Objavljamo nagovore slovenskih škofov na današnjih krizmenih mašah.
Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof:
Spoštovani bratje škofje, spoštovani arhidiakoni in dekani, dragi bratje duhovniki, dragi diakoni, spoštovane sestre redovnice in redovniki, dragi bogoslovci, dragi bratje in sestre.
Tik pred začetkom velikonočnega tridnevja, ko bomo z našim Gospodom Jezusom Kristusom doživljali dramo odrešenja, našega odrešenja in skupaj z njim stopali po poti trpljenja, smrti in vstajenja, nas Cerkev vabi, da pri krizmeni maši poglobimo in utrdimo svoje duhovništvo in naše duhovniško bratstvo, obenem pa tudi, da blagoslovimo in posvetimo sveta olja, s katerimi bomo preko celega leta posvečevali Božje ljudstvo z zakramenti krsta, birme, duhovniškega posvečenja in bolniškega maziljenja. Zato naj ta sveta maša objame tudi vse tiste duhovnike, ki se krizmene maše niso mogli udeležiti, pa tudi vse tiste, ki bodo maziljeni s svetimi olji, ki jih bomo posvetili in blagoslovili med to daritvijo
Veliki četrtek je praznik našega duhovništva. Dragi duhovniki. Zahvaljujem se vam, da dar duhovništva živite. Da to ni ostal dogodek, srečanje s Kristusom v preteklosti, ampak da živite z njim vsak dan in mu vsak dan služite. Prepričan sem, da ljudje vidijo vaše delo, vašo predanost, čeprav morda tega ne znajo vedno prav pokazati. Tudi v imenu tistih, ki so vam zaupani, se vam danes zahvaljujem.
Kaj pomeni biti duhovnik? Kaj pomeni „biti duhovnik Jezusa Kristusa“? Zaslužni papež Benedikt XVI. je na to vprašanje odgovoril z besedami iz naše druge evharistične molitve. V njej je jedro našega duhovništva povzeto z besedami iz Pete Mojzesove knjige, ki levitsko duhovništvo povzema z dvema držama: stati pred Gospodom in mu služiti. V naši drugi evharistični molitvi je sicer rečeno, da smemo biti pred teboj in ti služiti, vendar duhovnik stoji pred Gospodom in mu služi.
Glede na to, da to besedo zdaj najdemo v sveti maši neposredno po posvetilnih besedah, stati pred Gospodom, ki je tukaj navzoč, ki je pred nami, označuje evharistijo kot središče duhovnikovega življenja. Jezusova resnična navzočnost pod podobama kruha in vina, po kateri uresničuje svojo obljubo, da bo s svojimi vse dni, do konca sveta, je središče, v katerem in iz katerega duhovnik živi svoje duhovniško življenje. Pred tem Gospodom stoji in mu služi.
Kaj pravzaprav pomeni stati pred Gospodom? Kako to duhovniško držo uresničujemo?
Duhovnik je nekdo, ki bedi. Biti mora na straži pred pretečimi silami zla. Svet mora ohranjati buden za Boga. Biti mora nekdo, ki stoji: vzravnano pred tokovi časa. Vzravnano pred resnico. Vzravnan v zavzemanju za dobro. Stati pred Gospodom mora biti globoko v sebi vedno tudi prevzemanje skrbi za ljudi pred Gospodom, kakor je Gospod prevzel skrb za vse nas pred Očetom. In obenem mora biti tudi prevzemanje odgovornosti zanj, za Kristusa, za Njegovo besedo, za njegovo resnico, za njegovo ljubezen. Duhovnik mora biti pokončen, neustrašen, pripravljen sprejeti celo zasramovanje, kakor poročajo Apostolska dela: bili so »veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena« (Apd 5,41).
Vem, da je težko biti vesel, ko si v preizkušnji. Vem, da je težko stati pred Bogom za ljudstvo, ko imaš občutek, da si glas vpijočega v puščavi, ko se glas oznanila počasi izgublja med vedno manjšim občestvom in te začne od zaradi tega od znotraj najedati dvom o samem sebi, o svojem duhovništvu, o smislu vsakega prizadevanja.
Da bi lahko v resnici stali pred Gospodom in mu služili, moramo z vsakim dnem duhovništva bolj jasno spoznavati, da nismo marketinška ustanova, ki mora prepričati ljudi, kaj vse potrebujejo, da bodo srečni. Krščanstvo in znotraj njega tudi duhovništvo ni prepričevanje, ampak je ponudba Jezusa Kristusa, ponudba njegovega evangelija, ponudba smisla in prihodnosti. Čudovito je to povedala Bernardka Soubirous – štirinajstletno dekletce, ki ni znalo ne brati ne pisati, ki še ni bila pri prvi spovedi in ne pri prvem obhajilu. Ko so se začela prikazanja, sta ji ostro nasprotovali tako svetna oblast kot tudi krajevni župnik. Da bi preprečili ljudem dostop do votline, so postavili visoke ograje, z Bernardko pa se je veliko ukvarjala policija. Nekega popoldneva jo je komisar Jacomet posebno ostro zasliševal, da bi priznala, da si je videnje izmislila. Nazadnje je Bernardka rekla: »Gospod, saj moja naloga ni, da vas prepričam, moja naloga je, da vam povem.«
Dragi bratje duhovniki. Tudi nas Kristus ni poklical, da bi ljudi prepričali, naj sprejmejo njega in naj sprejmejo nas, kot njegove duhovnike. Ne. Dokler v sebi nosimo skušnjavo, da moramo biti prepričljivi, toliko časa smo vedno znova žrtve razočaranja nad ljudmi in nad seboj: nad ljudmi, ker gredo naprej, kot da niso nič slišali, nad seboj pa, ker začnemo verjeti, da ne znamo povedati na pravi način, s pravimi besedami.
