foto: Wikipedia

Blaženi brat Feliks Amoroso se je rodil l. 1715 v Nikoziji. Nikozija leži 700 m nad morjem in je nekako geografsko središče Sicilije. Tu, v svojem rojstnem mestu, je brat Feliks preživel vseh svojih 72 let življenja (izvzemši eno).

Pri krstu je dobil ime Jakob. Oče je bil po poklicu čevljar in je le s težavo preživljal svojo veliko družino. Bili so dobri kristjani: oče je vsako jutro šel k maši v kapucinsko cerkev, navadno ga je spremljal Jakob. Mati je rada delila miloščino. Jakob je želel iti v šole, a mu zaradi uboštva ni bilo mogoče. Namesto v šolo ga je oče poslal k priznanemu čevljarskemu mojstru, da bi se čim bolj izučil čevljarstva.

Jakob je tih, skromen, pobožen vajenec, zato so ga drugi zasmehovali. Ko je nekoč njegov tovariš prerezal kožo na skoraj končanemu čevlju, je Jakob s slino namazal prerezano mesto in spet je bila koža cela. Od tedaj dalje se niso več norčevali iz njega.

Ko so mu starši umrli, je vstopil v kapucinski samostan ter dobil redovno ime Feliks. Postal je pobiralec miloščine za skupnost. Vendar je za vse mesto postal neke vrste duhovni svetovalec in tolažnik. Kadar ni pobiral miloščine, je ogromno časa molil pred tabernakljem. Njegov predstojnik p. Makarij pa je želel preizkusiti njegovo ponižnost in zvestobo pokorščini, zato mu je nalagal številna nevšečna opravila, a je brat Feliks vse junaško prenašal in izpolnjeval.

Med delom na vrtu ga je nekega dne napadla visoka vročina. Bilo je to ob koncu maja 1787. P. Makarij mu je zapovedal, da mora iz pokorščine v posteljo. Zdravniku, ki mu je predpisal zdravilo, je rekel br. Feliks, da je zdravilo nepotrebno, saj je to njegova “zadnja bolezen”. Nekega dne je prosil p. predstojnika za spoved in bolniško maziljenje.

Zadnjega maja je prosil predstojnika p. Makarija za dovoljenje, da sme umreti. Ta mu ni dal odgovora. Ko ga je prosil drugič, ga je p. Makarij izkričal. Pozno ponoči je prosil vnovič, tretjič, za to dovoljenje. Predstojnik gre v njegovo celico, ga pokliče – vsaj enkrat po imenu – in mu reče, da je zdaj pravi čas, naj le odpotuje v večnost. Feliksove oči zablestijo v nebeškem veselju. Nato se zahvali bratom za njihovo ljubezen, da so toliko let z njim potrpeli in jih prosi za odpuščanje; predstojnika prosi, naj mu stoji ob strani; z imeni Jezus, Marija, izdihne svojo sveto dušo. Bilo je v soboto ob dveh ponoči.

Po zaslišanju 125 prič in po dveh priznanih čudežih ga je Leon XIII. leta 1888 razglasil za blaženega.

Ker je bil samostan v Nikoziji l. 1864 zaprt, so prenesli l. 1885 njegovo telo v stolnico, deset let nato pa v novo kapucinsko cerkev. Dne 10. maja 1962 pa je v Mistretti, ob slovesnostih njemu v čast, ponoči njegova žara s truplom zgorela. Ostanki kosti so bili prenešeni v kapucinsko cerkev v Nikozijo. Bl. Feliksa zelo častijo in zato lahko upamo, da bo še kdaj razglašen za svetnika

C. R. 

Vir: kapucini.si