Danes, na god sv. Terezije Deteta Jezusa ob začetku meseca rožnega venca ter na prvi petek v oktobru objavljamo daljše razmišljanje o ljubezni in njenem mestu v duhovnem in vsakdanjem življenju.
V vsej človeški zgodovini je verjetno največ besed napisano o ljubezni. O njej govorijo pesmi, drame, filmi, ljubezenska pisma, zaobljube, biblijski teksti, filozofske razprave pa vse do medicinskih raziskav o učinku ljubezni. Erich Fromm v knjigi Umetnost ljubezni pravi, da so najbolj specifični ljudski fenomeni: ljubezen, um, zavest in moralne vrednote. Herman Hesse: Več ko ljubimo in se darujemo, bolj naše življenje pridobiva smisel in vrednost. Slavni Shakespeare je zapisal številne verze ljubezni, posebno o moči ljubezni, spomnimo se Romea in Julije. Goethe je v Trpljenju mladega Wertherja zapisal: Gotovo samo ljubezen naredi človeka potrebnega na tem svetu. Bruce Lipton, ameriški celični biolog, v knjigi Biologija verovanja govori o raziskavah, ki so pokazale, da radost in ljubezen stimulirajo rast in obnovo celic. Tudi sam Jezus nam daje zapoved ljubezni, ko nam pravi: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« Sveta Mala Terezija pravi, da Bog ne gleda na veličino naših del, ampak predvsem s kakšno ljubeznijo so narejena. V Sv. Pismu, v 1Kor 13 imamo najlepši hvalospev ljubezni, ko sv. Pavel govori, da so vsi človeški dosežki, ki niso narejeni z ljubeznijo, prazni.
Stvarnikova ljubezen
Katera je ta prva ljubezen, iz katere izhajajo vse ljubezni? Katera je to vseobsegajoča ljubezen, ki nima začetka ne konca, ki nosi celotno zgodovino človeštva, ki tudi danes v vsej svoji moči ljubi vsako osebo, ne glede nato, kakšna je ta oseba. Katera ljubezen je tako močna? Ta brezpogojna ljubezen je človekov Stvarnik, Bog. Ko še nič ni obstajalo, je obstajala Ljubezen. Samo ljubezen ima takšno moč, da lahko ustvari vesolje, svet in vsa živa bitja. Ljubezen je večna vrednost, ki nima začetka in konca, ki presega nam poznane zakone. Ta Ljubezen, to je naš Stvarnik. Zato vsako življenje stoji na temeljih ljubezni. Vsakdo ima sposobnost za ljubezen, prav zaradi Stvarnikove ljubezni, ki je vtkana v vsakega človeka. To je naša moč. Tu je izvor vsake naše ljubezni. Ker je vsaki človek ljubljen od Stvarnika, lahko tudi on sam neomejeno ljubi ne glede na to koliko ljubezni je sprejel od staršev ali drugih ljudi. Človek je sposoben ljubiti brezpogojno.
Oseba, ki pravi, da ne more ljubiti, ker ni sprejela dovolj ljubezni v življenju, se pravzaprav ne zaveda Ljubezni, iz katere je zrastla. Elisabeth Lukas pravi: »Ne glede na rane in življenjske travme, ne glede na pomanjkanje ljubezni in zaupanja, se samo vi odločate, koliko ljubezni in koliko sovraštva bo izšlo iz vas.« Človekova sposobnost za ljubezen ni vprašanje, vprašljiva je samo volja za izkazovanje ljubezni.
Ljubezen do sebe
Kaj pomeni imeti rad sebe? Da bi človek mogel ljubiti, mora biti najprej ljubljen. Zavedati se mora brezpogojne Stvarnikove ljubezni. Da bi človek mogel ljubiti, mora najprej spoštovati in ljubiti sebe. Zdravo ljubiti sebe pomeni odpreti oči za dobro v sebi, za svojo vrednost, imeti dostojanstvo človeka, imeti smisel, spoštovati sebe in svojo enkratnost, imeti notranji mir, spoštovati naravni moralni zakon, stalno rasti in se razvijati, odkrivati svoje talente, misliti, govoriti in delati pozitivno… Šele ko resnično spoštujemo in ljubimo sebe, lahko ljubimo druge ljudi.