Naša naloga je, da pripovedujemo, da je Jezus Odrešenik, ki je zaradi nas in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes, ki je trpel zaradi nas in zaradi naših grehov, ki je umrl in bil v grob položen in je tretji dan vstal.
Seveda pa je vsako pripovedovanje veliko več kot zgolj nizanje besed z določeno vsebino, pa naj bodo besede še tako izbrane in vsebina še tako vzvišena. Vsi smo v svojem življenju srečali ljudi, ki znajo pripovedovati. Oni sami postanejo zgodba, oni sami postanejo pripoved. Pravzaprav je poslušanje zgolj del zgodbe, ki nam jo posredujejo. Pripoved so oni sami, ne njihove besede.
To velja tudi za nas, dragi bratje. Mislim, da se vedno bolj potrjujejo besede sv. Pavla VI., da »današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje. Če pa že posluša učitelje, jih zato, ker so pričevalci!«
Tako se mora tudi v našem življenju uresničevati načelo Janeza Krstnika, ki pravi: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30), da bomo mogli doživeti izkustvo apostola Pavla: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20).
Kako nagovarjati človeka današnjega časa, za katerega se zdi, da Boga ne potrebuje; da povsem dobro shaja brez njega. Vsaj v našem zahodnem svetu. Zaslužni papež Benedikt XVI. pravi: »Po mojem mnenju še vedno obstaja potreba po milosti in usmiljenju. Zame je »znamenje časov«, da ideja o Božjem usmiljenju postaja vedno bolj središčna in prevladujoča … Papež Frančišek je popolnoma na tej liniji. Njegova pastoralna dejavnost se izraža ravno v tem, da stalno govori o Božjem usmiljenju. Usmiljenje nas giblje k Bogu, medtem ko nas pravičnost straši pred njegovim obličjem.«
Po mnenju papeža Benedikta današnji človek pod patino samozavesti skriva globoko zavedanje svojih ran in nevrednosti pred Bogom. Čaka na usmiljenje. Zato ni naključje, da je prilika o usmiljenem Samarijanu tako privlačna za sodobnike. Ker vsi pričakujemo, da nam bo Samarijan prišel pomagat, da se bo ustavil, da se bo sklonil k nam in poskrbel za nas. Konec koncev vsi vemo, da potrebujemo Božje usmiljenje. Zato moramo duhovniki biti služabniki usmiljenega Boga. Tistega, ki prinaša blagovest ubogim, ki jetnikom oznanja prostost, ki slepim vrača vid, ki naznanja leto, ki je ljubo Gospodu.
Dragi bratje, zato smo bili maziljeni. In zato smo maziljeni tudi pri deljenju zakramentov z olji, ki jih bomo blagoslovili in posvetili. Naj se Gospod vedno najprej dotakne nas, da se bo potem po našem deljenju zakramentov dotaknil vernikov.
Vas pa, dragi bratje in sestre verniki, prosim, da tudi vi z molitvijo spremljate svoje duhovnike in se sklanjate k njim v usmiljenju. Molite tudi za nove duhovne poklice in za našo stanovitnost.
Naj se po zvestobi vseh nas vedno znova uresničuje Jezusova beseda s konca evangeljskega odlomka: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«
Mati Marija. Svojega Sina in našega Odrešenika si spremljala na njegovi poti razodevanja usmiljenega Boga. Hodi tudi z nami po poti našega duhovništva, da bomo tudi mi spoznali, kako velik je naš Bog v usmiljenju. Marija, Mati duhovnikov, prosi za nas. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik SŠK:
Pri krizmeni maši na veliki četrtek, ki jo obhaja škof s svojimi duhovniki v domači stolni cerkvi, se razodeva skrivnost Kristusovega duhovništva. Na ta dan duhovniki obnovimo duhovniške obljube, ki smo jih izpovedali pri posvečenju in utrdimo svojo zavezanost za služenje Božjemu ljudstvu. Pri krizmeni maši škof posveti sv. krizmo ter blagoslovi krstno in bolniško olje. Olja se bodo uporabljala pri različnih zakramentih: sveta krizma, ki označuje dar Svetega Duha, pri krstu, birmi in zakramentu svetega reda. S krstnim oljem bodo maziljeni novokrščenci, z bolniškim oljem pa bolni ter preskušani bratje in sestre.
