Če ste že kdaj slišali za ljubljanskega škofa Jegliča, potem tudi veste, da je kot Frančiškov tretjerednik h krstnemu imenu (Anton) dobil še eno ime: Bonaventura. Svetnik s tem imenom goduje prav na današnji dan.
Sv. Bonaventura, ki je nosil krstno ime Janez, rojen pa je bil v bližini Viterba, velja za enega največjih nosilcev intelektualne in duhovne moči znotraj Frančiškovega reda manjših bratov. Sholastični teolog iz 13. stoletja pa ni bil samo profesor na univerzah, ampak predvsem mistik, ki je kasneje postal tudi generalni minister svoje redovne skupnosti, nazadnje pa celo kardinal. O tem, zakaj so ga imenovali Bonaventura, pripoveduje legenda: mati je prinesla bolnega Giovannija k Frančišku Asiškemu, da bi ga blagoslovil. Ko je bil star pet let, ga je mati spet odpeljala k Frančišku. Hotela se mu je zahvaliti, ker je otrok ozdravel. Takrat je menda Frančišek na glas vzkliknil: “Buona ventura!” – kakšen srečen dogodek. Od tedaj so fanta imenovali še samo Bonaventura.
V red manjših bratov je vstopil zelo mlad. Od leta 1236 do leta 1242 je študiral v Parizu. Leta 1256 je doktoriral iz teologije in leta 1257 je, star šestintrideset let, postal sedmi general reda manjših bratov. Po naročilu papeža Gregorija X., ki ga je leta 1273 imenoval za kardinala in škofa v Albanu, je v Rimu pripravil drugi lyonski koncil. Pozneje ga je tudi vodil (od maja do julija 1274). Bonaventura je povsem izpolnil papeževa pričakovanja in pokazal zelo spretno roko pri reševanju zastavljene naloge, vendar zaključka koncila ni doživel. Nekaj dni pred koncem je umrl, in sicer 15. julija 1274 v Lyonu. Papež Sikst IV. je velikega redovnika 14. aprila 1482 razglasil za svetnika.
Sv. Bonaventura ni bil samo veliki cerkveni učitelj Zahoda, pač pa je vplival tudi na zbliževanje z vzhodom. Bil je namreč glavni voditelj Drugega lyonskega vesoljnega cerkvenega zbora, ki so se ga udeležili tudi škofje vzhodne Cerkve, ki so celo podpisali izjavo o zedinjenju. Vendar jih je zlomilo domače javno mnenje, ki je bilo zelo nenaklonjeno zbliževanju z zahodnimi kristjani. Patriarh in drugi poslanci pa so odgovarjali: “Mi nismo podpisali zedinjenja zaradi papeža, ampak zaradi ljubeznivega in modrega Bonaventura.” Ne glede na to je patriarh Janez Bek Carigrajski zagovarjal podpis, nazadnje pa je bil odstavljen in je končal v ječi. Njegovi rojaki niso hoteli sprejeti prizadevanj za edinost kristjanov.
Po sv. Bonaventuri je ime dobil tudi hrvaški frančiškan, biblični teolog in znanstvenik pater Bonaventura Duda (s krstnim imenom Roko). Umrl je leta 2017.
Že nekaj stoletij prej pa je na slovanskem vzhodu deloval knez sv. Vladimir Kijevski, vnuk sv. Olge, ki se je po nenadni smrti svojega brata povzpel na čelo kijevske države, ki se je skušala upirati močnim vplivom Bizantincev. Zato je želel urediti razmere v državi ter odpraviti anarhijo. Sprva je še dopustil pogansko čaščenje, saj je prihajal iz poganske družine, nato pa, ko sta morala zaradi poganstva umreti oče in sin, oba kristjana, je zavrgel poganstvo in spoznal, da država lahko obstane le, če se nasloni na krščanstvo. Imel pa je težavo, ker ni vedel od kod naj dobi misijonarje in na koga naj se pri tem nasloni. Dal se je tudi krstiti. Ob tem so se začeli spreminjati tudi odnosi med kijevsko državo ter Carigradom, kjer ga je mladi cesar prosil za pomoč pri zatiranju upora v Makedoniji. Kot nagrado za svojo pomoč pa si je Vladimir izbral roko cesarjeve sestre Ane in napovedal, da želi z njeno pomočjo vso svojo državo izročiti Kristusu, vladarju sveta.
Po krajšem cesarjevem oklevanju in odlašanju sta se poročila leta 989 in cesarica Ana je res postala njegova najboljša pomočnica pri uvajanju krščanstva. Vladimir je krščanstvo razglasil za državno vero. Ko so bile razmere dovolj zrele, je ukazal množičen krst v reki Dnjeper – veličasten dogodek, ki predstavlja začetek spreobrnitve Ukrajincev in Rusov. Prihod krščanstva med vzhodne Slovane se je tako zgodil kako stoletje po nastopu svetih bratov Cirila in Metoda. Ne glede na kasnejši cerkveni razkol v 11. stoletju lahko rečemo, da je sv. Vladimir deloval za edinost kristjanov najprej na vzhodu, saj se je spoprijateljil z Bizantinci, od njih je v dar dobil celo relikvije sv. Klemena, učenca sv. Petra, kar je pomenilo tudi duhovno vez z zahodnimi kristjani. Vladimirjeva sinova Boris in Gleb pa sta za krščanstvo umrla mučeniške smrti.
C. R.
