foto: SŠK

Tretji julij je godovni dan apostola Tomaža. Slednjega v evangeliju omenjamo predvsem na nedeljo Božjega usmiljenja (ob zaključku velikonočne osmine) kot apostola, ki na prvem Jezusovem prikazovanju ni bil prisoten. Po tednu dni pa ga je Jezus izzval z zanimivimi besedami.

Človeku, ki noče verjeti na besedo, ampak se hoče o vsem prepričati na lastne oči, pravimo ‘neverni Tomaž’. Obnaša se namreč kot apostol Tomaž po Jezusovem vstajenju. Evangelist Janez pripoveduje, da se je Gospod po svojem vstajenju prvi večer prikazal svojim učencem, zbranim za zaprtimi vrati hiše, kjer so le nekaj dni poprej skupaj z Jezusom obhajali spominsko večerjo ob judovskem velikonočnem prazniku, ki je bila obenem zadnja večerja Jezusa kot človeka. Tomaža, pravi, ni bilo med njimi. Ko so mu drugi pripovedovali, da je Jezus vstal in se jim prikazal, jim je odvrnil: »Če ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne vtaknem svojega prsta v rane od žebljev, že ne bom veroval.« Čez osem dni je vstali Gospod spet obiskal svoje učence. Tomažu je rekel: »Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, temveč veren.« Tedaj je Tomaž izpovedal vero z vzklikom: »Moj Gospod in moj Bog!«

Zaradi tega dogodka je Tomaž postal ‘slaven’, vendar pa o njem bolj malo vemo. Preden ga je Jezus poklical v svojo službo, je opravljal ribiški poklic ob Genezareškem jezeru. Prvi trije evangelisti (Matej, Marko in Luka) omenjajo Tomaža le v seznamih dvanajsterih apostolov, več pozornosti pa mu posveti evangelist Janez, ki ga v svoje poročilo o Jezusovem življenju in delovanju vplete štirikrat. Prvič tedaj, ko Tomaž izrazi svojo pripravljenost iti z Jezusom v smrtno nevarnost, ko gre v Betanijo k Lazarju; drugič med Jezusovim poslovilnim govorom pri zadnji večerji, ko Tomaž poslavljajočemu se Jezusu vpade v besedo in pravi, da oni ne vedo, kam gre; najdaljši je tretji odlomek o Tomažu, omenjen na začetku; četrtič in zadnjič pa Janez omenja Tomaža kot enega izmed sedmerih apostolov, ki se jim je vstali Gospod prikazal, ko so na Genezareškem jezeru lovili ribe. Janez trikrat navaja Tomažev vzdevek Dvojček, kar je dejansko le prevod njegovega imena, kajti ime Tomaž izhaja iz aramejske besede ‘toma’ s pomenom ‘dvojček’.

Prakrščansko poročilo ve povedati, da je apostol Tomaž po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha deloval na bližnjem Vzhodu in prišel celo do Indije. Umrl naj bi mučeniške smrti v kraju Mailapur pri Madrasu: prebodli so ga s sulico ali z mečem. Indijska Cerkev se ponaša, da je njen ustanovitelj sveti Tomaž, zato indijske kristjane pogosto imenujejo ‘Tomaževi kristjani’.

God apostola Tomaža so od 6. stoletja dalje obhajali 21. decembra, od leta 1969 pa je 3. julija, kakor je bil že prej v vzhodni Cerkvi v spomin na prenos njegovih kosti iz Indije v mezopotamsko Edeso (leta 232). Svetega Tomaža navadno upodabljajo s sulico, pogosto pa ima v rokah tudi kotno merilo stavbenikov in sicer zaradi neke legende, ki pripoveduje, da je izrisal načrt za prelepo palačo v Indiji. Zaradi te legende častijo svetega Tomaža kot svojega zavetnika arhitekti, zemljemerci, geometri, zidarji, kamnoseki in tesarji.

V naši domovini je temu apostolu posvečenih 34 cerkva (8 župnijskih in 26 podružnic).

Vir: revija Ognjišče

C. R.