Sveta olja so namenjena maziljenju glave, čela, prsi in rok. Tako prvo berilo, kot evangelijski zapis govorita o maziljenju z oljem kot o posvetitvi, ki z močjo Svetega Duha preoblikuje in omogoča poslanstvo pri sodelovanju za odrešenje sveta. Drugo berilo iz knjige Razodetja nam govori o Jezusu, Gospodovem maziljencu, ki je začetek in konec zgodovine. Kot Božji maziljenec nas je izbral in posvetil kot duhovniško ljudstvo. Olje impregnira in obarva, prodre v pore stvari in kožo človeškega telesa. Predmet preoblikuje in se z njim pomeša. Olje nas v tem prvem pomenu spominja, da naše življenje pripada Bogu. Z Njim smo v odnosu in z Njim smo povezani. Živimo iz Njegove moči. V tem smislu ima olje dvojni značaj: je znamenje posvetitve in znamenje izročitve poslanstva.
Danes kot duhovniški zbor z obnovitvijo duhovniških obljub ozaveščamo poslanstvo v službi evangelija. »Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil« (Iz 61,1). Ob simboliki olja pomislimo, kakšno službo nam je zaupal Gospod? Božji maziljenci smo. Kako jo opravljamo?
Olje ima med drugim tudi to lastnost, da s predmetov ali kože odstrani hrapavost, jo mehča in dela voljno. Zmanjša trenje in olajšuje tek mehanskih delov. Duhovniki smo poslani, da drugim prinašamo »olje tolažbe, veselja in upanja« in da »mehčamo, kar je otrdelo ali otopelo«. Pri tem vas prosim, da duhovniško vršimo službo spoštljivo in dostojno, da besede izrekamo s premislekom in govorimo tako, da skupnost gradimo, ne rušimo. V medsebojnih pogovorih se vzdržimo nepotrebnih in škodljivih besed ter raznašanju govoric, ki škodijo nam in celotnemu občestvu Cerkve.
Dragi bratje, krizmena maša nas vabi k obnovitvi prvotne gorečnosti in zavezanosti poslanstvu. Spomnimo se našega odgovora, ko nas je na dan posvečenja škof poklical. Kot prerok Izaija (Iz 6,8), ki ga je Gospod vprašal, koga naj pošlje, smo odgovorili: »Tukaj sem, pošlji mene!«
Po klicanju imena je po škofovih rokah Gospod sam položil roke na nas. Izročili smo se njegovemu poslanstvu. Pozneje smo v okviru njegovega klica prehodili številne poti. Vprašajmo se, ali lahko z apostolom Pavlom po mnogih letih službe, zaznamovani tudi s preskušnjo in trpljenjem, lahko rečemo, da ohranjamo vero in pogum ter ne omagujemo (prim. 2 Kor 4,1).
Danes se spomnimo tudi vsebine naše privolitve in pripravljenosti za sprejem duhovniške službe. Kaj pomeni, da smo duhovniki Jezusa Kristusa, lepo opiše druga evharistična molitev s povzetimi besedami iz Mojzesove knjige (5 Mz 18,5): »astare coram te et tibi ministrare«.
Duhovniška služba ima po teh besedah dve nalogi, »stati pred Gospodom in mu služiti«. Starozavezni duhovniki se niso posvečali običajnim opravilom, potrebnim za preživljanje vsakdanjega življenja. Njihov poklic je bil, da so se v celoti posvetili Božji službi, gledali Gospoda, bili so v svetišču Zanj. Besedo »služenje« najdemo v mašnem kanonu takoj po posvetitvi darov, kar kaže, je poudaril papež Benedikt XVI. (krizmena maša 2008), na evharistijo kot središče duhovniškega življenja.
V eni izmed himen bogoslužnega branja postnega časa je ena od postnih nalog opisana z imperativom, da je potrebno na straži stati buden. To je še dodaten pomen našega poslanstva. V tradiciji sirskega meništva so bili menihi opredeljeni kot »tisti, ki stojijo«, kar pomeni, da ozaveščajo vsak trenutek, kaj se dogaja v njih in okoli njih. Duhovnik mora biti tisti, ki bdi oz. straži pred silami zla. Svet mora ohranjati buden za Boga. Biti mora tisti, ki stoji pokončno pred tokovi časa. Odločen v predanosti dobremu. Stati pred Gospodom pomeni tudi prevzemanje odgovornosti za vodenje ljudi h Gospodu. Samo v Njegovi moči je lahko neustrašen in pripravljen za Gospoda po zgledu apostolov prevzeti nase tudi zasramovanje (Apd 5,41).
Drugi vidik našega poslanstva je služenje. To, kar duhovnik počne v trenutku obhajanja evharistije, je opravljanje službe Bogu in ljudem. Čaščenje, ki ga je Kristus izkazoval Očetu, je bilo, da se je do konca izročil za ljudi. Kako naj služimo Gospodu v vsakdanjem življenju?
Služenje pomeni bližino z Gospodom, predvsem pa pomeni poslušnost Njegovi besedi. Gospodov služabnik povzema Jezusove besede z vrta na Oljski gori »Ne moja volja, ampak naj se zgodi tvoja!« (Lk 22,42). – Gospodova volja! S to besedo je Jezus odločil odločilno bitko proti grehu in smrti. Past je v tem, da želimo izpolniti svojo voljo in ne Božje. Nenehna skušnjava človeštva je v tem, da hoče popolnoma slediti samo svoji volji in verjame, da bo le tako svobodno (prim. Benedikt XVI., 20. 3. 2008).
