Sv. Marija Marjeta Alakok (foto: Andreas Praefecke / Wikipedia)

Za sv. Marjeto Marijo Alakok ste verjetno že slišali. Če ne zaradi drugega, pa zaradi mističnih razodetij, ki jih je prejela od Jezusa in tako povzdignila češčenje Jezusovega Srca. 

Marjeta se je rodila leta 1647 v L’Hautecour, (izg. Lotkúr), ki je zdaj del občine Verosvres (izg. Verovr) (departma Saône-et-Loire), takrat pa v Vojvodini Burgundiji, kot edina hči okrajnega kraljevega notarja Clauda in matere Philiberte Alacoque, rojene Lamyn, ki sta že pred njo imela 4 sinove.[7] Že v njenem zgodnjem otroštvu je Marjeta opisana kot otrok, ki ima za svojo igro najraje mir in tišino, ob tem pa goji močno ljubezen do Najsvetejšega zakramenta.

Po prejemu zakramenta prvega obhajila pri devetih letih, je pričela s težkimi telesnimi vajami, z mrtvičenjem in postenjem, vse dokler je ni revmatična mrzlica priklenila na posteljo za naslednja štiri leta. Ob koncu tega težkega obdobja, je naredila zaobljubo k Devici Mariji, da se bo posvetila verskemu življenju. Takoj je bila čudežno ozdravljena. Ko je videla, kaj se ji je zgodilo s trenutkom dane zaobljube, si je k svojemu krstnemu imenu Marjeta dodala še ime Marija. Ko so se ji začela pojavljati videnja Jezusa Kristusa, je bila prepričana, da je to normalen del človeške izkušnje in je nadaljevala s prejšnjo prakso strogosti in odrekanja do svojega telesa.

Marjeta je že v mladih letih izgubila očeta in družinsko premoženje je prešlo v last nekega njegovega sorodnika, kateri pa je zavrnil pravico do dedovanja, ker se je zavedel, da bi s tem ubogo družino zajela revščina. V tem času je bila njena edina tolažba pogosta molitev pred Najsvetejšim v bližnji cerkvi. Ko je dopolnila 17 let, jo je njena mati spodbujala, da bi bolj zahajala v družbo, v upanju, da bi si našla primernega moža. Iz poslušnosti in prepričanja, da njena otroška zaobljuba ni več zavezujoča, je začela spremljati svoje starejše brate pri družabnih dogodkih, hodila na plese in zabave.

Neke noči se je pozno vrnila domov z razkošnega plesa in ob tem doživela ponovno videnje Kristusa, ranjenega in okrvavljenega, ki ji je očital njeno pozabljivost. Razkošno se je razdajala posvetnemu življenju, medtem ko je bilo njegovo srce polno ljubezni samo zanjo zaradi dane zaobljube. Kot rezultat tega videnja, je bila odločitev, da izpolni svojo zaobljubo in je 25. maja 1672, pri skoraj 24-ih letih, odšla v samostan h kontemplativnim sestram vizitantkam (sestre reda Obiskovanja svete Marije), znane tudi pod imenom sestre Salezijanke, v Paray-le-Monialu, da postane sestra redovnica.

S češčenjem Jezusovega Srca je bil zadan usodni udarec hladnemu janzenizmu, ki je
vernike (pre)dolgo časa zapiral v temačni svet, jim jemal svetlobo in veselje nad odrešenostjo.

Umrla je 16. oktobra 1690, stara komaj 43 let. Več o njej si lahko preberete TUKAJ.

Nekaj Jezusovih sporočil:
»Moje božje srce je tako prevzeto od ljubezni do ljudi, da njenih gorečih plamenov
ljubezni ne more več zadrževati v sebi, ampak jih hoče razliti po vsem svetu. Čeprav si
brezno nevrednosti in neznanja, sem te izbral za to poslanstvo, da bo tako bolj očitno, da
je vse od mene.«
»Glej to srce, ki je tako ljubilo ljudi, da ni opustilo ničesar; ki se je izčrpalo in izničilo, da
bi izpričalo svojo ljubezen. Za plačilo pa prejema samo nehvaležnost, sramoto,
bogokletstva, hlad in zaničevanje, ki ga kažejo v odnosu do tega zakramenta ljubezni.
Zlasti pa me boli vedenje meni posvečenih oseb. Zato te prosim, naj bo prvi petek po
osmini praznika svetega Rešnjega telesa poseben praznik v čast mojemu srcu, da bi s
spravnim obhajilom zadoščevali za vse žalitve, ki sem jih deležen v oltarnem
zakramentu.«
»Zdi se mi, da ni krajše poti, da pridemo do popolnosti, in da ni bolj gotovega sredstva za
zveličanje, kakor je posvetitev božjemu srcu … Mislim, da se ne bo pogubil nihče, kdor bo
Jezusovo srce častil in se mu posvetil.«
»Božje srce je neskončno morje darov, v katere naj vsi stiskani potopijo svoje težave.
Neskončno morje radosti, v kateri takoj utone naša žalost; morje ponižnosti, v kateri se
razblini naš napuh; morje usmiljenja do vseh bednih in morje ljubezni, v kateri se izgubi
vsa naša nebogljenost …«
»Iz Jezusovega srca namreč neprestano kipijo trije božanski vrelci: prvi je usmiljenje do
grešnikov, ki so skesanega in spokornega duha. Drugi je ljubezen, ki želi osvežiti vse, ki
se trudijo in omagujejo v raznih stiskah, predvsem one, ki težijo po popolnosti. Iz tretjega
pa kipita luč in ljubezen božjim prijateljem, ki so že napredovali v svetosti…«

Vir: Wikipedia, cecilija.net