Dr. Tomislav Ivančić (1938-2017) je tudi v Cerkvi na Slovenskem dokaj znano ime. Gre za hrvaškega teologa, ki je želel teološko znanost aktivno postaviti v službo človeka. Zato ni bil samo univerzitetni profesor in znanstvenik na zagrebški teološki fakulteti, pač pa tudi velik evangelizator, motivator, duhovni voditelj ter terapevt. Utemeljil je hagioterapijo, ustanovil skupnost MiR (Molitva i riječ – Molitev in beseda) ter organiziral številne duhovne seminarje v domovini in tujini. Večkrat je obiskal tudi Slovenijo. Bil je tudi zelo plodovit pisec duhovne literature, saj je število knjig, ki jih je izdal, presega število 100. Nekatere so prevedene tudi v slovenščino.
Ni skrivnost, da je bil dr. Ivančić tudi velik prijatelj Medžugorja. Kot se spominja nekdanji župnik v Medžugorju in njegov soimenjak p. dr. Tomislav Pervan, sta osebna prijatelja postala leta 1979. Ko je pater Tomislav dobro leto po začetku Marijinih prikazovanj postal župnik v Medžugorju – tam je nasledil patra Joza Zovka in kaplana patra Zrinka – je pozval dr. Ivančića k obisku te župnije, naj presodi t. i. medžugorski fenomen. Prav avgusta 1982, ko je pater Tomislav Pervan postal župnik v Medžugorju, je dr. Ivančić na povabilo tedanjega mostarskega škofa Pavla Žanića v Mostarju vodil duhovno obnovo za tamkajšnje škofijske duhovnike. Mostarski škof je v tistem času že izražal javno nasprotovanje dogajanju v Medžugorju, vendar dr. Ivančića po zaključku duhovne obnove ni oviral, ko se je s patrom Pervanom odpeljal v Medžugorje.
»Preden je vstopil v župnišče, je najprej želel obiskati cerkev in pozdraviti ter počastiti Gospoda. Ko sva se z vozilom pripeljala pred samo cerkev, pred betonske stopnice, je šel v cerkev in tam padel na kolena. Kasneje je govoril, kako je bil enostavno napolnjen s Svetim Duhom, da je moral poklekniti. Čutil je močno delovanje Gospodove moči,« se spominja pater Tomislav Pervan. Čeprav je škof naročil dr. Ivančiću, naj »sesuje« Medžugorje in vse, kar se tam dogaja, tega ni storil. Prav nasprotno: postal je goreč glasnik Medžugorja tako na seminarjih kot na razgovorih. Celo povabil je posamezne vidce na obisk v domači Davor v Slavoniji. Iz pogovorov z njimi je prišel do zelo podobnih spoznanj kot p. dr. Slavko Barbarić. Zato je večkrat prihajal v Medžugorje in celo vodil tamkajšnje maše, vodil seminarje in predaval. Nikoli pa ni javno kritiziral krajevnih škofov Žanića in njegovega naslednika Ratka Perića, pač pa je celo hvalil njuno vlogo pozornih kritikov, s čimer je vplival tudi na dokajšnjo zadržanost frančiškanskih duhovnikov, ki so se znašli »na drugi strani«.
In še osebno izkustvo avtorja tega članka: Leta 2004 sem bil prvič na romanju v Medžugorju. Bilo je v začetku avgusta, ravno v času festivala mladih. Takrat sem si zapomnil samo dva gosta: patra Joza Zovka, župnika iz časa začetka prikazovanj, in dr. Tomislava Ivančića, za katerega sem slišal že prej. Tako sem dr. Ivančića prvič poslušal v živo. Pripravil je razmeroma dolgo katehezo (v celoti je objavljena na spletni strani mladifest.com), iz katere pa sem si zapomnil en sam stavek: »Lepo je, ker obstajaš.« Ta stavek me je presenetil, saj me je opogumil v tedanjem položaju notranje negotovosti in ranjenosti. Kasneje sem ga želel veliko podeliti z drugimi. Takrat se je dr. Ivančić tudi nekoliko pošalil z dogodkom pred letom dni, ko je prav tako imel nastop na festivalu Mladih: »Tisti, ki ste bili lani tukaj, se lahko še spomnite, ko smo rekli, da bomo molili, da se bo kar treslo. In res je se je krepko treslo. Po opoldanski molitvi je bil potres, in sicer tako močan, da so zapeli zvonovi. Vidite, kakšno moč ima molitev. Zato letos tega ne bomo rekli…«
Dr. Tomislav Ivančić je bil tako poleg številnih zelo znanih teologov, kot so npr. René Laurentin, Hans Urs von Balthazar, itd. eden tistih, ki dogajanja v Medžugorju niso sprejeli lahkoverno, a so vendarle zaslutili, da se tam dogaja nekaj velikega. »Moramo biti kritični, vendar tudi znanstveniki. Ne smemo banalizirati to, kar se tam dogaja, kot da ni ničesar, in biti površni. Vendar ne smemo tudi to brez zadržkov sprejeti. K temu moramo pristopiti kritično, ker nam tako velevata vest in tudi Bog. Imel sem srečo, da sem že zelo zgodaj po tem, kar se je zgodilo v Medžugorju, imel seminar za vidce in duhovnike, ki so bili z njimi. To je bila priložnost, da se pogovorim z vidci in poskušam povprašati, kaj se dogaja. Uspelo mi je govoriti z njimi in sem se tako seznanil z njihovimi doživetji,« je za spletno stran Hagio.hr dejal Ivančić. Vedno je poudarjal, da Hrvaška v tem času potrebuje preroke, teologe, ki znajo prepoznavati znamenja časa. »Vem, da sem prihaja množica ljudi in mnogi so se spreobrnili. Ko premišljujem o Medžugorju, mi je samo ena stvar postala jasna: otroci govorijo, da vidijo Gospo, a nihče od nas ostalih jo ne vidi. Mi verjamemo, da otroci govorijo resnico, a kaj je s tem, kar otroci pravijo, da vidijo? Edino, kar nam je potrebno in kar nam Bog in Gospa poskušajo dopovedati, je to: Človek, Jezus ves čas stoji pred tvojim srcem in te ves čas sprašuje: me vidiš, me želiš slišati, se želiš z menoj pogovarjati? Ko moliš rožni venec, Marija stoji pred teboj in te sprašuje, ko moliš ‘Zdrava Marija’, ali slišiš, kako ti odgovarjam in ti ozdravljam nazaj? Zakaj ne slišiš mojih besed, zakaj si tako materialističen, zakaj se vsaj malo ne dvigneš na raven duha, da slišiš Božjo besedo, ki je čisti duh? Zakaj?« Kot pravi dr. Ivančić, naučiti slišati Jezus pomeni rešitev za človeka. »Marija pravi, poslušajte to, kar vam Jezus pravi, storite, kar vam reče. To je rekla tudi v Medžugorju.«
G. B.
Vir: fra Ivan Dugandžić: Međugorje u očima mjesnih bisjupa Žanića i Perića; mladifest.com, hagio.hr, dnevno.hr