Kraj, kjer je nekdaj stal tempelj. (foto: Pixabay)

Če bi hoteli povsem kronološko urediti vse dogodke, ki jih opisujejo vsi štirje evangelisti, bi se verjetno zapletli že pri Jezusovem otroštvu, saj evangelist Luka navaja, da se je sveta družina vrnila v Nazaret, »ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi« (Lk 2, 39a), kar je ravno po Jezusovem darovanju v templju. A zagotovo drži to, kar je zapisano v nadaljevanju: »Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.« (Lk 2,40, prim. Lk 2,52)

Zagotovo pa časi, v katerih je živela sveta družina, nikakor niso bili lahki. Prav v tistem času je rimski guverner v Siriji Publij Kvintilij Var, znan po krutem vladanju in visokih davkih, krvavo zadušil mesijanski upor in dal križati okoli dva tisoč judovskih upornikov. Verjetno je mogel tudi Jezus otrok takrat videti križe ob cestah, na katerih so kruto umirali uporniki. In to sploh ni bila edina krvava nevihta, ki je pljuskala tudi v Nazaret – vojske, zdaj rimska, drugič kakšna druga, so prehajale skozi Galilejo in za seboj pustile upostošenje. In zagotovo je Marija strahoma spremljala te dogodke.

A dokler je družina skupaj, se čuti varno. Marsikateri prebivalec revnega Nazareta se je morda tiho čudil, kako da Jezus ni imel še kakšnega brata ali sestre, ko pa je vendar ideal vsake judovske družine imeti čim več potomcev, kar je povsem v nasprotju s sedanjimi trendi. In tako je deček Jezus po dopolnjenem dvanajstem letu, kar je bila neka meja odraslosti, smel za praznik prvič poromati v Jeruzalem – prav tja, kjer je kot Gospodar templja enkrat že prišel kot novorojenček, star komaj dober mesec, da sta ga Jožef in Marija kot prvorojenca odkupila in darovala. In zagotovo sta sedaj vanj imela veliko zaupanje, tako da sploh nista opazila, da se sploh ni poslovil od templja, ampak je ostal v njem, medtem ko je romarska skupina Galilejcev že zdavnaj zapustila Jeruzalem.

Vsi si lahko predstavljamo, kakšno stisko doživljajo starši, če se otrok izgubi, zatava, odide brez spremstva v neznano. Tako je tudi Marija z Jožefom, ko je opazila, da v romarski karavani Jezusa ni niti pri sorodnikih, niti pri vrstnikih, morala nazaj v Jeruzalem. Mrzlično iskanje: pri sorodnikih, pri znancih, ga je morda kdo videl. Kot bi iskala iglo v veliki kopici sena! Strah, tesnoba, očitanje sebi, črni scenariji – vse to je zaznamovalo zaskrbljena starša. In kakšno olajšanje, ko sta ga zagledala v templju, kjer je v svoji modrosti blestel in skoraj pozabil, da je še vedno član nazareške družine. Besede, ki jih je izgovorila Marija – »Otrok, zakaj si nama to storil?« – tu ne moremo razumeti kot očitek. Da, oba sta Jezusa iskala več dni. Jezus pa se je čudil, kako to, da sta ga iskala – kot da še vedno ne vesta, da mora biti »v tem, kar je mojega Očeta« (Lk 2, 49). Kar nekoliko drzen odgovor, če pomislimo, da je Marija malo pred tem rekla Jezusu »Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala«.

Le kaj so si mislili prisotni poslušalci? O katerem očetu govori Marija in o katerem Jezus? Zagotovo ne o istem – Jožef je s stališča judovske postave Jezusov zakoniti oče, a Jezus govori o nebeškem Očetu, o »svojem Očetu«. Nič čudnega, da njegovega odgovora nista razumela in ga verjetno ni razumel nihče, ki je temu pogovoru prisostvoval. Kljub temu jima je bil pokoren in se je vrnil z njima v Nazaret. Marija pa je vse to shranila v svojem srcu – verjetno je razumela, da je tudi to mučno iskanje eden od številnih mečev, ki morajo prebosti njeno srce. In to je davek za njeno Božje materinstvo.

V premislek:

Sem se v življenju kdaj izgubil? Sem morda pogrešal koga od domačih? Kakšni so bili občutki?

Molitev:

Gospod Jezus, danes ti izročam vse izgubljene otroke, posebej tiste, ki so padli v pasti ulice, ki so zasvojeni z drogo. Nanje kličem blagoslov Tvojega Svetega Duha, da bi bili svobodni in bi našli svoj dom.

G. B.