Naša poslušnost je povezana z vero Cerkve, je mišljenje in govorjenje s Cerkvijo, služenje z njo in zanjo. To vedno vključuje tudi dejstvo, ki ga je Jezus napovedal Petru, da nas bodo vodili, kamor nočemo (prim. Jn 21,18). To zavedanje nas dela bolj svobodne.
»Postavimo se predenj in mu služimo!« On, ki je Gospod, je postal Božji služabnik, ki ga je napovedoval prerok Izaija. Želel je postati služabnik vseh. Svojo naravo služenja je pokazal v gesti umivanja nog, kjer je upodobil naravo duhovniške službe. Tako delajmo tudi mi.
Hvala vam, dragi bratje, za zvesto opravljanje duhovniške službe. Hvala vsem bratom in se sestram, ki molite za nas in sodelujete v različnih oblikah služenja. Podpirajmo drug drugega in sodelujmo! Povezanost in edinost med nami sta znamenji, da v nas živi Božji Duh in da smo Kristusova Cerkev. Prosimo danes za dar služenja in obnovimo svojo zavezo z Gospodom. Potrdimo svojo odločitev: »Tukaj sem Gospod, pošlji mene.«
Vsem želim veselo in blagoslovljeno veliko noč!
Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof:
Draga sobrata v škofovski službi, dragi duhovniki, stalni diakoni, sestre redovnice, bogoslovci dragi bratje in sestre!
Krizmena sv. maša je tisti trenutek v letu, ko se zberemo okrog Gospodovega oltarja in se polni veselja Bogu zahvaljujemo za dar duhovništva, ki smo ga prejeli. Hvaležni pa nismo samo mi, ampak se vsa Cerkev danes zahvaljuje za duhovnike, služabnike Jezusa Kristusa in Božjega usmiljenja.
Med to sveto mašo bomo blagoslovili krstno in bolniško olje ter posvetili sv. krizmo. V teh svetih oljih se zrcali celotno duhovno poslanstvo Cerkve ter moč in sijaj naše duhovniške službe.
I.
Dragi duhovniki, naj se danes najprej ustavim pri naši poklicanosti. Kaj pomeni biti duhovnik nam lepo oriše današnja Božja beseda. Berilo iz knjige preroka Izaija duhovnika predstavi kot »služabnika našega Boga« in tistega, s katerim je Bog sklenil »večno zavezo«. Prerok pravi: »Vi pa se boste imenovali Gospodovi duhovniki, služabniki našega Boga vam bodo rekli«.
Duhovništvo je torej čisti in zastonjski dar. Ta dar pa ni samo za nas, ampak za ljudi, saj nas je Gospod izbral iz »njegove črede, da bi skrbeli za njegove ovce, kot očetje in pastirji«.
Berilo iz knjige Razodetja nam pove, da je osnova našega poklica »Njegova ljubezen in odpuščanje naših grehov«. On nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter nas napravil za kraljestvo in duhovnike svojemu Bogu« (prim. Raz 1,5-6). Temelj je ljubezen, na katero smo mi odgovorili, in sad tega je prijateljstvo z Jezusom. Bolj, ko je to prijateljstvo živo in resnično, bolj je to tudi vidno iz našega življenja in delovanja. Gospod nas dan za dnem vabi, da se pustimo ljubiti in pustimo odpustiti, kajti to ni pomembno samo za nas, temveč nam pomaga, da lahko požrtvovalno služimo Božjemu ljudstvu. V evangeliju nam evangelist Luka pove, da so bile, potem ko je Jezus prebral odlomek iz preroka Izaija, »oči vseh v shodnici uprte vanj« (prim Lk 4,20).
Kot duhovniki smo tudi mi povabljeni, da vsak dan »upiramo oči v Jezusa«. To delamo, ko molimo brevir, ko prebiramo in premišljujemo Božjo besedo, ko si vzamemo čas za duhovno branje, redno spoved in duhovno vodstvo.
Pomembno je, da si na koncu dneva vzamemo čas in se ozremo na iztekajoči se dan, na delo, ki smo ga opravili, na ljudi, ki smo jih srečali, in pustimo, da vse to vidimo z Gospodovimi očmi. Ta pogled nam pokaže ali iščemo sebe ali pa korak za korakom vedno bolj služimo Gospodu.
Živimo sredi sveta, ki s svojo miselnostjo in kulturo lahko tudi nas zaplete v to mrežo posvetnega, s tem da nas prepriča, da sta čas in bivanje zunaj Boga. Hitro lahko začnemo razmišljati dualistično v smislu »čas zame – za pastoralo« in »čas za Boga«. Kakor da gre za dva ločena načina bivanja. Globoko v jedru je naše duhovništvo najbolj pristen način življenja, ki je bil podarjen vsakemu človeku. Ko se Božje in človeško spleteta v eno, postane uresničen duhovnik. Iz tega izhaja tudi naše poslanstvo, ki je v tem, da vernikom pomagamo odkrivati njihovo duhovništvo, ki bo njihova življenja spremenila v obredje in bogoslužje Božjega kraljestva. Samo tako uresničeni bomo lahko preroki miru v viharjih nasilja.
