Morda se bo ob tem naslovu kdo zdrznil ali celo namrdnil, češ ali ni bil dr. Jože Pučnik ateist, kot je sam o sebi povedal. Da, tako se je opredelil pred predsedniškimi volitvami in to ga je morda stalo zmage. Ker je bil v svojih odgovorih iskren in ni nikoli ovinkaril.
A če se je takrat zadnji partijski šef Milan Kučan skliceval na verno babico, bi se lahko tudi Pučnik skliceval na svoje korenine. Bil je rojen v katoliški kmečki družini v Črešnjevcu blizu Slovenske Bistrice, ki je podpirala odpor proti okupatorju, starejši brat Ivan je nadaljeval delo na kmetiji, sam pa se je vpisal na mariborsko gimnazijo. In se že na njej prvič znašel v konfliktu s komunistično oblastjo. Ilegalno glasilo “Iskanja” je bilo za šolsko partijsko celico dovolj velik razlog, da mu niso dovolili opravljati mature.
To Jožeta sicer ni odvrnilo, da se je tudi sam vpisal v ZKS. V naivnem prepričanju, da če želi sistem spremeniti, ga mora spremeniti od znotraj. Ko mu je – po služenju vojaškega roka – vendarle uspelo narediti maturo, se je vpisal na ljubljansko filozofsko fakulteto, smer filozofija ter primerjalna književnost. Humanistika torej. Akademski svet ga je oddaljil od krščanske vere, približal pa Kantovi filozofiji, kjer je velik poudarek na etiki dolžnosti. In ko je po diplomi že mislil, da je že našel svoje mesto v akademski sferi (navsezadnje je bil sprva asistent pri Borisu Ziherlu), je komunistični aparat spet pokazal zobe, tokrat z zaporno kaznijo. Objava kritičnega članka v Reviji 57 je bila zanj usodna, prav tako za revijo, ki jo je komunistična oblast ukinila. Po izpustitvi iz zapora se je vsa kalvarija ponovila še enkrat, ko je v Perspektivah objavil kritičen članek o kmetijstvu. Oblastniki so vedeli, da prihaja iz kmečke družine, da je inteligenten in še kako dobro pozna razpoloženje kmetov v odnosu do oblasti. Sledil je nov zapor. Skupaj sedem let trpljenja v zaporniških celicah. Od tega dve leti v betonski samici! Kaj je vendar hudega storil? To, da je mislil drugače. In je to znal tudi povedati.
Leta 1966 je bil še drugič izpuščen iz zapora. To je bilo leto liberalizacije, ko sta Sveti sedež in Titova Jugoslavija ponovno navezala diplomatske odnose. Pučnik pa je bil po volji oblasti “živi mrtvec” – človek, za katerega ni bilo niti službe niti družabnih stikov. Izogibali so se ga celo znanci. Filozofska fakulteta mu ni hotela izdati potrdila o tem, da je diplomiral. Ostalo mu je samo še to, da je odšel v emigracijo v Nemčijo, kjer je v Hamburgu najprej delal kot pristaniški delavec. In znova študiral, tokrat družbene vede, vse do doktorata. V osnovi pa je še vedno ostal humanist. Če ga je vse večja oddaljenost od konfesionalnosti v strogem pomenu besede pripeljala do samoopredeljenega ateizma (kar je bilo v druženju s premišljevalci Nieztschejeve filozofije dokaj pričakovano), pa ni izgubil vere v dobroto. In je vztrajal tudi takrat, ko ni bilo videti nobenega upanja. Ker mu je šlo za “stvar”, kot je zanj nekoč zapisal pisatelj Drago Jančar.
Prav v tej drži je postal tudi več kot politik. Lahko bi rekli: državnik z veliko začetnico. Ker je znal videti dlje in ker je znal povedati jasno besedo, sovražil pa ni nikogar. Dobro je poznal brutalnost komunizma in njegov miselni sistem. Bil je glavni pobudnik osamosvojitvenih procesov takrat, ko so celo njegovi najbližji sodelavci oklevali. Ni prenašal cincanja in sedenja na dveh stolih. Res pa je, da si je glede nekaterih stvari v slovenski tranziciji še vedno delal iluzije in je kasneje, po osamosvojitvi, kot poslanec in predsednik preiskovalne komisije, ki se je ukvarjala s povojnimi poboji, okušal zlaganost podaljšane preteklosti.
In če smo se nekoč spraševali, kaj imajo Atene povedati Jeruzalemu, se danes lahko sprašujemo – v okviru dvajsetletnice Pučnikovega odhoda v večnost – kaj ima vodja Demosa povedati kristjanom. Morda to, da je imel neko vero, ki nam je bila morda nerazumljiva, vendar ga je gnala, da je vztrajal, da je bil uporniški, predvsem pa da je izpostavljal tiste prave stvari, za katere se je vredno boriti. Kajti ni vsako uporništvo koristno. Jože Pučnik je s svojim odnosom do stvarnosti nastavil ogledalo tako nam, sedanjim generacijam, kot tudi zanamcem. Ker smo v obdobju, ko bo disidentska drža imela znova močno vlogo.
C. R.
