“In če koga niso našli zapisanega v knjigi življenja, je bil vržen v ognjeno jezero.” (Raz 20,15)
“Knjiga življenja” je kar nekajkrat omenjena v Knjigi razodetja, torej zadnji knjigi Svetega pisma. Vendar jo omenja že knjiga psalmov (prim. Ps 69,29), pa tudi apostol Pavel (prim. Flp 4,3). Razodetje omenja nekatere, čigar imena že od začetka sveta niso zapisana v knjigi življenja. Vendar tudi razloži, kaj pomeni biti zapisan. “Vendar imaš v Sardah nekaj oseb, ki niso umazale svojih oblačil. Te bodo hodile z menoj v belem, ker so tega vredne. Kdor zmaga, bo tako oblečen v bela oblačila. Njegovega imena ne bom izbrisal iz knjige življenja, ampak ga bom priznal pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli. Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam.” (Raz 3, 4-6)
Kaj torej pomeni biti zapisan v knjigi življenja? Zagotovo to, da imamo možnost priti v večno življenje v nebesih. Biti izbrisan (ali nikoli biti vpisan) pa peklensko sodbo. O tem odločamo svobodno. Kaj je torej naša temeljna odločitev? Ker smo ljudje po drugi strani zaradi ranjene narave šibki v odločanju, se v zaslepljenosti lahko obrnemo tudi proti Bogu. Vpis v krstno knjigo torej še ni jamstvo, da smo že v nebesih, je pa začetek naše poti do tja.
A obstajajo tudi takšni, ki bi se radi izbrisali tudi iz krstne knjige. Upravno sodišče RS je nedavno s sodbo potrdilo odločbo Informacijskega pooblaščenca, da posameznik s sklicevanjem na pravico do izbrisa iz člena 17 Splošne uredbe (pravica do pozabe), ne more doseči izbrisa svojih osebnih podatkov iz krstne knjige, ki jo upravlja Katoliška cerkev.
V konkretnem primeru je posameznik zahteval izbris vseh svojih osebnih podatkov iz krstne knjige Katoliške cerkve. Slednja naj bi njegove osebne podatke v krstni knjigi vodila nezakonito, saj naj sam ne bi nikoli privolil v tako obdelavo svojih osebnih podatkov oziroma je tako privolitev (ki so jo zanj podali starši) nedvoumno preklical (člen 17/1/b in d).
Katoliška cerkev je kot upravljavec to zahtevo posameznika zavrnila. O pritožbi zoper odločitev je nato odločal Informacijski pooblaščenec. Po njegovih ugotovitvah, ki jih je potrdilo tudi sodišče, gre pri vodenju osebnih podatkov v krstnih knjigah Katoliške cerkve za primer obdelave iz člena 17/3/d Splošne uredbe tj. za obdelavo, ki je potrebna za namene arhiviranja v javnem interesu. Enako je tako odločil zakonodajalec v prvem odstavku 52. člena Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06 in 51/14; ZVDAGA). Ta določa, da ima gradivo Katoliške cerkve lastnosti arhivskega gradiva po tem zakonu, zanj pa veljata načeli trajnosti in celovitosti. Zato je Informacijski pooblaščenec zavrnil pritožbo posameznika zoper odločitev Katoliške cerkve, saj niso podani pogoji za izbris osebnih podatkov iz člena 17 Splošne uredbe. Sodišče je odločitvi Informacijskega pooblaščenca pritrdilo in tožbo posameznika zoper njegovo odločbo zavrnilo.
Sodišče je v odločitvi zapisalo tudi, da pri hrambi osebnih podatkov posameznika v matični krstni knjigi že po naravi stvari ne gre za primer, ko bi tožnik zaznaval izpovedovanje ali izvrševanje vere, ki bi pomenilo tako prisilno konfrontacijo z verskim prepričanjem, da bi pomenila poseg v njegovo versko svobodo. Z golo hrambo njegovih osebnih podatkov v krstni knjigi posameznik ni prisilno soočen z verskimi elementi ali prisiljen v sodelovanje pri izvrševanju vere, poleg tega pa se je v konkretnem primeru o izstopu oziroma izčlanitvi iz Katoliške cerkve, v krstni knjigi napravil zaznamek, kar po stališču sodišča, že samo po sebi predstavlja spoštovanje njegove pravice ne pripadati nobeni veri.
No, najverjetneje je to zahtevo oddal nekdo, ki je bil verjetno krščen kot otrok, sedaj pa Cerkvi ne želi pripadati. Morda je celo aktivist, ki se zavzema za prepoved krsta. Vsekakor smo povabljeni, da se takšnih oseb spomnimo v molitvi. Da ne bi bil po lastni neumnosti izbrisan iz knjige življenja in to nato (prepozno) obžaloval.
C. R.