Da smo dobri duhovniki, diakoni in posvečene osebe, niso dovolj namen in lepe besede. Naše življenje mora biti tako polno Kristusa, da postanemo majhen Jezus. Ko so Wurmbranda izpustili iz zapora, je na poti domov srečal majhnega dečka, in ga vprašal: »Fantek, ali veruješ v Jezusa Kristusa?« »Ne,« je rekel fant. »Pa ja veruješ, da je Jezus Bog, kajne?« Fant se je ozrl v izmučeno postavo in rekel: »No, če je Jezus res Bog, bi moral biti sposoben delati stvari, ki jih dela Bog. Bog je ustvaril drevesa in drevesa so ustvarila druga drevesa. Bog je ustvaril slone in ti sloni so naredili druge slone. Zdaj, če je Jezus Bog, bi moral biti sposoben narediti druge Jezuse – in še nikoli nisem videl drugega Jezusa. Moj oče je nasilen, moja mama nima časa zame«. Wurmbrand je vprašal: »Ali ni tvoj župnik drugi Jezus?« »Ne!« je odgovoril deček. Kako je žalostno, če ljudje v nas prepoznajo zgolj dobrega gospodarja, voditelja skupin … ne pa tudi Jezusa samega.
II.
Kje dobiti moč za to naše poslanstvo?
Na koncu škofijske sinodalne poti smo si kot eno od prioritet postavili uvajanje v pomen in lepoto obhajanja sv. maše, ki je neskončen duhovni kapital. Najprej smo mi duhovniki povabljeni k poglobitvi našega odnosa do te velike skrivnosti.
Danes se mnogi sprašujejo, kako bo s Cerkvijo jutri. Eno lahko zatrdim, in sicer, da bo Cerkev prihodnosti evharistična Cerkev, kajti tu je naš zaklad in naše srce.
Cerkev je v prvi vrsti občestvo, ki je zbrano ob evharistični mizi in duhovniki smo služabniki te mize. Duhovniki smo najbolj prepoznavni ravno po obhajanju sv. maše. Pri nas imamo tako lepo ime za duhovnika – »mašnik«. Ob pomanjkanju duhovnikov ljudje vedno bolj spoznavajo, kako je duhovnik potreben, da se ponavzočuje Kristusova daritev na križu, njegovo vstajenje od mrtvih in da darovi in prošnje vernikov »dosežejo« nebeškega Očeta.
Duhovniki smo v prvi »evharistični ljudje«, kajti obhajanje svete maše daje odločilen pečat našemu življenju.
Starejši duhovnik mi je dejal: »Moj dan je zaznamovan s sveto mašo. Tako je čas pred sv. mašo naravnan nanjo, potem pa iz nje živim.«
Za duhovnika , ki je bil na župniji pred menoj, so govorili: »Nikoli se ni sv. maša začela točno. Pred oltarjem je pred sveto mašo urejal rože, pripravljal oltar … To je trajalo kar nekaj časa. Toda, ko se je sveta maša začela, smo imeli občutek, da gre za nekaj velikega in svetega.«
Mi danes ob vsej obilici skrbi pozabimo na duhovno pripravo samega sebe in ožjih sodelavcev.
Tudi danes ljudje veliko pričakujejo od duhovnikov. Želijo si, da bi jih duhovnik duhovno vodil in povezoval, da bi jim razlagal Božjo besedo, delil zakramente in jim pomagal duhovno rasti. Takega duhovnika, ki je podoba navzočnosti zgodovinskega Kristusa, potrebuje svet, ki se spreminja.
Ko se torej zahvaljujemo Bogu za dar duhovniškega posvečenja, ohranimo v svojih srcih živo veselje in sveti ponos, da pripadamo Cerkvi, ki je skupnost misijonarskih učencev. Duhovnik, ki resnično ljubi Cerkev, ni zgolj uslužbenec, ki opravlja neko nalogo, ampak je »učenec Jezusa Kristusa« in »služabnik evangelija« (Veselje evangelija, 24).
III.
Krizmena sv. maša mi daje priložnost, da se vam dragi sobratje duhovniki zahvalim za vaše duhovniško služenje.
Moja prva misel je namenjena našim starejšim sobratom, ki jih danes ni z nami. Sporočam vam, da ste z nami in mi z vami. Prosim vas, da molimo drug za drugega.
Ko obiskujem naša občestva in se srečujem z verniki, mi vedno povedo, kaj jim pomeni navzočnost duhovnika v njihovi sredi. Mogoče to še bolj čutimo sedaj, ko so nekatera občestva ostala brez stalnega duhovnika.
Hvala vam dekani, župniki in župnijski upravitelji, ki poleg svojega občestva skrbite tudi za občestva, ki so pastoralno povezana. Hvala vam za vašo požrtvovalnost in odgovornost, s katero opravljate svoje poslanstvo.
Hvala tudi vam, mladi duhovniki, ki ste na začetku vašega duhovniškega poslanstva. Danes je vaše poslanstvo bolj zahtevno, ko nimate samo ene zadolžitve, ampak več, kar zahteva prilagajanje in napor.
