Današnji dan, 9. julij, v bogoslužnem koledarju beleži kar dve skupini mučencev. Jezuiti praznujejo god sv. Leona Ignacija Mangina, Marije Zhu Wu in tovarišev, ki so za Kristusa dali življenje na Kitajskem. V Frančiškovi redovni družini pa praznujejo sv. Nikolaj Pick, Wilhad in tovariši, žrtve preganjanja kalvincev.
V Brielli (pri reki Mosi na Nizozemskem), trpljenje svetih mučencev Nikolaja
Piecka, duhovnika, in desetih tovarišev iz Reda manjših bratov in osem od škofijskih klerikov ali redovnih kanonikov, ki so zaradi obrambe nauka o prisotnosti Kristusa v Evharistiji in oblasti Rimske Cerkve pretrpeli od kalvincev zasramovanje in mučenje in slednjič, obešeni na vrv, dokončali boj.
Spletni portal Hozana.si navaja naslednji spis iz zgodovine mučeništva, ki jo je napisal sodobnik:
Ujetnike so odpeljali iz mesta in iskali primeren kraj za usmrtitev. Prišli so končno do samostana svete Elizabete v Ruggu. Pri samostanu je bila prostorna stavba, podobna skednju, v kateri so navadno spravljali seno. V njej sta bila dva trama, eden prečen in podolgovat, drugi krajši. Zdela sta se vojakom primerna, da bi nanju obesili vse ujetnike. Ti so takoj, ko so jih pripeljali na ta kraj, v pričakovanju smrti zaradi katoliške vere, priporočili Bogu svoj zadnji boj s skupnimi prošnjami. Drug drugega so, kakor je kdo čutil, da z božjo pomočjo more, s poučevanjem in prigovarjanjem spodbujali k stanovitnemu prenašanju mučenja in smrti. Obujali so upanje, da jih čaka nebeško kraljestvo in večno plačilo, ki ga bodo prav kmalu prejeli. Nato so vse do nagega slekli.
Najprej se krvniki spravijo na častitljivega očeta gvardijana. Ta vse svoje brate, enega za drugim, objame in poljubi in jih z zadnjimi besedami spodbuja. Prosi jih, naj se za katoliško vero krepko in vztrajno borijo do zadnjega diha v bratski ljubezni, ki so jo gojili v življenju, naj ostanejo stanovitni v eni veri in enem duhu do smrti, naj zadnja ura ne loči njih, ki jih je do takrat povezovala medsebojna ljubezen v eno samo sveto družino. Še malo, pa bodo iz Gospodove roke prejeli tako zelo zaželeno plačilo za svoj boj, vence večne sreče. Že so pripravljeni zanje in jim visijo nad glavami. Naj jih ne izgubijo zaradi strahopetnosti, ampak naj prezirajo smrt in si jih hrabro pridobijo. Z isto duhovno radostjo naj gredo za njim, ki je šel pred njimi v smrt. Med temi in podobnimi besedami je vesel in radosten stopil na lestev, ne da bi nehal spodbujati svoje tovariše, dokler mu ni zmanjkalo glasu, ko so mu stisnili grlo. Ko je ta visel, so vikar Hieronim, Nikazij, Hezij in prav tako župnika Leonard in Nikolaj podobno spodbujali in hrabrili tovariše ter zavarovali njihovo krščansko smrt.
Vse so obesili na isti podolgovati tram razen štirih. Z drugega trama je namreč visel sredi med gvardijanom in Kornelijem, bratom laikom, Godefrid Dunej; četrtega, norbertinca Jakoba, pa so obesili na lestev. Sicer pa so krvniki zelo površno izvršili smrtne kazni, kajti malo so skrbeli, da bi obešenci, dobro zadavljeni, hitro umrli. Eden od njih je namreč imel vrv v ustih kot nekakšno uzdo, ki jo je grizel, drugi pod brado, spet drugi sicer okrog vratu, vendar ne dovolj zadrgnjene. Tako se je zgodilo, da jim je veliko pozneje pošel zrak in da so se dolgo mučili. Nekatere so opazili, ko je bil že dan, da še dihajo, na primer častitljivi Nikazij, ki so mu dali vrv v usta. Sicer pa so se mudili z izvršitvijo smrtnih kazni skoraj dve uri. Začeli so namreč ponoči ob dveh in končali ob štirih zjutraj.
Cerkveni martirologij za 9. julij navaja tudi tri primere mučeništva kristjanov na Kitajskem. “Na različnih krajih Kitajske so v različnih starostih pričevali z besedo in delom za Kristusov evangelij: Sveti Avguštin Žao Rong, duhovnik, Peter Sans in Jordá [sánsižórda], škof, in tovariši, mučenci, ki so zaradi pridiganja ali izpovedi vere bili žrtve preganjanja in bili prej s slavnimi obedi okrepljeni.” V provinci Gui-žou na Kitajskem je mučeniško umrl sveti Joahim He Kai-ži, katehet in mučenec, ki je bil zaradi vere v Kristusa obglavljen. V mestu Tai-juan (v provinci Šan-xi, ravno tako na Kitajskem) pa so umorili Gregorja Grassi in Frančiška Fogolla, škofa iz Reda manjših bratov, ter štiriindvajset tovarišev, ki so bili v preganjanju sektašev »Yihe-tuan« umorjeni iz sovraštva do krščanskega imena.
Leta 1900 pa sta žrtvi preganjanja postala sv. Leon Ignacij Mangin in Pavel Denn, francoska jezuita. Postala sta žrtev kitajskih skrajnežev, ki so pobijali katoličane. Čeprav so napadalci skušali večkrat napasti vas, kjer je bilo precej katoličanov z obema jezuitoma, so branilci napad odbili. Vendar se je napadalcem kasneje pridružilo kar dva tisoč pripadnikov cesarske vojske, ki so vas z lahkoto zavzeli. Oba dušna pastirja sta prebivalcem podelila še zadnjo odvezo, nato pa sta padla kot prvi žrtvi. Napadalci so s streli in meči tisti dan pobili skorja 1400 katoličanov.
C. R.
