“Kakšen oratorij boste imeli letos?” je bilo vprašanje, ki so ga animatorji in voditelji salezijanskih mladinskih centrov v Mariboru in Ljubljani, pa tudi drugod po Sloveniji, letos slišali največkrat. Salezijanec Janez Suhoveršnik, vodja največjega salezijanskega mladinskega centra v Sloveniji v Ljubljani na Rakovniku je na vprašanje odgovoril z dvema preprostima besedama: »normalnega, predvsem v dobrem pomenu besede« in hkrati nadaljeval: »s tem mislim na množico nasmejanih otrok in utrujenih, a zadovoljnih animatorjev ob koncu dneva. To je kratek opis normalnosti«.
Oratorij v Ljubljani na Rakovniku bo tudi letošnje leto, tako kot je to običajno, potekal 4 tedne. Prvi teden aktivnosti se je že končal. Kot še pravi Janez Suhoveršnik, »glavne pozornosti celotnega dogajanja na oratoriju vedno pritegnejo predvsem posebnosti«, ki so pri njih popestrile že prvi teden dogajanja. Kot glavno dogodivščino in hkrati posebnost opisuje izlet otrok in animatorjev z vlakom. Njihov celodnevni izlet je spremenil v dogodivščino ne le cilj, kamor so se namenili, ampak celotno pot. Otroci so uživali v vožnji in hoji, med katero je bilo dovolj časa za mnoge druge stvari: petje ob spremljavi kitar in ukulel, ples ob ritmih glasbe, različne igre ter spoznavanje novih prijateljev.
V tem tednu se je zaključil že drugi teden oratorija v Mariboru. Salezijanec Mitja Štefan Franc, vodja salezijanskega mladinskega centra v Mariboru je ob zaključku oratorija povedal: Izkušnja letošnjega oratorija je za moje pojme zelo dobra. Verjamem, da so se animatorji precej naučili, tudi sam sem se veliko naučil. Letošnji oratorij je bil znova brez mask in omejitev, kar je olajšalo marsikaj. Znova smo lahko šli na malo daljša izleta, igrali smo se lahko skupaj, druženje je bilo na razpolago za vse udeležence, ne glede iz katere skupine so bili. Opažam poseben pojav: čedalje več otrok zahaja na oratorij iz zadnjih razredov osnovne šole, kar je zelo spodbudno in daje večje pričakovanje za prihodnost.
Imata pa oba letošnja oratorija, tako ta v Mariboru kot tisti v Ljubljani na Rakovniku še eno skupno lastnost. Učenje tujih jezikov. Gre bolj kot ne za kratkočasno dejavnost, ki je letošnje leto stalnica dogajanja, saj so se oratoriju pridružili tudi otroci in mladi iz Ukrajine, ki so z družinami pribežali v Slovenijo. S pomočjo in angažmajem salezijanske Fundacije don Bosko, se je prvega tedna oratorija v Ljubljani udeležilo 14 Ukrajincev, v prihodnjih 3 tednih pa jih skupno pričakujejo še 60 (vsak teden je na oratoriju skupno okoli 200 otrok), v Mariboru pa je bilo na oratoriju skupino 16 otrok iz Ukrajine.
Mitja Štefan Franc je o izkušnji z delom z Ukrajinskimi otroci in mladimi povedal: Otroci iz Ukrajine so se med nami počutili dobro. Vidi se, da je ta program tudi za njih bil neizmerna novost, zato so včasih težje sledili vsemu dogajanju in ritmu. Včasih je kakšen animator »pojamral«, kako ga ne ubogajo in da se držijo bolj zase, a sem vedno znova pomislil, da sploh nimamo pojma, kaj lahko otrok preživlja in doživlja v času vojne. Verjetno smo vsaj malo uresničili besede iz evangelija: »tujec sem bil in ste me sprejeli.« Zanimivo je, kako so si z našimi otroki izmenjevali izkušnje in se seveda menili tudi o vojni situaciji, ki vlada pri njih doma. Včasih prav ti otroci in prav te situacije iz tebe izvabijo še boljše in še več ognja, ki gori za druge. Jezik pri otrocih ni težava, kakšen je že dobro znal slovensko – sploh mlajši, drugi so si pomagali s spletnimi prevajalniki, tretji pa so se prepustili igri in jeziku oči in srca.
Po odzivih sodeč (tako staršev in otrok) se otroci in mladi iz Ukrajine med nami počutijo zelo dobro. Ob tem gre tudi za veliko zaslugo animatorjev, ki so pravi mojstri komunikacije. Imamo pa tudi to srečo, da se v naših vrstah animatorjev najde tudi kakšen študent iz Ukrajine in Rusije. Oddaljenost od doma in jezikovna bližina je med njimi spletla prave prijateljske vezi. Janez Suhoveršnik še dodaja: »po Jezusovem zgledu, ki nam pravi pustite otročiče k meni in ne branite jim, kajti takšnih je nebeško kraljestvo, smo tako tudi na Rakovniku z veseljem pod svoje okrilje sprejeli vse te različne mlade. V duhu karizme sv. Janeza Boska, čigar oratorij je postal zavetišče za vse dobro misleče mlade, želimo tudi mi za vse ustvarjati prostor, kjer se bodo mladi počutili doma in kjer bodo hkrati našli nekoga, ki mu bo zanje mar. Nek otrok je prinesel animatorju lepo izdelan origami in mu ga podaril. Darilo je pospremil z besedami to sem naredil zate, ker si najboljši animator. Dokler bodo med nami mladi, ki bodo svoj čas tako velikodušno darovali za druge mlade, bomo priče veselju, ki neustavljivo kroži in vsak dan napolni ne le otroke in animatorje, ampak preko njih celotne družine. Zato Bogu hvala za velikodušne animatorje in starše, ki nas pri tem delu podpirajo. Na vse vas z zaupanjem kličem Božjega blagoslova in Marijinega varstva«.
M. Ž.
