Med anekdotami v Medžugorju je znana tudi tista, ko je vidkinja Mirjana razlagala Italijanom, zakaj se je Marija prikazala pri njih, hercegovskih Hrvatih, ne pa denimo v Italiji. In odgovorila: “Ker bi vi ves čas spraševali, pa kako, zakaj, kje. Pri nas pa tega ne sprašujemo, za nas je nekaj, kar je rečeno, dokončno.”
Morda bo kdo rekel, ali ni bila tudi sama Marija, ko ji je nadangel Gabriel oznanil, da bo postala mati Odrešenika, povsem po nepotrebnem spraševala, kako se lahko to zgodi. Tako nekako, kot je kasneje Nikodem na nočnem obisku spraševal Jezusa, kako se mora zgoditi drugo rojstvo, rojstvo v Svetem Duhu. Ko je nadangel Gabriel duhovniku Zahariji oznanil, da se mu bo v njegovih zrelih letih rodil sin, je bil tako pod vtisom mučnega čakanja in vsaj na videz praznega upanja na potomstvo, da je celo ob angelovem prikazanju podvomil, da lahko Bog to obrne v drugo smer. Verjetno je v tistem hipu pomislil, da od silne neizpolnjene želje po blagoslovu, ki ga je deležen praktično vsak Izraelec, zgolj halucinira. Zato je Bog po nadangelu Gabrielu Zahariji sam dal znamenje: onemel boš vse do tedaj, ko se bodo moje besede izpolnile.
Pri Mariji je povsem drugače. Ob angelovih besedah se je najprej prestrašila, a v ljubezni ni strahu. Samo čisto, brezmadežno srce je povsem odprto za Božji načrt. Njeno vprašanje, kako se bo zgodilo, da bo rodila sina, če še ne živi z možem, ni znamenje ugovora ali pomanjkanja vere. Morda je bilo to vprašanje potrebno tudi zato, da so nadangelove besede postale sestavni del večnega izročila o odrešenjski zgodovini človeštva. Kajti pri spočetju Jezusa je šlo za nadnaravni dogodek, ki ga noben človek ne more doumeti zgolj z lastnim umevanjem, temveč zgolj po milosti Svetega Duha.
Današnji svet si lahko izmisli na milijone senzacionalnih teorij, ki bi ovrgle ali obstoj Jezusa ali pa bi njegovo poslanstvo preprosto banalizirali kot nekaj povsem obrobnega. Le kako neki bi se avtorji teh teorij odzvali, če bi se dogodek angelovega oznanjenja zgodil v teh časih? Mar ne bi matere razglasili za noro in jo poslali na kliniko za splav? Toda Bog ne obupa nad človekom. Še več, v njegovi stiski mu prihaja naproti, tudi če ima človek na tisoče vprašanj, zakaj se dogaja vse to, kar se dogaja. A velikokrat moramo sprejeti to, kar je Jezus rekel Petru ob umivanju nog: »Tega, kar delam, ti sedaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje.«
V premislek:
Kakšen je moj osebni pogled na velike dogodke odrešenjske zgodovine? Jih sprejemam ali pa jih že vnaprej razglasim za izmišljotino?
Molitev:
Moj Gospod, moj razum je prešibak, da bi bi mogel doumeti Tvojo veliko ljubezen do grešnega človeštva. V človeško zgodovino si vstopil kot nebogljen otrok. Nato si šel kot zavržen na križ. Izročam ti vse svoje dvome, daj mi pravega duha prave in resnične vere, kot jo je imel že Abraham.
G. B.