Pomembno je, da skrbno negujete svoje duhovno življenje ob pomoči duhovnega voditelja, ki ga zelo priporočam, kajti miselnost tega sveta nas nenehno poplitvuje in oddaljuje od Boga, zato je tako pomembno dan za dnem skrbeti za našo povezanost z Bogom.
S hvaležnostjo se obračam tudi na vas, stalni diakoni. Vaše poslanstvo vedno bolj postaja prepoznavno in je dragocena pomoč duhovnikom po naših občestvih. Povezujte se med seboj in postanite močna diakonska družina.
S hvaležnostjo se oziram tudi na vas, bogoslovci. Vsakega od vas smo veseli in vas podpiramo v vaši pripravi, ki naj bo celostna, in naj skrbi za duhovno, človeško, teološko in pastoralno rast.
Zelo sem hvaležen vam, dragi redovniki in redovnice. Današnji svet zaznamuje individualizem in iskanje lagodnega življenja. Vaše redovne hiše so kot oaze sredi tega sveta, ki ljudem kažejo, kaj pomeni odgovoriti na Kristusovo vabilo in živeti po evangeljskih svetih čistosti, uboštva in pokorščine.
Danes ne morem mimo naše skupne skrbi za nove duhovne poklice. Pogosto slišim vprašanje: Kaj je vzrok, da se tako malo mladih fantov in deklet odloča za duhovni poklic? Delni odgovor je plitva vera, razbite družine, nenaklonjenosti okolice in seveda škandali, ki nas vedno znova pretresajo. Nek škof je v svoji škofiji vprašal duhovnika, odgovornega za nove duhovne poklice, kako nagovoriti mlade za duhovništvo. Duhovnik mu je odgovoril: »Najboljši način navdušiti fante za duhovništvo, g. škof, bi bila vaša kanonizacija.« Kako resničen odgovor. Svetost rojeva svetost …
Danes imam v mislih tudi vse, ki so zapustili duhovništvo. Vsem vam ostajam oče in vas prosim, da se trudimo ohranjati stike in drug za drugega molimo.
IV.
Po obnovitvi naših duhovniških obljub bomo blagoslovili krstno olje, s katerim bodo zaznamovani naši novokrščenci. V krstnem olju je skrita vsa pastoralna skrb Cerkve: od uvajanja otrok v krščanstvo, do poučevanja mladih o veri, pri verouku, doma v družini, v župniji, pri bogoslužju, v veroučni učilnici, na duhovnih vajah, oratorijih in podobno.
Nato bomo blagoslovili bolniško olje, ki je znamenje, da nam je Bog blizu in da nas po tem nebeškem zdravilu varuje na duši in na telesu. V tem olju je skrita pastoralna skrb za naše bolnike, invalide, starejše, trpeče in umirajoče. Bolniško olje nas spominja na telesna in duhovna dela usmiljenja, na naše poslanstvo v Karitas in v drugih dobrodelnih ustanovah.
Najbolj slovesno pa bomo danes posvetili sv. krizmo, dišeče olje, s katerim se mazilijo novokrščenci, birmanci in, upam, tudi letošnji novomašnik.
Na koncu se obračam tudi na vas, dragi verniki. Prosim vas, molite za zame, za naše duhovnike, diakone, bogoslovce, naše redovnice in redovnike.
Molite skupaj z nami tudi za nove duhovne poklice. Samo tako bo naša krajevna Cerkev rodovitna »Očetova hiša« in bogata v duhovnih poklicih. Radi imejte svoje dušne pastirje in jim bodite opora v teh časih, ki nam niso naklonjeni.
Po svojih močeh pomagajte duhovnikom in velikodušno prevzemajte skrb za razna župnijska opravila, naloge in službe, da se bodo oni lahko bolj posvetili svojemu osnovnemu duhovniškemu poslanstvu.
Naša skupna prizadevanja pa naj spremlja priprošnja blaženega Antona Martina Slomška in presvete Device Marije. Amen.
Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž, celjski škof:
»Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil« Iz 61,1
Dragi škof Stanislav, dragi bratje duhovniki, diakoni, bogoslovca, drage redovnice, drage sestre in bratje v Kristusu. Hvaležen sem, da smo se v tako lepem številu zbrali kot sveti bogoslužni zbor, ki predstavlja celotno krajevno Cerkev celjske škofije k obhajanju krizmene maše, ki je neke vrste temeljno bogoslužju celotnega cerkvenega leta.
Tu se namreč odpira nebo, kot se je na začetku Jezusovega javnega delovanja v nazareški shodnici in se uresničuje Pismo, ki pravi: Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Res je, Duh Gospodov je nad nami in je v nas, in nas dela Izvoljeno ljudstvo in Gospodove duhovnike. Obnavlja se zaveza z Bogom Očetom, ki je bila po Gospodovi velikonočni daritvi trajno sklenjena in smo vanjo vstopili z zakramentom svetega krsta in duhovniškega posvečenja. To zavezo želimo danes potrditi in na nek način na novo posvetiti, da bo lahko rodila konkretne sadove – tako v nas samih, kot v naši Cerkvi in v našem narodu.
