V začetku julija letos je svojo zemeljsko daritev dopolnil pater Pashal Gorjup. Njegova življenjska pot je bila precej zanimiva, zato jo predstavljamo nekoliko podrobneje, tako kot jo je opisal rektor brezjanskega svetišča pater Robert Bahčič, objavljamo povzetek njegovega nagovora.
Pater Pashal (Franc) Gorjup izhaja iz kmečke družine, kjer je bilo sedem otrok. Rodil se je 1. decembra 1933 v vasi Pôgled, župnija Moravče. Kmalu za tem je bil krščen, darove Svetega Duha pa je prejel 5. junija 1946 iz rok zagrebškega pomožnega škofa dr. Josipa Laha. Kot je sam povedal, so doma v družini vedno molili pred obedom in po njem, ob zimskih večerih rožni venec, poleti pa zaradi obilice dela daljše večerne molitve. Molitev je bila vedno skupna. Obhajali so tudi prve petke in prve sobote.
Za vstop v samostan mu je veliko pomagal stric Joahim, ki je bil globoko veren mož in h kateremu je zelo rad zahajal in se z njim pogovarjal. Pri njem si je sposojal knjige in časopise za branje, da si je odpiral oči in širil svoje duhovno obzorje. Jeseni leta 1945 je prvič poromal na Brezje, kjer je prvič videl frančiškane. Leta 1949 je prvič prestopil samostanski prag. Maja naslednje leto je prejel habit tretjerednika in novo ime br. Paskal. Imel je komaj 17 let in se je učil za vrtnarja. Tri leta kasneje je moral služiti vojsko daleč od doma, v Makedoniji, kjer je preživel dve leti. Ko se je konec julija 1955 vrnil domov, so ga poslali v samostan v Kostanjevico, kjer je deloval kot zakristan in vrtnar. Po enem letu je odšel v noviciat v Novo mesto.
Leta 1957 je napravil prve zaobljube in začel z večerno gimnazijo v Ljubljani, v samostanu pa je opravljal razna dela. Vendar je bil po enem letu premeščen v župnijo Bežigrad, kjer je bila cerkev le na pol zgrajena. Tu se je začelo njegovo prvo vzgojno delo z ministranti. Delo z ministranti ni bilo prepovedano, vendar je veljalo nepisano pravilo, da ministranti spadajo samo za oltar, druge dejavnosti pa ne pridejo v poštev. Kljub temu jih je peljal z vlakom na izlet v Novo Gorico in Sveto goro. Celo miličniki, ki so bili ves čas na vlaku, jim niso delali težav.
13. septembra 1959 je moral zapustiti Bežigrad in prevzeti zakristijo na Tromostovju, kjer je na praznik sv. Frančiška, 4. oktobra 1960, izrekel slovesne zaobljube. V vsem tem času je skrbel za krašenje in čistost cerkva. Predvsem je skrbel za krasitev s cvetjem. Po dobrih desetih letih bivanja na Tromostovju je bil na lastno prošnjo prestavljen v Šiško, po enem letu pa v Kamnik, kjer je z mladimi gimnazijci ustanovil Živi rožni venec – slednji prav letos obhaja 50-letnico, mnoga leta je za to molitveno pobudo skrbel pater Leopold Grčar.
Med leti 1974 in 1980 je deloval v samostanu v Mariboru, nato pa spet v ljubljanski Šiški tri leta. Leta 1983 je spet odšel v Kamnik, a le za dve leti, nato pa je bil slabo leto v Nazarjah in od 1986 dalje spet v Kamniku, kjer je ostal do leta 1992. Tu se je v svojih poznih letih pripravljal na duhovniško posvečenje, vendar je veliko truda vlagal tudi v sam samostan, ki je bil v času komunizma nacionaliziran in nato vrnjen, a potreben obnove. Brat Pashal se je ob tem priporočal fatimski Mariji, da se je zahteven projekt končal. Zato je kasneje, ko se je spet vrnil v Kamnik, poskrbel za postavitev kipa Fatimske Matere Božje v samostanski cerkvi.
