Sv. Janez Klimak je mistik, ki goduje na današnji dan. Ta sirijski puščavnik je zaznamoval čas zgodnjega srednjega veka, saj je umrl sredi sedmega stoletja.
Rodil se je po vsej verjetnosti leta 575 (morda kako leto ali dve kasneje) in že kot najstnik vstopil med aleksandrijske menihe, ki so imeli zelo stroga pravila. Tam je štiri keta pridobival bogoslovno znanje, a kmalu zatem, ko je bil dokončno sprejet v skupnost, je že odšel živet na Sinaj kot puščavnik. K temu je močno pripomogel njegov odločni vzgojitelj Martirij. Janez se je tako iz samostana umaknil v puščavsko samoto pri Toli, v votlino, kjer je preživel kar štiri desetletja. Tu je opravljal vaje v telesnem premagovanju in nenehni molitvi. Svoja duhovna spoznanja in razsvetljenja je pridno zapisoval in z njimi pomagal mnogim, ki so prihajali k njemu po nasvet in duhovno pomoč. Okoli leta 639 pa so ga v samostanu Raithu na gori Sinaj izbrali za opata. S težkim srcem jim je ustregel in bil nadaljnja štiri leta opat in duhovni voditelj vseh puščavnikov v deželi. Malo pred smrtjo se je znova umaknil v popolno samoto.
Zakaj njegov naziv »Klimak«? Na prošnjo predstojnika sosednjega samostana je Janez sestavil svoje najbolj znano delo Lestev v nebesa. Njegov vzdevek Klimak je izpeljanka iz grške besede klimax – lestev pa tudi voditelj, ki so mu ga menih dali zaradi osrednjega dela Lestev v nebesa ali Voditelj v nebesa. »V tem delu opiše razliko med življenjem meniha v samostanski skupnosti in meniha puščavnika. Vsak menih, puščavnik in tisti v skupnosti, si prizadeva za osebno svetost, seveda se vsak na različne načine odpoveduje svetu in se usmerja k ljubezni, ki je vrhunec duhovnega življenja. Njegovo življenje v puščavi se je razcvetelo v gorečo ljubezen do ljudi in Boga. Dviganje k svetosti Klimak opiše kot tri velike stopnje zorenja. Prva stopnja je vzpstavitev ločnice do ljubljenih ljudi in stvari. Na tej stopnji namreč menih vzpostavi pravo razmerje do svetnih dobrin, da bi jih videl z nedolžnimi Božjimi očmi in bi sam stopil v globljo edinost z Bogom. To ločitev menih doseže z molitvijo telesa in srca, s postom in čistostjo, ki ga pripravljajo na pokorščino, ki je šola ponižnosti. Druga stopnja na poti k svetosti je duhovna borba zoper strasti. Askeza in milost pomagata menihu, da doseže notranje očiščenje, da bi lahko vse svoje moči vključil v rast v krepostih. Tretjo stopnjo pa Klimak opiše kot napredek v razločevanju. Kristjan mora namreč vse vidike svojega delovanja in drže presoditi in obvladati, da bi se utrdil v globljih nagibih ter v sebi prebudi »čut za bistvo stvari«. Takšno menihovo, kristjanovo delovanje vodi dušo v notranji mir – ezikijo, ki je uvodno motrenje božjih skrivnosti. Ljubezen, ki ji upanje daje moč za delovanje, je vrhunec lestvice v nebesa, kjer se duša končno združi z Bogom. Ko Klimak govori o ljubezni, obširno opiše tudi človeško ljubezen –eros, ki po svoji naravi teži k zaročniškemu združenju duše z Bogom. Klimakovo najbolj pomembno delo Lestev v nebesa, ki je bilo dolga stoletja vodilo za meniško življenje, lahko tudi danes usmerja vse krščene v bolj globoko udeleženost pri Kristusovi smrti in vstajenju,« je tega svetnika opisal papež Benedikt XVI.
C. R.