»Duh Gospoda je nad menoj, ker me je Gospod mazilil«
V središču bogoslužja te krizmene maše na veliki četrtek je blagoslov svetih olj – tega dragocenega sadu stvarstva, po katerem v zakramentih Bog podeljuje svojo zdravilno božjo moč – tako novorojenim in katehumenom pri krstu, bolnim in ostarelim pri bolniškem maziljenju, birmancem pri sv. birmi, duhovnikom in škofom pri posvečenju. Olje, ki ga danes pri krizmeni maši blagoslavljamo in povečamo, je poleg kruha, vode in vina temeljna prvina zakramentov – tistih svetih znamenj, ki povezujejo stvarstvo in Stvarnika, vidno in nevidno, človeško in Božje.
Zakramenti so temelj bogoslužja Cerkve ter glavna vsebina in najdragocenejše orodje našega poslanstva, dragi bratje duhovniki. Po zakramentih, kar pomeni, da nismo v prvi vrsti mi ljudje tisti, ki nekaj počnemo, ampak je Bog tisti, ki prihaja k nam, se nas dotika in nas vodi k sebi. Dotika pa se nas na čisto človeški način, preko konkretnih darov stvarstva, ki jih prevzame v svojo službo in jih naredi za orodje srečanja med nami in njim. Bog po njih hrani in spremlja celega človeka, ker mu je mar za njegovo telo in dušo, zato skrbi tako za zdravega kot za bolnega, tako za močnega kot za šibkega, tako za grešnega kot za svetega.
Z maziljenjem pri krstu in še na poseben način pri duhovniškem posvečenju, smo postali tudi mi kristusi – kristjani, maziljenci, kar pomeni duhovniki, preroki in kralji. Glavna naloga maziljenca – kristjana in duhovnika pa je razodevati in posredovati Božje usmiljenje. Na to nas spominja že sam grški izraz za olje elaiòn, kar je po etimologije tesno povezana z besedo èleos, kar pa pomeni usmiljenje. V vseh zakramentih je posvečeno olje vedno znamenje Božjega usmiljenja. Z maziljenje pri duhovniškem posvečenju smo torej prejeli ta nezasluženi dar, da pričujemo za usmiljeno ljubezen našega Boga Očeta, še več, prejeli smo nalogo, da kličemo in delimo to Božjo moč ljudem, ki so nam zaupani. A hkrati smo prejeli tudi nalogo in dar, da s svojim življenjem pričujemo za svetost in moč zakramentov.
Zato nalogo pa moramo tudi sami, dragi duhovniki, narediti vse, da v svetilkah našega življenja ne zmanjka tega olja Božjega usmiljenja. Pravočasno ga iščimo pri Gospodu, in to z redno molitvijo, s premišljevanjem Božje besede, pa tudi z graditvijo duhovniškega občestva, za kar se nam bo vsak čas, ki ga bomo temu namenili, bogato obrestoval tako v osebnem kot v pastoralnem delu. Predvsem pa črpajmo to olje z gorečim obhajanjem in prejemanjem zakramentov sv. evharistije in sv. spovedi. Evharistija in spoved naj nam ne postaneta le hladna rutina in obveznost, ampak redna priložnost, po kateri hrepenimo in si jo želimo, da tam pred Gospoda polagamo tako svoje lastne skrbi, napore, nemoči in grehe, kot tudi prošnje in stiske Božjega ljudstva. Gospod nas čaka tam s svojo Božjo-človeško naravo, da si naloži naša bremena, naše bolezni pa tudi naše radosti in jih izroča Očetu. Nam pa daruje svojo poveličano bogočloveško telo in besedo, ki je najboljše zdravilo za naše človeško meso in duha.
Olje, ki ga blagoslavljamo in posvečujemo za zakramente, je pridobljeno iz oljčnih sadežev. Naše letošnje olje pa je še dodatno oplemeniteno z dišavami, ki smo jih prinesli z našega duhovniškega romanja v Sveto deželo na začetku leta. Pridobili smo jih od koptskih menihih, ki bivajo ob cerkvi Božjega groba. Tako nas bo to olje lahko še močneje povezovalo Oljsko goro in vrtom Getsemani, kjer se je Jezus boril s skušnjavcem, ki ga je hotel osamiti in preplašiti ter odvrniti od Očeta. »Oče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi«. To molitev smo v življenju verjetno že večkrat ponovili. A maziljenje z oljem zakramenta nam je pomagalo, da smo ohranili pogled na Očeta, da smo ostali v njegovi bližini. Olje je znamenje Božje dobrote, ki ostaja zvesta, ki nas krepi, nam odpušča in nas tolaži. In daje nam končno tudi upanje na dokončno ozdravitev, na večno prebivanje v Očetovem naročju.
