Za Julijo Verhaeghe verjetno še niste slišali. Skrito življenje te svete žene, doma iz Belgije, je za vesoljno Cerkev prineslo velike milosti. Eden od sadov njene ponižne razpoložljivosti za Boga je tudi ustanovitev Duhovne družina Delo (Familia Spiritualis Opus – FSO). Ta ustanova, ki pravzaprav ni neka klasična redovna ustanova, v Sloveniji deluje v župniji Šenčur pri Kranju in sicer v Vogljah. Ker se o njej govori zelo malo, jo bomo predstavili v nadaljevanju.
Mati Julija, kot člani FSO nazivajo svojo ustanoviteljico, se je rodila leta 1910 v župniji Geluwe v škofiji Brügge v Belgiji kot osma od enajstih otrok. Njeno otroštvo je močno zaznamovala prva svetovna vojna, v kateri je morala družina skupaj z ostalimi vaščani bežati, saj so bili boji tod podobno ostri kot na slovenskem ozemlju na t. i. Soški fronti. Tri leta kasneje so se vrnili, Julija pa je nato služila po družinah v Belgiji in Franciji. V svojih najstniških letih je doživela močno izkustvo ob srečanju z Božjo besedo in sicer z odlomkom iz drugega pisma Timoteju, kjer Pavel opozarja na znamenja časa in da pridejo časi, ko »zdravega nauka ne bodo prenesli« (2Tim 4,3). Sv. Pavel postane mladi Juliji vir duhovnega navdiha – gre vendarle za apostola narodov, ki je svoje srečanje z Jezusom doživel na zares milosten način. Malo kasneje se Julija na dokaj neobičajnem mestu, namreč v kinodvorani ob gledanju filma »Kralj kraljev« vsa preda Gospodu. Kasneje doživi padec po stopnicah in hude poškodbe. Trpljenje je postalo njena stalnica. Naslednja velika prelomnica zanjo je praznik Srca Jezusovega leta 1934, ko izreče svoj DA trpečemu Jezusu in sklene z njim »sveto zavezo«. A najbolj prelomen trenutek se zgodi 18. januarja 1938, tako rekoč na pragu druge svetovne vojne, ko je kaplan v njeni domači župniji Cyrill Hillewaere v njej prepoznal Božje delovanje. Ta dan se šteje kot rojstni dan duhovne družine Delo.
Julijin prvotni namen, da bi vstopila v samostan, se ni posrečil, ker zaradi šibkega zdravja ne bi bila sprejeta. Bila je sicer karmeličanska tretjerednica, a Bog je imel zanjo drugačen načrt. Na praznik Karmelske Matere Božje (16. julija) leta 1941 je zapustila dom svojih že pokojnih staršev, da bi se lahko v notranji svobodi bolj posvetila Božjemu klicu, saj je bila zaradi vojne prihodnost zelo negotova. Po končani vojni pa so že nastale prve sestrske skupnosti – najprej v Sint Niklaasu, nato v Bruslju in drugo. Nova skupnost je leta 1950 prevzela izpraznjen samostan Villers Notre Dame. Prvo uradno priznanje Cerkve novi skupnosti je prišlo leta 1959 s strani krajevnega škofa (škofija Tournai). Leta 1964 nastane prva skupnost izven Belgije in sicer v Innsbrucku, ob svojem širjenju navzven se sooča tudi s težavami. Ker se družini, ki so jo najprej sestavljale samo posvečene sestre, pridružujejo tudi škofijski duhovniki, družine, samski ljudje in vdove, je mati Julija vodstvo prepustila mlajšim. Prva duhovniška skupnost je nastala leta 1986 v škofiji Feldkirch v Avstriji, dve leti kasneje pa skupnost začne z lastno duhovniško formacijo v Rimu. Mati Julija je svoje zemeljsko življenje končala 29. avgusta 1997, pokopana je v samostanski cerkvi v Bregenzu v Avstriji.
Mati Julija je vedno govorila, da sama ni ustanovila ničesar, saj je bilo po njenih besedah že vse ustanovljeno, odkar je Jezus ustanovil Cerkev. »Potrebuje le ljudi, ki to ustanovljenost živijo,« je zapisala. Dve leti po njeni smrti je duhovna družina Delo tudi s strani apostolskega sedeža priznana kot oblika posvečenega življenja, dve leti kasneje jo je osebno priznal tudi papež sv. Janez Pavel II.
Zakaj sploh ime Delo? Ker je Jezus predvsem v Janezovem evangeliju večkrat nakazal, da izvršuje in dokončuje delo odrešenja. »Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim,« je rekel Jezus v svoji velikoduhovniški molitvi ob zadnji večerji (Jn 17,4).
Kako bi lahko orisali temeljno poslanstvo duhovne družine Delo? Je predvsem družina v službi Kristusu in Cerkvi, predvsem v času močne sekularitacije ter prodora novodobnega poganstva. Zato ta družina živi iz evharistije in globokega notranjega spreobrnjenja, da bi mogla pričevati svetu o Kristusu. Sem spada tudi ljubezen do Cerkve, danes tako opljuvane in teptane. Simbol duhovne družine je trnova krona – soudeležba pri Kristusovem trpljenju in slavi.
Več o duhovni družini Delo (ki je ne smemo zamenjevati z nekaterimi organizacijami s podobnim imenom) si lahko preberete TUKAJ. Ob tem naj spomnimo, da se je od slovenskih škofijskih duhovnikov v FSO vključil tudi profesor teologije dr. Anton Strle, sicer svetniški kandidat.
G. B.