Že kar precej let, da ne rečemo desetletij, po kuloarjih krožijo zgodbe o tem, da je Josip Broz Tito tik pred smrtjo sprejel katoliškega duhovnika, ki ga je spovedal. To naj bi se zgodilo februarja 1980, ko je Tita obiskal duhovnik Franček Križnik, seveda na Titovo izrecno zahtevo, saj sicer straže nikoli ne bi spustile katoliškega duhovnika do bolniške postelje umirajočega jugoslovanskega državnega in partijskega poglavarja, ki je bil, mimogrede, tudi krščen v svojem domačem Kumrovcu.
Zato danes prevladuje domneva, da je Josip Broz Tito, čigar krstni zavetnik je sv. Jožef, umrl spravljen z Bogom – po nekaterih podatkih naj bi Tito umrl že zelo kmalu po prejetih poslednjih zakramentih, torej februarja. Zakaj? Prav tisti mesec je namreč slovenska romarska skupina, med njimi naj bi bili tudi bogoslovci, obiskala Sveto deželo, kjer pa so jim gostitelji izražali sožalje ob smrti predsednika, ki je uradno umrl 4. maja 1980 (na god sv. Florjana), torej dobra dva meseca kasneje. Kot je pisal sedaj že pokojni pisatelj Žarko Petan, naj bi Tito kot deček celo ministriral v cerkvi, kasneje pa opravil s Cerkvijo in se uradno deklariral za ateista. A ob debatah o tem, ali obstaja posmrtno življenje ali ne, je Tito odgovoril: “Nikoli se ne ve.”
Žal pa se je za Frančka Križnika življenjska pot kmalu po obisku Tita tragično zaključila. Umrl je konec marca 1980 v nepojasnjeni prometni nesreči v Nemčiji. Govorice o tem, da je bila nesreča konstrukt Udbe in KOS JLA, nikoli niso potihnile. Pred tem dogodkom naj bi mu grozili s smrtjo – je vedel preveč?
Toda Tito zagotovo ni bil edini komunistični veljak, ki je tik pred smrtjo rekel Bogu svoj “da”. Podobno naj bi po nekaterih pripovedovanjih ravnal tudi slovenski komunistični funkcionar Ivan Maček-Matija, imenovan tudi “starec s pištolo”, poleg Edvarda Kardelja in kasneje Staneta Dolanca najvplivnejši režimski človek v Sloveniji. Mačka je sicer podrobno opisal tudi oznovski oficir Albert Svetina Erno v knjigi “Od osvobodilnega boja do banditizma”. Po mnogih pričevanjih so se tovariša Matije zelo bali, nekoliko trše se mu je menda upal upreti tedaj mladi France Bučar, ki je deloval kot uslužbenec v republiški skupščini. Nasploh pa naj bi bil Maček eden glavnih “arhitektov” genocida leta 1945 oz. povojnih pobojev
Ivan Maček Matija je umrl poleti 1993, torej že v samostojni Sloveniji, v starosti 85 let. Še leta 1988 je ob svoji osemdesetletnici prešerno nazdravljal s svojimi partijskimi tovariši, med njimi je bil tudi njegov varovanec in tedanji predsednik CK ZKS Milan Kučan. Uradne funkcije Maček tedaj ni imel več, vseeno pa je veljal za sivo eminenco partijske politike in vplivneža iz ozadja.
Vendar pa se nekatere priče spominjajo, da je Maček, ki je umrl v Bolnišnici Petra Držaja v Ljubljani, zadnje mesece svojega življenja pogosto prihajal v frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja na Prešernovem trgu v Ljubljani. Zaradi hude sladkorne bolezni naj bi nosil le copate. Po nekaterih pripovedovanjih naj bi šel celo k spovedi k frančiškanu, ki je tja prišel na obisk iz misijonov, spoved pa naj bi trajala zelo dolgo.
Zgodba sicer ni potrjena, je pa precej verjetna. Pa čeprav se bo zdela marsikomu neverjetna glede na dejstvo, da je bil Maček eden najbolj vplivnih in tudi najstrašnejših režimskih funkcionarjev in je imel krvave roke. A Sveto pismo nas uči, da se je eden od razbojnikov, ki sta bila križana na Golgoti, pokesal tik pred smrtjo, Jezus pa mu je obljubil raj. In to morilcu in roparju. Le kdo bi razumel globine Božjega usmiljenja, ki k spreobrnjenju priteguje tudi največje zločince? Toda če je zgodba o tovarišu Matiji in njegovi vrnitvi k Bogu resnična, potem se lahko samo veselimo, da je bila še ena duša iztrgana iz krempljev pekla.
P. G.
