bi moral biti zaradi greha obsojen, je bil tako rešen in oproščen kazni, saj je kazen za greh plačal tisti, ki je bil povsem nedolžen.
In če je bil križ v tistem času najbolj zloglasno orodje usmrčevanja z večurno agonijo – to je zagotovo vedel rimski guverner Sirije Kvintilij Var, ki je v svojih pohodih judovske upornike kaznoval s strahotno smrtjo na križu – je križ z Jezusovo smrtjo doživel povišanje. Postal je drevo življenja, ki je s prvim človekovim grehom postalo nedostopno.
G. B.