18. avgusta 1992 je bil zopet prestavljen v Šiško. V Šiški je na veliki četrtek, 8. aprila 1993, po rokah takratnega pomožnega ljubljanskega škofa msgr. Alojzija Urana, prejel duhovniško posvečenje. To je bil prvi duhovnik, ki ga je (nad)škof Uran posvetil. Ob tem je škof Uran omenil, kako je še kot bogoslovec opazoval brata Pashala v frančiškanski cerkvi na Tromostovju, s kakšno ljubeznijo je skrbel za lepoto svetišča in mu zaželel, da naj s tàko ljubeznijo opravlja duhovniški poklic, da bo vreden oskrbnik Gospodovih skrivnosti.
Čeprav je imel pater Pashal skoraj 60 let ob posvečenju, sploh ni bil najstarejši novomašnik tisto leto. Od njega je bil še šest let starejši France Špelič, ki je bil posvečen novembra istega leta.
Za novomašno geslo si je p. Pashal izbral besede arškega župnika: »Evharističnemu Jezusu vsa naša ljubezen.« Ob tem svojem novomašnem geslu je še poudaril, da evharistija mora in more spremeniti človeka. Prepričan sem, če bi otroke vzgajali v evharističnem duhu, to je: pogosto sveto obhajilo, obisk Najsvetejšega, mesečna spoved, potem bi bil osip pri nedeljskih mašah manjši, čutili bi željo po verski izobrazbi in svoje življenje bi uravnavali po desetih zapovedih. Fantom, ki čutijo duhovniški poklic, je položil na srce, da se naj oklenejo evharističnega življenja, branja dobrih knjig, izbira dobrih prijateljev, vsak dan eno dobro delo. Zelo koristne so tudi duhovne vaje. Fantu s takimi prizadevanji se ne bo odmaknil božji blagoslov.
Pater Pashal je ostal povezan z domačo župnijo Moravče, kjer je tudi zaradi svojega dela z ministranti skupaj s tedanjim župnikom Jožetom Mrvarjem starejšim uredil starejšo hišo pri cerkvi sv. Mohorja blizu Moravč za večdnevna duhovna srečanja.
Osmega avgusta 1995 je odšel na Sveto Goro, kjer je ostal dobrih devet let. Tudi Sveta Gora se mu je posebej zapisala v srce in vse svoje moči je posvetil za njeno večjo prepoznavnost ter obnovo. Za njegovo delo in napor mu je Občina Nova Gorica podelila občinsko plaketo. Na njej je pisalo, da je pater Pashal dober človek. In to je v vsem svojem bistvu tudi bil. Še četrtič in zadnjič se je 5. avgusta 2004 zopet vrnil v Kamnik, kjer je ostal do svojega odhoda k nebeškemu Očetu.
“Patra Pashala najbolj poznamo po delu za nove duhovniške in redovniške poklice. Na vseh postojankah je z največjo vnemo in ljubeznijo delal z ministranti. Pri delu z njimi se je odločil za evharistično metodo po knjigi Edvarda Poppeja: »Vzgajajmo evharistično.« Cilj vzgoje teh mladih ljudi mu je bil, kako naj postanejo sveti. Ministrante je vadil v obiskovanju Jezusa v tabernaklju. V sodelovanju z Družino je začel ministrantsko delo tudi na slovenski ravni. Enkrat na mesec je nekaj napisal za ministrante. Pripravljal je vseslovenske duhovne vaje, ki so se odvijale pri sv. Mohorju nad Moravčami. Vsake počitnice se jih je udeležilo okoli 300 ministrantov. Premalo se je za duhovne poklice truditi. Zanje se je treba žrtvovati«. Na zadnji vizitaciji je provincialnemu ministru rekel: »Ko bom v nebesih, bom prosil za nove duhovne poklice v naši provinci!« Verujem, da to obljubo že izpolnjuje,” je med drugim dejal pater Robert Bahčič.
Oddajo Pričevalci, kjer je nastopil pater Pashal, si lahko ogledate TUKAJ.
C. R.