Izkazovanje ljubezen do drugih
Potrebno je spoznati in razlikovati, kaj ljubezen je in kaj ne. Ljubezen ni trgovina; jaz tebi to, ti meni ono. Ljubezen je nesebično dajanje. Ne prinese zadovoljstva tisto kar nam drugi dajo, ampak večje zadovoljstvo je v tem, kar lahko mi sami damo drugemu. Več daš, več imaš! Ljubezen ni posesivnost, ni ljubosumnost. Tudi zaljubljenost še ni ljubezen, lahko pa se iz nje rodi. Zaljubljenost se naslanja bolj na zunanjost, na nekaj NA osebi. Pri pravi ljubezni pa tisti, ki ljubi, ne ljubi nekaj na osebi, ampak njo samo, nekaj kar ona JE. Ljubezen je doživljanje drugega človeka v vsej njegovi enkratnosti in neponovljivosti. Važno je bistvo te osebe. Ljubezen pomeni razumevanje in popolno sprejemanje ljubljene osebe.
Ljubezen je nekaj, kar iz nas naredi boljšo osebo. Phil Bosmans je napisal: »Roža potrebuje sonce, da postane roža, a človek potrebuje ljubezen, da postane človek!«
Ljubezen v hagioterapevtskem smislu
Hagioterapija se ukvarja ravno s tem, kako človeka prepričati, da je ljubljen. Ljubezen je sočutje, ki ga je Stvarnik postavil v nas. Če vidimo poleg nas bolnega, izgubljenega človeka, se v nas budi sočutje. Ljubiti pomeni imeti sočutje.
Tudi v znanosti ima ljubezen pomembno vlogo. V epigenetiki je dokazano, da če govorimo z ljubeznijo in pozitivno, se obnovijo celice našega organizma. Če drugim govorimo o njihovi dragocenosti in vrednosti, se celice njihovega organizma regenerirajo in oživijo. Bistvo hagioterapije je ljubezen do človeka, ljubezen pa je bistvo duhovnega zdravja. Ljubezen je božanska sila, ki nam da moč, da premagamo življenjske težave in ostanemo zvesti ljubezni.
Ljubezen pomeni gotovost, da obstaja neki kraj, kjer lahko premagaš vse neuspehe, vse bolezni in smrti.
Ljubezen ustvarja vsa človekova hrepenenja in vizije. Je človekova vrhunska potreba za katero je pripravljen iti.
Ljubezen je oseba, ki ji lahko pokažem vse, kar je v moji naravi, lahko ustvarim vse kar je dobro in ni se mi treba pretvarjati – lahko sem naraven, točno takšen kot sem. Ljubezen je nekdo, ki uživa, ko jaz ustvarjam svojo originalnost, pa čeprav čisto drugačen od vseh. Ljubezen je nekdo, kateremu lahko prav vse povem in ni užaljen. Ljubezen je nekdo, ob katerem me ni treba biti strah svojih temnih plati življenja, duše in telesa.
Ljubezen je nekdo, za katerega vem, da bo tudi po smrti ob meni. Nekdo, ki je večno prisoten, ki ga lahko vedno pokličem in mu vse povem. On je vedno tu, On je v meni.
Ljubezen je nekdo, poleg katerega lahko diham s polnimi pljuči. Ko me vsi obsojajo, prezirajo, bo On vedno na moji strani. Ljubezen je nekaj, kar se človek ne more naučiti poleg ljudi. Človek ne more najti ljubezen v ljudeh. Človek ima sto različnih občutkov, interesov, a ne tudi ljubezni.
