Za gnostike in gnosticizem ste verjetno že kdaj slišali. Gre za že star pojav, ki so ga beležili že v antičnem času. Pomeni pa tiste, ki posedujejo skrivno znanje, tj. gnozo.
Kot navaja Wikipedia, je gnosticizem filozofsko in versko gibanje, ki je bilo najbolj razširjeno v grško-rimskem obdobju v drugem stoletju po Kristusu. Gnosticizem se je v svojih začetkih napajal iz mnogih religij, prav tako pa tudi vplival na mnoge od teh. Tudi na krščanstvo.
Kljub temu pa je v kasnejšem razvoju Cerkev zavrnila gnosticizem, saj je dajal velik poudarek na odrešitveno moč ezoteričnega znanja, ne pridobljenega z učenjem ali z empiričnim opazovanjem, ampak z »božjim razodetjem«. Šlo je namreč za izrazito samoodrešenjsko agendo, ki je zavračala potrebo po Odrešeniku, to je Jezusu, ob tem se je naslanjalo tudi na dualizem (več TUKAJ). V novejšem času se je gnosticizem uveljavil preko novodobne »koktejl« duhovnosti, ki se naslanja na izročilo azijskih verstev (hinduizem, budizem), vendar pa se je pojavil tudi v nekaterih psevdo-krščanskih ločinah (Zlati rožni križ, Bela gnostična cerkev, itd.). Zanimivo, da med vrsticami ideje gnosticizma promovira tudi znana pripoved Richarda Bacha »Jonatan Livingston Galeb«.
Seveda je najprej potrebno razčistiti, da znanje, spoznanje samo po sebi ni nič slabega. Tu pa ne gre več za klasično znanje, ki je posledica učenja, ampak za (samooklicano) božje razsvetljenje. To pa je že drža, ko se mimo Božje volje postavimo v vlogo nekakšnega preroka, ki ima pravico druge poučevati, da imajo samo dve možnosti: ali mu sledijo ali pa bodo za vedno ostali v temini nevednosti in slepote. A kdor tako ravna, zagotovo zelo slabo pozna preroštvo Stare zaveze, kjer je bila poklicanost v preroštvo povezano s silovitimi odpori in osebnimi težavami. Jeremija je preklinjal dan, ko se je rodil (prim. Jer 20,14), Elija, največji prerok Stare zaveze, pa je želel umreti, ko je bežal pred kraljem (prim. 1Kr 19,14). In vendar so vsi ti preroki na videz delovali zelo spontano, brez jasnega zavedanja, da so »nekaj več«.
Do sedaj je veljalo, da so novodobni gnostiki tisti, ki prisegajo na sodobno ezoteriko in new age duhovnost. To sicer drži, vendar je to samo del resnice. Dejstvo je namreč, da se je gnostični refleks med kristjani ves čas obdržal, vendar v prikriti obliki. V času epidemije covid19 pa je izbruhnil na dan. To, kar imenujemo »odpor proti cepljenju«, je bil seveda le najbolj izrazit zunanji znak, ki sam po sebi ni povedal ničesar, če nismo bili pozorni tudi na ostale znake. Torej: večina kristjanov naj bi bila zavedena, ker je bojda slepo verjela papežu Frančišku, ki je privolil v cepljenje in k temu spodbujal katoličane, čeprav naj bi Bog – kot pravijo tovrstni krščanski gnostiki – rekel jasen NE. V ozadju vsega tega pa so – kot trdijo – mračne sile, snovalci novega svetovnega reda, globalisti in očetje novodobnega transhumanizma.
To seveda ne pomeni, da slednji ne obstajajo, saj je pojav zlorabe tehnologij in teptanje etike in človekovega dostojanstva še kako pereče vprašanje (spomnimo se evtanazije). Težava pa je z dojemanjem njihove vloge, saj naj bi predstavljali nekakšnega anti-Boga. S tem pa že pademo v kvazikrščanski (dejansko pa krivoverski!) manihejski dualizem: Bog vs. anti-Bog (hudič). Čeprav vsi vemo, da so hudi duhovi ustvarjena (!) bitja. Toda če jim podelimo status, ki je enakovreden Bogu (in to je tisto, kar je kača obljubila Adamu in Evi v 1Mz 3,4: »Bosta kakor Bog« – čeprav sta bila že ustvarjena po Božji podobi – prim. 1Mz 1,27), potem se s tem izpostavimo velikemu strahu. Prav strah pa je skupaj s pomanjkanjem vere neke vrste »hrana« za satana, ki tu uporabi zanko gnoze in hinavsko (seveda na zunaj) nastopi proti sebi, kar je dejansko princip bele magije: ker v svetu vladajo »zle sile«, moramo slediti tistim, ki so »razsvetljeni«, kar naj bi pomenilo, da so polni Svetega Duha in poznajo naše glavne sovražnike. Šele tako se lahko uspešno borimo proti njim. Ker če obstaja anti-Bog, ki je po vsemogočnosti enakovreden Bogu, potem je naš Bog dejansko »nemočen« in ga je treba rešiti, tako kot je Peter v Cezareji Filipovi hotel rešiti Jezusa pred trpljenjem in smrtjo (prim. Mt 16,22). Vemo, kako je Jezus na to reagiral: Petra je imenoval za satana in mu ukazal, naj se postavi »za menoj« (tj. za Jezusom, prim. Mt 16,23), saj se je Peter postavil v vlogo skušnjavca, ki je Jezusa hotel odvrniti od poti, ki jo je začrtal Oče. Ergo: ta gnostična drža tako med vrsticami poudarja, da nas pravzaprav MORA biti strah, ker če nas ni, pomeni, da smo zaslepljeni in brezbrižni, ves čas izpostavljeni nasedanju lažem in manipulacijam.
