Ker se v teh dneh spominjamo tridesetletnice tako osamosvojitve Slovenije kot oborožene agresije proti njej, smo zato še posebno pozornost posvetili pričevanjem neposrednih udeležencev. Tudi Slovencev, ki so služili vojaški rok v JLA v zadnji generaciji, torej že v času, ko je Slovenija zapustila federacijo.
Eden od njih je tudi Viljem Kaučič, Radgončan, ki sedaj živi v Celju. Kot nam je povedal, je septembra leta 1990 dobil poziv za služenje vojaškega roka na območju tedanje republiške meje med Hrvaško in Črno goro, torej blizu Dubrovnika. Vendar do tega ni prišlo, saj je tedanji republiški sekretariat za obrambo – vodil ga je Janez Janša – dosegel, da so Slovenci služili vojaški rok na petem armadnem območju, ki je obsegalo Slovenijo in večji del Hrvaške, sedež armadnega območja pa je bil v Zagrebu. Najprej je odšel v vojašnico v Šentvidu pri Ljubljani, a v začetku oktobra 1990 je prišlo do napetosti, ko so vojaški policisti in specialci JLA zasedli zgradbo republiškega štaba TO na Prežihovi v Ljubljani. Viljem Kaučič se spominja, da je enota vojaške policije šla iz vojašnice proti centru Ljubljane, da bi vskočili v dogajanje, če bi prišlo do večjega upora. »Tudi nas mlade vojake so začeli takoj pripravljati na bojne naloge. Najbolj mi je ostalo v spominu, da smo se morali učiti o samozaščiti pri napadu z bojnimi strupi.«
Premestitev v Velike Bloke in nato v Novo mesto
»Nato se je situacija v Ljubljani nekoliko umirila. Prisegli smo skoraj kot običajno. Razlika je bila, da Slovenci nismo smeli imeti obiskov daljših od 10, 15 minut, pa še to nismo nikoli bili sami. Prav tako ni bilo v Ljubljani od septembra do novembra nobenih izhodov,« se spominja Kaučič, ki je nato dobil premestitev, vendar ne prav daleč: odšel je v vojašnico Velike Bloke, kjer je bilo okoli trideset vojakov in kakih pet oficirjev, med njimi Milan Mele in Ivan Obrovac, ki sta tedaj že sodelovala s slovensko TO, drugi dan vojne za Slovenijo pa sta vojašnico brez boja predala TO, pri čemer so vsi uslužbenci in vojaki podpisali, da prestopajo na slovensko stran. »Nekaj mesecev pred slovensko osamosvojitveno vojno je JLA verjetno že vedela, da bo majhna enota vojakov težko branila vojašnico na Veliki Blokah, ki pa je imela polna skladišča vojaške opreme in orožja. Zato so z nekaj tovornjaki začeli seliti orožje v vojašnico Bršljin pri Novem mestu. V začetku se je še vse orožje in oprema, ki se je odvažala, natančno popisovala,« se spominja naš sogovornik. A ko se je približeval usodni junij 1991, se je začelo hiteti z odvažanjem orožja in opreme v bolj zaščiteno vojašnico v Novem mestu. Nekje proti koncu maja so iz vojašnice Velike Bloke v Novo mesto premestili tudi štiri vojake in enega oficirja. »Od tega sva bila dva Slovenca in dva Albanca,« se spominja Kaučič, ki se spominja, da je bilo v bloški vojašnici precej sproščeno vzdušje, dovoljeni so bili tudi krajši izhodi, zato je lahko v tem času obiskal tudi mladinsko veroučno skupino v bližnji Novi vasi, kjer je imel pri župniku spravljena civilna oblačila. »Po več mesecih sem si zelo želel iti enkrat domov. Le to je bilo mogoče samo na pol legalno zaradi obiska “dekleta in nočenja”. Z enim dekletom iz Begunj, ki sem jo srečal na tednih duhovnosti v Stržišču, sem se dogovoril, da mi je prišla na obisk kot dekle in sem dobil “nočenje” – možnost prenočitve izven kasarne in vrnitev šele naslednji dan zvečer. Tako so me odpeljali v Novo vas, kjer sem se želel preobleči v civilno obleko, ki pa so jo sodelavci Karitas po pomoti odpeljali z ostalimi oblačili, ki so jih zbirali. Župniku je bilo to smešno, meni pa je šlo na jok,« je svoje spomine strnil Viljem Kaučič. »Civilna obleka mi je namreč v tistih časih, ko sem služil vojsko v Sloveniji v osovraženi JLA (vsaj tak občutek sem imel ob vseh pripravah na osamosvojitev) pomenila več kot kakšna obleka Hugo Boss. Tako sem se odpravil domov kar v vojaški uniformi.«
Več si lahko preberete TUKAJ.
Gašper Blažič
