Po sedanjem bogoslužnem koledarju god sv. Gregorja Velikega (oz. papeža Gregorja I.) praznujemo 3. septembra. Nekdaj pa smo ga praznovali 12. marca, od tedaj je ta dan ostal v ljudskem spominu kot “Gregorjevo”, ki ga nekateri postavljajo kot alternativo “globalističnemu” dnevu zaljubljencev (Sv. Valentin, 14. februarja).
Vendar pa ima ta šega, povezana s sv. Gregorjem kot “znanilcem pomladi”, korenine v predkrščanski dobi, ko je pri ljudeh uveljavilo prepričanje, da predstavlja prihod pomladi, saj se je po starem koledarju praznovalo na prvi spomladanski dan, ko je svetli del dneva postal daljši. Takrat naj bi čevljarji, kovači in drugi rokodelci, predvsem v krajih na Gorenjskem, prenehali delati ob umetni svetlobi. Po ljudskem izročilu se na ta dan ‘ptički ženijo’, zato je praznik povezan tudi z zaljubljenci.
Znanilci pomladi iz poganskih časov
Po starem julijanskem koledarju je bil god sv. Gregorja celo na prvi pomladanski dan. Julijanskega je nadomestil gregorijanski koledar (imenovan po papežu Gregorju XIII. in ne po Gregorju Velikem, op. ur.), ki je začel v avstrijskem cesarstvu veljati leta 1584. Gregor Veliki je sicer umrl 12. marca 604, Cerkev pa se njegovega godu spominja sedaj 3. septembra, ob obletnici njegove izvolitve za papeža. V Sloveniji mu je posvečeno sedem cerkva, po njem ima tudi ime kraj blizu Ribnice.
Šega spuščanja luči po vodi pa izhaja iz predkrščanskega obdobja, ko so na ali v vodo dali ogenj. Ogenj je bil Perunov atribut, prav tako les in smola. Voda je bila Velesova, njegove so tudi korenine. Z obredom, pri katerem so ljudje ogenj, ki so ga obvladovali, dali v vodo ob prehodu iz starega v novo leto v svetu, vzpostavili nov red in s tem dejanjem – po verovanju – naravi dali moč novega rojevanja. Šego so poznali marsikje v Evropi in širše v svetu, v več krajih na Bavarskem, v Švici, na vzhodu Francije, na Češkem, v Makedoniji in drugje. Opredeljevali so jo kot šego, ki je sodila v pomladni čas, zaznamovale pa so jo sveče, smola, slama, trske in drugo, kar so ljudje na deskah spustili po vodi.
V Makedoniji so 6. januarja, na dan sv. treh kraljev, po Ohridskem jezeru spuščali prižgane sveče, ki so jih dali na majhne deske, da jih je veter odnesel daleč proč od obale. V Franciji je šega povezana s prvo postno nedeljo, ki hkrati velja za znanilko pomladi. Na predvečer sv. Gregorja so običaj poznali v Gerardmerju na severovzhodnem delu Francije, v Grenoblu pa so čolničke s svečami po vodi spustili 25. marca, na dan Marijinega oznanjenja.
Tudi marsikje na Slovenskem so to staro šego ohranili. Najbolj znani kraji na Gorenjskem, kjer je tradicija še posebej živa so Tržič, Kropa, Kamna Gorica in Železniki. Torej tam, kjer je bila močno razvita obrt. V Kropi in Kamni Gorici so po Kroparici in rakah, ki vodijo iz Lipnice, spuščali barčice, v Železnikih so po Selški Sori spuščali deščice, na katere so dali nekaj smole in jo zažgali. Najstarejše poročilo iz Železnikov iz leta 1845 priča o tem, da so “gregorčke” spuščali fantje, v Tržiču so leta 1900 zapisali, da so to otroci.
Ponekod po Gorenjski in v okolici Ljubljane se na predvečer gregorjevega spušča gregorčke – hiške, cerkvice, barčice in druge predmete, v katerih je luč, ki jo daje sveča ali ogenj, ki s tem naznanjujejo prihod dela leta, ko je sonce dovolj dolgo na obzorju, da rokodelcem ni treba več delati ob luči. Takrat se »luč vrže v vodo«, šega pa se je preoblikovala v prireditev.