Dragi duhovniki, tej temeljni resnici našega poslanstva, da smo maziljeni z oljem Božje dobrote, usmiljenja, odpuščanja in posvečenja, da smo torej prejeli preroško, kraljevsko in duhovniško službo, se želimo danes, ko obhajamo rojstni dan našega duhovništva in obnavljamo naše duhovniške obljube, ponovno posvetiti in jo poživiti. To obljubo bomo izrekli v občestvu s celotnim duhovniškim zborom naše škofije, tudi s tistimi, ki so zaradi kakršnega koli razloga zadržani in niso mogli priti, še posebej z bolnimi in onemoglimi sobrati, ki darujejo v daritev svojo bolezen, starost, nemoč in osamljenost. Izrekli pa jo bomo tudi v občestvu z Božjim ljudstvom, ki smo mu poslani, da mu po zakramentih služimo in ki nas spremlja, nas podpira in moli za nas. Za to se vam, dragi bratje in sestre, ki ste danes tukaj navzoči, najiskreneje zahvaljujem. Naj nam nebeški Oče nakloni, da bo vedno bolj postajali povezana – sinodalna Cerkev bratov in sester, ki so res skupaj na poti. AMEN
Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof:
Bratje in sestre. Zbrani smo pri krizmeni maši z namenom, da blagoslovimo in posvetimo sveta olja, da okrepimo medsebojne vezi in obnovimo svoje krstne in duhovniške obljube, da se spet razveselimo svojega življenja in poslanstva, svojega dela in ljudi okrog sebe, da ponovno vzamemo zalet in se po vzoru izvoljenega ljudstva opašemo za nadaljnjo pot s Cerkvijo in v Cerkvi.
V veselem in strpnem pričakovanju imenovanja prihodnjega pastirja naše krajevne Cerkve, prisrčno pozdravljam vse zbrane: vse tri škofove vikarje in vse dekane, vse župnike in župnijske vikarje, kaplane in duhovne pomočnike, upokojene župnike in diakone, bogoslovce in slušatelje, redovnike in redovnice, vse zbrano Božje ljudstvo: Milost vam in mir! Krizmena maša na poseben način povezuje vse, ki so deležni svetega maziljenja: najprej vse duhovnike, potem pa tudi vse bolne in oslabele in končno vse birmane in krščene.
Lansko leto smo v Novi Gorici poudarili željo svetega očeta, naj dušni pastirji hodijo z Božjim ljudstvom: naj hodijo pred njim in mu kažejo pot, naj hodijo za njim in pobirajo utrujene, naj hodijo sredi med njim in ga vabijo k spreobrnjenju. Tudi tekoča sinoda izpostavlja željo in namen svetega očeta, da bi se v Cerkvi okrepila vloga Božjega ljudstva, da bi dušni pastirji bolj prisluhnili čutu vernikov (sensus fidelium) in bi vernikom na široko odpirali vrata za služenje Cerkvi in v Cerkvi.
V resnici so v zadnjih desetletjih verniki že prevzeli marsikatero službo in opravilo, ki ni vezano na duhovniško posvečenje, v prihodnjih desetletjih pa se bo vedno bolj kazala tudi potreba, da bi iz vrst vernikov prišlo tudi večje število duhovniških in redovniških poklicev. Zelo smo prepričani in trdno verjamemo, da bo zdrav čut vernikov pravočasno zaznal to potrebo in to nujnost, da verno ljudstvo ne bo ostalo brez Božjih služabnikov, ki bodo vse svoje življenje posvetili službi Bogu in Cerkvi. Gospodar žetve namreč tudi duhovne poklice seje z velikimi zamahi, samo da veliko teh semen pada poleg pota in na kamnito zemljo in med trnje (Mr 4,4-7) in ne obrodi sadu. Na nas vseh je, da orjemo in branamo in rahljamo zemljo za svete poklice.
Poleg te blage prošnje naj vaši skrbi in vašim načrtom predložim še veliko medverstveno srečanje, ki se bo odvijalo v Kopru dva dni pred godom svetega Nazarija, prvega koprskega škofa in zavetnika mesta, 17. in 18. junija 2023, z naslovom ‘Mir tebi, Evropa, mir, tebi, Balkan!’ Srečanja se bodo udeležili verski voditelji vseh petih velikih verstev celotnega Balkana in Male Azije: katoličanov in pravoslavnih ter protestantov, judov in muslimanov. Mir je sad pravičnosti (Iz 32,17; Heb 12,11; Jak 3,18), ker pa je pravičnost včasih težko dosegljiva, je mir pogosto tudi sad potrpežljivega pogovora in strpne razprave, kar je namen tudi omenjenega srečanja.
Zvečer bomo z nocojšnjo vigilijo vstopili v sveto velikonočno tridnevje trpljenja in smrti in vstajenja našega Rešitelja Jezusa Kristusa. Med največjimi pričami vstajenja našega Zveličarja in našega vstajenja je apostol Pavel, ki piše Rimljanom: ‘Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne more primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami!’ (Rim 8,18). Kakor se torej veselimo spomladanskega brstenja in cvetenja narave okrog nas, tako se razveselimo tudi velikonočnega sporočila in oznanila: naj se naš duh otrese morečih skrbi in naj se nam oko zasveti in naj se zagleda v svetlo prihodnost. Vsem želim radostno doživetje velikonočnih skrivnosti.
Vsem, dragi bratje jubilanti, iskreno čestitamo za vašo zvestobo in se vam zahvaljujemo za vse vaše oznanjevanje in pričevanje, za vsa vaša telesna in duhovna dela usmiljenja, za vse vaše svete obrede in molitve. Gospod naj še naprej uslišuje vse vaše prošnje in naj bodo po Njem vsi vaši sklepi uspešni. Kraljica duhovnikov, prosi za nas!
Vir: SŠK
