Dragi sobratje, drage sestre in dragi bratje,
na to nedeljo, ko tukaj na Kureščku obhajamo Marijo Kraljico miru z zaobljubljenim romanjem za mir in spravo v našem narodu, hkrati pa se veselimo 30. obletnice posvetitve zvonov, čutimo, kako je naša molitev za mir potrebna. Nedaleč od naše domovine poteka kruta vojna z neznanskim številom žrtev. Naša domovina pa je tudi ni prava oaza miru. Ujme in nesreče so v nemir in stisko pahnile številne rojake, ki so še pred mesecem dni živeli mirno in spokojno življenje. Pa tudi sicer živimo v ozračju napetosti in sovražnosti, ki se ne umirjajo, saj o spravi danes še komaj kdo govori. Kurešček kot kraj sprave in molitve zanjo ni nič manj potreben kot tedaj, ko je pred dobrimi tremi desetletji med vojno in po njej porušena cerkev, ki jo je komunistična oblast določila, da izgine s površja zemlje, vstala iz ruševin, da se ob podobi Marije, Kraljice miru, lahko spet zbirajo častilci, kot prejšnja stoletja, in so po ta mir romali vsi, ki so ga najbolj potrebovali.
Očitno je, da ni vsak mir enako trden. Jezus pravi, da obstaja posvetni mir – »kakor ga daje svet« – in obstaja njegov mir, ki ga svet ne more dati. »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.« (Jn 14, 27). To je mir, ki ga daje vera vanj in zaupanje v njegovo Previdnost. Ta lahko vzdrži tudi v viharnih trenutkih. In v takih živimo tudi danes. Živimo v času, ko so naša pričakovanja o trajnem miru v naši domovini in na svetu spet postavljena na preizkušnjo. Razrašča se vsakovrstno nasilje in krivičnost, to pa so smrtni sovražniki miru, sprave in sloge. A tudi za ta naš čas veljajo Jezusove besede: »Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.« Če Jezus to reče učencem, pomeni, da morajo računati s tem, da bodo prišli časi, ko bi brez njega človek imel vso pravico, da bi se vznemirjal in plašil. Verjetno je tudi naš čas takšen. Občutek imamo, da se majejo temelji naše dosedanje krščanske kulture, duhovnosti in morale. Seveda so bili vedno zaskrbljujoči pojavi nasilja in stranpoti, po katerih so hodili ljudje. Toda danes dobivajo nekatere te stranpoti priznano mesto, kakor avtocesta, po kateri je priporočeno voziti. Pomislimo samo na poskus uzakonitve evtanazije. Pa na vse druge pojave, ki imajo za skupno rdečo nit, kar papež Frančišek poimenuje »kultura odmetavanja«: odmetavanje posmrtnih ostankov po vojni pobitih v rove in brezna, ponovno izključevanje drugače mislečih iz javnega življenja, odmetavanje nerojenih človeških življenj in sedaj še odmetavanje umirajočih. Da o pravem vojnem pustošenju nedaleč od nas ne govorimo. Kako spričo vsega tega in podobnega razumeti Jezusa, ko pravi: »Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši«.
V evangeliju današnje nedelje, ki smo mu prisluhnili, postavi Jezus anketno vprašanje, kaj pravijo ljudje o njem. Apostoli so povedali, kaj so ljudje mislili o Jezusu: da je pač eden izmed mnogih velikih ljudi, ki jih pozna zgodovina.
To tudi danes mnogi mislijo. Toda Jezus ni eden izmed mnogih: Jezus je edinstven, enkraten. Krščanstvo tudi ni ena vera izmed mnogih. Vse druge vere spoštujemo, vendar pa pri tem ne moremo prezreti, kar sledi iz samega bistva naše vere: Bog se je učlovečil in dokončno razodel v Jezusu Kristusu, tako da je Jezus sam govoril: “Kdor vidi mene, vidi Očeta.”
Samo krščanstvo oznanja, da je Bog svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi vsak, kdor vanj veruje, imel večno življenje. Bog nam je poslal svojega Sina, izpričal do konca svojo ljubezen. Zato ne moremo iskati kaj drugega in misliti, da se da najti kaj boljšega od tega, kar nam daje Jezus. Dalje, kakor je šel Bog, kot nam ga je razodel Jezus, sploh ni mogoče iti. “Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo”, se glasi naslov nekega teološkega dela.
Katoliška cerkev to oznanja. To je tista skala, na kateri je zgrajena in ta skala nam lahko tudi v današnjem negotovem in zelo majavem svetu ponudi oporo proti vznemirjanjem in strahovom. Skala je vera v brezpogojno Božjo ljubezen, vera v Jezusa Kristusa, kakor jo je izpovedal apostol Peter.
Ta izpoved ni bila Petrova osebna zasluga: meso in kri mu nista razodela, kdo je v resnici Jezus Kristus. Ta vera mu je podarjena. Ta poudarek na daru vere je tukaj zelo pomemben. Voditeljska odgovornost, ki jo ima Peter – in za Petrom njegovi nasledniki – ne izhaja iz njegovih človeških zmožnosti.
Na račun papežev in Cerkve lahko slišimo marsikaj in nasprotniki ponavljajo do onemoglosti vse tisto, kar ji lahko očitajo iz njene dolge, dva tisoč letne zgodovine. Seveda ji lahko. Saj se tudi Petru osebno lahko očita, da je Jezusa trikrat zatajil. Kdor hoče, se lahko ob Petra, njegove naslednike in ob Cerkev kot dvatisočletno ustanovo vedno spotika. Toda če to dela privoščljivo, da bi imel izgovor za svojo nevero, dokazuje, da ne razume, kaj Cerkev je. To ni ustanova, ki bi zrasla na človeških sposobnostih. Teh niti pri prvem njenem poglavarju ni bilo v izjemni meri. Ker pa Cerkve niso ustanovili ljudje, ampak jo je postavil Jezus Kristus in jo tudi on vodi po Svetem Duhu, nas njene temne plati ne morejo odvrniti od nje.
Vere tudi ne moremo ohraniti nikjer drugje kakor v Cerkvi, v vernem občestvu skupaj z drugimi, v občestvu z naslednikom tistega apostola, ki mu je Jezus obljubil, da je peklenska vrata ne bodo premagala. To Jezusovo zagotovilo je tudi svojevrstna skala, ki jo potrebujemo v današnjem času, ko imamo občutek, da se vse maje in da ni nič trdnega, na kar bi se lahko oprli. Jezus Kristus včeraj in danes, isti na veke. K temu zaupanju vanj, ki vodi zgodovino sveta, nas spodbuja tudi njegova Mati Devica Marija. Ne samo na začetku, v Kani Galilejski, ko je služabnikom naročila: »Storite, kar vam poreče!«, kar izraža njeno zaupanje v njenega Sina. To zaupanje je ohranila tudi pod križem in zato stala pod njim. Spodbuja nas v Lurdu, Fatimi in na tolikih drugih krajih krščanskega sveta. Nenazadnje tudi tukaj na Kureščku. Spodbuja nas, naj verjamemo Jezusu, ko nam pravi: »Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši«, kakor mu je do konca verjela sama. Spodbuja nas, naj mu ostanemo zvesti na njegovi trdni skali. Amen.
Msgr. dr. Anton Stres
Upokojeni ljubljanski nadškof
