Bil je eden največjih in najuspešnejših branilcev pravovernosti v zgodovini Cerkve. V skoraj petdesetletnem boju, polnem preganjanja in težkih žrtev, je zmagovito zagovarjal misel, da je Cerkev samo božja ustanova, ‘en dom’ Kristusovih učencev, ‘ena tunika’ Kristusova, oblita z njegovo krvjo, ‘ena sama Luč’, ki razsvetljuje človeka in zato ne sme otemneti zaradi človeške zaslepljenosti. Čudež njegovega življenja je trajno mučeništvo, čeprav za Kristusa ni prelil krvi.
Atanazij je bil po rodu Grk iz Aleksandrije v Egiptu, kjer se je rodil najbrž leta 295. Odraščal je v času zadnjega in najhujšega preganjanja kristjanov pod Dioklecijanom. Njegovi starši, globoko verni, so ostali živi, čeprav se mučeništva niso bali. Sinu so omogočili vsestransko izobrazbo. Poznal je spise grških filozofov, še temeljiteje pa nauke cezarejske in aleksandrijske krščanske visoke šole. Nekaj časa je bil v asketski šoli pri sv. Antonu puščavniku. Z nastopom moške dobe je bil Atanazij zrel božji mož, pripravljen za boj, ki ga je čakal. Po vrnitvi iz puščave okoli leta 320 ga je aleksandrijski patriarh sv. Aleksander posvetil za diakona in ga vzel za svojega tajnika.
Najbolj je bil znan po svojem dolgoletnem spopadu z arijanskim krivoverstvom. Arij je trdil, da je bil Jezus nekakšen navaden človek, ki je bil kasneje pobožanstven. S tem je hotel Jezusa približati poganskim predstavam. V tem polstoletnem boju je bil Atanazij večkrat poražen, vendar ni klonil. Velikokrat je bil zaradi svoje načelne drže izgnan. Končne zmage ni dočakal, saj je prej umrl (leta 373), vendar je postavil temelje kasnejši zmagi nad tovrstnim pačenjem nauka.
C. R.