Otrok hrepeni po ljubezni, a je lahko razočaran nad starši, brati, sestrami.
Obstaja ljubezen, ki nikoli ne manjka, ki je vedno na moji strani, vedno čaka na mene. Obstaja Nekdo, ki me stalno ščiti, Nekdo ki je ob meni v življenju in smrti,v bolezni in zdravju, v uspehu in neuspehu. Nekdo, ki presega vse ljudi in zato v vsakem človeku obstaja samo iskra te ljubezni in želje, da ta iskra zažari. V človeku je kal ljubezni, kot večnega dobrega. Ljubezen je sama bit, bistvo, Stvarnik; človek je odsev Njega, Njegova slika, a ljubezen je samo ena. Ko vstopiš v to ljubezen, si našel vse.
Človek nikoli ne more biti ljubezen, ampak samo odsev večne ljubezni.
Ljubezen nisi ti, kot ti nisi sonce, ampak dopustiš, da te sonce obsije, dopustiš, da te ljubezen objame. Preko tebe se bo dotaknila tudi tistih poleg tebe in oni jo bodo v tebi prepoznali.
Ljubezen je spoznanje, da si ti nekomu dragocen. Če do sedaj sebe nisi sprejel kot dragocenost, če nisi doumel, da si zamisel, delo tvojega Stvarnika, da si darovan sam sebi, da imaš samo sebe in da si neizmerno pomemben, ker te je Stvarnik takega naredil, potem se začni tega zavedati.
Če ne sprejmeš to kot dejstvo, potem boš izgubil sebe, svojo eksistenco, če pa sebe izgubiš, kakšno vrednost ima vse drugo? Ko sprejmeš sebe, sprejmeš ljubezen Stvarnika, s katero te brezpogojno ljubi.
Bodi kot otrok, ki stalno išče ljubezen. Išči jo in razumel boš, da je tu, da se ti daje. Ona je tvoja moč in gotovost s katero premagaš vse svoje trpljenje. Če se obrneš k ljubezni, boš razumel, da je kot sonce, ki stalno sije nad teboj. Ta Ljubezen je tvoja gotovost v vseh tvojih življenjskih situacijah.
Brez spoznanja takšne ljubezni, človek ne bi imel moči v boju za boljši svet, za zdravje, za življenje.
Ljubezen je spoznanje, da je tudi tebi nekdo dragocen, da v tej osebi vidiš svoje življenje, uresničenje sebe in izpolnitev vseh svojih hrepenenj. Zato je ljubezen človekova vrhunska potreba, za katero je pripravljen vse žrtvovati.
Ljubezen je vrhunsko dobro, duhovna stvarnost. To ni isto kot všečnost ali zaljubljenost.
Prava in resnična ljubezen je večna ali pa je ni, ker je v ozadju le neki interes.
Človek zelo potrebuje ljubezen. Če človek ne dobi ljubezni, se v njem naredi prostor za trpljenje, nesmisel, depresijo. Zato je za človeka najpomembnejša izkušnja, da je ljubljen in sprejet. Šele ko je človek ljubljen je sposoben tudi sam ljubiti.
Človek mora najprej ljubiti samega sebe, to pomeni, da se mora zavedati, da ima samega sebe, da je on projekt svojega Stvarnika, da je darovan sam sebi in če izgubi sebe, izgubi vse. Da bi ohranil oz. obvaroval sebe moraš poiskati svojega Stvarnika in se zavedati Njegove brezpogojne ljubezni, ki ti jo on nudi. Opran v tej ljubezni postaneš sposoben ljubiti tudi druge, ker takrat razumeš, da te s Stvarnikom lahko poveže samo ljubezen do bližnjega.
Ljubezen je zato vrhunsko zdravilo, vrhunsko zdravje. Brez ljubezni ni življenja.