Na Slovenskem je obveljal tudi rek, da se ptički ženijo na gregorjevo, saj je bil to nekdaj prvi spomladanski dan. V Kropi so šli na dan spuščanja gregorčkov na ‘tičjo svatbo’, ko so imeli ptiči svojo ‘ohcet’, dobrote s ptičje ohceti pa so ostale v grmovju, kjer so jih otroci lahko poiskali in se posladkali.
In kdo je bil sv. Gregor?
Seveda so ljudske šege eno, medtem ko sam življenjepis sv. Gregorja govori povsem svojo zgodbo. Za Leonom I. je namreč Gregor I. drugi in edini papež, ki mu je zgodovina prisodila naslov Veliki, saj je modro vodil krmilo Kristusove Cerkve v času, ko je stari vek prehajal v srednjega. Razumno je povzel pridobitve dotedanjih krščanskih stoletij in jih kot skrbno urejeno dediščino izročil prihodnjim. Bil je prvi papež iz vrst zahodnega meništva, zato je mogel benediktinskemu redu naložiti dolžnost misijonarjenja med novimi evropskimi poganskimi narodi. Zapustil je globoke duhovne spise, preuredil je bogoslužje in petje (gregorijanski koral), kar je vse imelo stoletno veljavo. Bil je res ‘božji konzul’, kakor je zapisano na njegovem grobu: namreč od Boga poslani pomočnik vsemu človeštvu in svetovalec ljudem kot glasnik božje volje.
Rodil se je v Rimu okoli leta 540 v patricijski (plemiški) družini. Njegova rojstna hiša je stala na Celijskem griču. To mogočno stavbo je kasneje Gregor predelal v benediktinski samostan. Šolal se je najverjetneje tako kakor tedanji Rimljani iz visokih krogov: pod vodstvom družine in učenih sorodnikov. Njegovi spisi pričajo, da si je pridobil temeljito izobrazbo. Med leti 572–574 je bil na visokem mestu z naslovom rimski prefekt: bil je na čelu mestne uprave in o svojem delu je poročal cesarskemu namestniku v Raveni. Že leta 574 ali vsaj 575 se je odpovedal službi in svetu. S podedovanim premoženjem je ustanovil šest benediktinskih samostanov na Siciliji in enega v Rimu, v svoji rojstni hiši. Kar mu je ostalo premoženja, ga je razdelil med reveže, potem pa se je pridružil menihom v domači hiši, vendar jim ni maral biti predstojnik. Po petih ali šestih letih bivanja v samostanu ga je tedanji papež Pelagij II. posvetil v diakona in ga kot svojega zastopnika poslal na carigrajski dvor. To zahtevno službo je Gregor uspešno opravljal okoli šest let. Leta 586 se je vrnil v Rim.
Po smrti papeža Pelagija leta 590 so ga enoglasno izvolili za njegovega naslednika. Gregor se je na vse mogoče načine otepal tega bremena, toda zaman: 3. septembra leta 590 so ga posvetili za rimskega škofa. Takoj po nastopu papeške službe je Gregor vse kristjane opozoril, naj ne zidajo na njegovo, ampak na božjo pomoč. Papeževo zaupanje v božjo pomoč pa je dopolnjevala budna človeška pozornost za velike in majhne priložnosti, ki naj sprožijo dela ljubezni in usmiljenja do trpečih. V štirinajstih letih svojega papeževanja je znal modro vpletati drobne stvari v velike načrte za blagor vesoljne Cerkve.
Ni pa se mu povsem posrečilo doseči odkrito in zaupno sodelovanje s cesarskim dvorom v Carigradu. Njegovo največje in najbolj osebno delo pa je bilo misijonsko delo na Britanskem otoku. Zgodovinsko najvažnejši je bil sklep, da je za misijonarje izbral benediktince, ki jim je naročal, naj poganskih svetišč ne rušijo, temveč jih spreminjajo v krščanske cerkve. Priporočal je blago misijonsko metodo, ki so jo uporabljali blagovestniki tudi med našimi slovenskimi predniki. Umrl je 12. marca 604.
C. R.
Vir: Wikipedia, Ognjišče