Če pogledamo nekoliko konkretneje: t. i. anticepilska agenda v zadnjih treh letih je dejansko (med drugim) rezultat krščanskega gnosticizma. Pri čemer pa je nekatera dejstva odstranil iz enačbe: namreč, kako je s tistimi cepivi, ki smo jih že prejeli in so po zakonu obvezna. In kako je z zdravili, ki so nam potrebna, čeprav niso popolna. Vemo sicer, da je znanost nepopolna in tudi zmotljiva, kakor je z vsemi stvarmi tega sveta. Res pa je tudi, da se en zdravnik lahko zmoti, medtem ko je malo verjetno, da bi bila celotna medicinska znanost glede neke medicinske stvari v zmoti – zato se tudi velja vprašati, ali je bolje zaupati tej celoti ali pa posameznikom, ki zaradi teh ali onih interesov raje igrajo na karto uporništva, mnogi pa celo postavljajo anonimne spletne strani.
Bog iz svojega načrta ni izključil zdravnikov in zdravil – prav nasprotno. Če pogledamo v odlomek, ko so Izraelce v puščavi napadle strupene kače, lahko vidimo, kako je reagiral Mojzes in kako mu je odgovoril Bog (prim. 4Mz 21, 4-9). Čeprav so se Izraelci sicer pokesali svojega godrnjanja, Bog ni umaknil kač, pač pa je dal rešitev: kdor se je ob ozrl na bronasto kačo, ki jo je po božjem ukazu naredil Mojzes, je kljub ugrizu strupene kače ostal živ. Ta odlomek je torej lahko zelo poučen.
To je samo en primer manipulacije, zaradi katere je nastala velika zmešnjava, posledično pa razkol in nato rezultat parlamentarnih volitev v Sloveniji, kakršen je pač bil. Če velja pregovor, da prijatelja spoznaš v nesreči, velja tudi pravilo, da se prava hoja v veri pokaže v kriznih časih, ko je treba kljubovati nevihtam tega sveta. Veliko kristjanov pa je na tem izpitu padlo in se prepustilo posvetnemu strahu, kar je zelo vplivalo tudi na obnašanje volilnega telesa. Posledice takšne odločitve na volitvah so, kakor vidimo po skoraj dveh letih, dobesedno strahotne. Sodobni (kvazi)krščanski gnosticizem nas je notranje razklal in pohabil, mnoge prej močne duhovne pobude znotraj Cerkve danes dobesedno hirajo.
Skratka, tovrstni gnosticizem je dejansko zelo nevaren pojav, ker je tihi uničevalec edinosti Cerkve, notranje razkraja občestvo, uničuje odnose in obremenjuje celotno družbo. Na prvi pogled je zelo simpatičen, deluje kot primer zdrave krščanske disidentske drže do vladarja tega sveta in tudi do cerkvenih avtoritet, ki naj bi bile v tem boju premalo zavzete. V resnici pa je zelo uničevalen in izvira direktno iz prvega v redu sedmih grešnih nagnjenj: napuha. Izključuje namreč ponižnost ali kar je še huje: slednjo spretno zaigra, nato pa izbruhne v obliki jeze, upora in diskvalifikacije sogovornika. Vse pa v imenu »dobrih namenov« – pa čeprav poznamo pregovor, da je pot v pekel pogosto tlakovana z dobrimi nameni. Z dobrimi nameni se je mogoče tudi postaviti nad škofe in papeža – in mnogi so tej skušnjavi nasedli.
Dejstvo je, da satan spodjeda Cerkev od znotraj. Vendar je tudi dejstvo, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala (prim. Mt 16,18). Pot k rešitvi je vztrajanje pri lastnem spreobrnjenju, ponižnosti in zavedanju, da nismo mesije, ki bomo reševali Boga, pač pa v resnici On rešuje nas. Če mu to dopustimo.
Goce Vlahovski