Človek se mora usposobiti za sprejemanje ljubezni, da bi jo lahko daroval drugim. Samo zasuk k dobroti, ljubezni, resnici, ti pomaga, da si izpolnjen z ljubeznijo, da ona izpolni tvoje srce in te naredi človeka, ki je sposoben ljubiti drugega. S tem sebe pripelješ do radosti, sigurnosti, zdravja.
Teološki pogled na ljubezen
LJUBEZEN je ene izmed treh teologalnih kreposti. Ostali dve sta VERA in UPANJE.
Krepost je trajno in trdno razpoloženje za nravno dobra dejanja. (KKC, 1833)
LJUBEZEN je božja krepost, s katero ljubimo Boga nadvse zaradi njega samega in svojega bližnjega kakor sami sebe zaradi ljubezni do Boga.(KKC 1822)
Jezus nam daje novo zapoved, ko pravi: »To je moja zapoved, da ljubite drug drugega, kakor sem vas ljubil jaz.« (Jn 15, 12) In potem nam naroča tudi: »Ostanite v moji ljubezni! Če boste spolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni.« (Jn 15, 9-10)
Gospod od nas zahteva, da kakor on ljubimo celo svoje sovražnike, oddaljene, otroke in uboge, kakor njega samega.
»Ko ljubezni ne bi imel, nisem nič«, pravi apostol. Samo služenje, sama krepost nam brez ljubezni »nič ne koristi«. (prim. 1 Kor 13, 1-4)
»Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen.« (1 Kor 13,13)
Ljubezen je »vez popolnosti«. (Kol 3,14)
Sadovi ljubezni so veselje, mir in usmiljenje; ljubezen zahteva dobrotljivost in bratovsko svarjenje; ljubezen je dobrotljiva; vzbuja vzajemnost, je nesebična in darežljiva; ljubezen je prijateljstvo in občestvo. (prim. KKC 1829)
Zakonska ljubezen
Sveto pismo se začenja s stvarjenjem moža in žene po božji podobi in sličnosti. »In Bog ju je blagoslovil in jima rekel: ‘Rodita in se množita, napolnita zemljo in si jo podvrzita.’« (1 Mz 1,28) Da sta mož in žena ustvarjena drug za drugega vemo, ko beremo tudi: »Ni dobro človeku samemu biti.« in »Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno telo.« (1 Mz 2,18-25) in še »Tako nista več dva, ampak eno telo.« (Mt 19,6)
Tudi v Rutini in Tobitovi knjigi beremo o ganljivih pričevanjih o vzvišenem smislu zakona, o zvestobi in nežnosti zakoncev. V Visoki pesmi je izročilo videlo edinstven izraz človeške ljubezni, čistega odseva božje ljubezni, ljubezni, ki je »močna kakor smrt« in je »potoki voda ne morejo pogasiti« (prim. Vp 8,6-7).
Cerkev daje velik pomen Jezusovi navzočnosti na svatbi v Kani, kjer Jezus naredi svoje prvo znamenje. V tem vidi potrditev, da je zakon nekaj dobrega in da bo odslej poroka učinkovito znamenje Kristusove navzočnosti.
Kristus je vir milosti v zakramentu zakona. Kakor je nekoč Bog z zavezo ljubezni in zvestobe prišel svojemu ljudstvu naproti, tako sedaj Odrešenik ljudi in Ženin Cerkve pride krščanskim zakoncem naproti z zakramentom zakona. In ostane z njimi ter jim daje moč, da bi hodili za njim in sprejemali svoj križ nase, da bi po svojih padcih vstajali, si medsebojno odpuščali, nosili bremena drug drugega, se iz spoštovanja do Kristusa drug drugemu podrejali in se ljubili z nadnaravno, rahločutno in rodovitno ljubeznijo. (KKC, 1642)
Zakonska ljubezen zahteva od zakoncev nedotakljivo zvestobo. To je posledica podaritve zakoncev samih sebe drug drugemu. Ljubezen hoče biti dokončna. Ljubezen ne more obstajati »do nadaljnega«. (KKC, 1646)
Najgloblji nagib za zvestobo zakonske ljubezni je v zvestobi Boga samega svoji zavezi in v zvestobi Jezusa Kristusa svoji Cerkvi. Z zakramentom zakona sta zakonca usposobljena za to, da ponavzočujeta to zvestobo in pričujeta zanjo.
Srce – duhovni organ ljubezni
Srce je duhovni organ, ki ima specifično sposobnost. V srcu je sposobnost za ljubezen, ljubezen pa je zedinjenje človeka z drugimi. V ljubezni je moč združitve s tistimi, ki jih ljubimo. Ljubiti pomeni živeti, prenehati ljubiti pa pomeni začeti umirati. Za ljubezen vedno nekoga potrebujemo. Ko nekomu rečemo, da ga potrebujemo, mu s tem povemo, da ga iščemo, da nam je dragocen, da ima za nas veliko vrednost in prav to je tisto kar zdravi. Po odkritjih dr. Ivančića je srce središče antropološke medicine.
Na srcu ni bolan le posameznik, ampak civilna družba. Zakaj toliko ljudi ubije infarkt? Mislimo, da je to zaradi stresa, ampak je to predvsem zaradi tega, ker živimo v času, v katerem ni ljubezni. Ljudje si ugajajo, se poročijo in potem ugotovijo, da se ne ljubijo. Ker ni ljubezni, je ogromno stresa, samomorov, depresij. V človeško srce prihaja in izhaja ter prehaja na druge vse, kar človek je in živi. Če nekdo ni potrpežljiv, bodo vsi trpeli zaradi njegove nepotrpežljivosti, če ni discipliniran, bo škodil vsem, če nima ljubezni do dela, bodo vsi trpeli in morali delati za njega… Če želimo popraviti družbo, moramo pričeti pri sebi, vsakdo mora postati ljubezen. To kar izhaja iz našega srca, se dotakne naše okolice.
Izvor vsega zdravja človekove duhovne duše je v srcu. Vse celice našega telesa pričakujejo, da človeka ljubimo, ker ko ljubimo človeka smo eno s Stvarnikom. S tem ko pa drugega sovražimo zavržemo sebe in Stvarnika. Ko tisto, kar imamo v srcu priznamo in izročimo v roke Stvarniku postanemo čisti, zdravi in sveti.
Celični biolog dr. Lipton, v svojih znanstvenih raziskavah pravi, da je vpliv ljubezni sam po sebi stvaren in biokemijsko merljiv. Ljubezen in spoštovanje menjajo in uredijo ritem srca. Skladnost v srcu pripelje do večje inteligence in zmanjša proizvodnjo stresnega hormona. Gojenje ljubezni, sočutja in spoštovanja vpliva na našo fiziologijo in nam tako omogoča zdravo, srečnejše in daljše življenje. Znanost torej trdi, da ljubezen zdravi.
VAJA:
Vem, da obstaja ljubezen, ki je vedno na moji strani, ki vedno čaka na mene.
Zaščiten sem od vseh strahov, od vsake negotovosti.
1 Kor 13: Ljubezen je…
Verujem, da je ta ljubezen bila ob meni v vseh življenjskih situacijah. Tudi takrat, ko mi je bilo najtežje, me je ta ljubezen objemala in mi dajala moč, da zdržim.
Ta ljubezen me nikoli ne zapusti. Je z menoj v življenju in smrti, v bolezni in zdravju, v uspehu in neuspehu.
Kot otrok želim iskati to ljubezen, se je popolnoma zavedati in tako najti smisel svojega življenja.
Želim, da me ta ljubezen usposobi, da ljubim sebe, tako bom lahko sprejemal in ljubil druge, ker skupnost v ljubezni zdravi tako mene kot tiste poleg mene.
Prepuščam se tej ljubezni, občutim gotovost in moč. Želim, da to resnico v sebe vpiše vsaka moja celica.
Vladka Blažič