foto: Wikipedia

Nedelja, 20. februar, je bila tudi godovni dan fatimskih vidcev sv. Jacinte in sv. Frančiška iz družine Marto. Zaradi dejstva, da so na Gospodov dan godovi svetnikov v ozadju, smo nanju kar nekoliko pozabili. In to ravno v času, ko so Marijina sporočila, ki jih jih je dala v Fatimi, spet zelo aktualna zaradi razmer na vzhodu Evrope. 

Oba svetnika, ki sta postala najmlajša svetnika ne-mučenca, sta bila kanonizirana na stoto obletnico fatimskih prikazovanj in sicer 13. maja 2017. Od trojice fatimskih pastirčkov sta brat in sestra Jacinta in Frančišek umrla kot otroka, njuna sestrična Lucija pa je doživela visoko starost. Frančišek je umrl leta 1919 pri 10-ih letih starosti, Jacinta pa leto pozneje v starosti devetih let. Njuni posmrtni ostanki so v fatimski baziliki. Že ob beatifikaciji so posebej poudarili, da nista vredna časti oltarja zato, ker sta bila deležna posebnih prikazovanj, ampak zato, ker sta po njihovih navodilih živela. Godujeta 20. februarja, na Jacintin smrtni dan.

Frančišek Marto se je rodil 11. junija 1908, Jacinta pa 10. marca 1910. Skupaj s sestrično Lucijo dos Santos so pogosto pasli ovce v globeli Iria v bližini Fatime. 13. maja 1917 se jim je prikazala Gospa, ki so jo prepoznali kot Marijo. Razodela jim je tri skrivnosti, ki so pozneje dobile ime Fatimske skrivnosti. Prikazovanja so se vsakega 13. nadaljevala vse do 13. oktobra, ko je prišlo do sončnega čudeža, ki je trajal 10 minut. Sonce se je vrtelo okoli svoje osi, kar je videlo 70.000 ljudi: vernih, radovednih, dvomljivcev, brezvercev in časnikarjev.

Lucija, ki je umrla leta 2005 v 98. letu starosti, je v svojih spominih zapisala, da je bila Jacinta deklica kot vse druge. Po srečanju z Marijo pa so se njeno življenje in navade spremenile: veliko je molila in si nalagala še prostovoljne odpovedi in žrtve za papeža in za spreobrnjenje grešnikov. Decembra 1918 sta Jacinta in Frančišek zbolela za špansko gripo. Frančišek je nato zaradi pljučnice umrl že 4. aprila 1919, na svojem domu. Tik pred smrtjo je šel tudi k prvemu in njegovemu zadnjemu obhajilu. Rad se je umaknil v molitev, da bi ’potolažiti Gospoda’ za grehe sveta, kot je sam dejal. Bil je kontemplativne narave. Tudi Jacinta je pozneje zbolela še za pljučnico. Poskušali so jo zdraviti v dveh bolnišnicah, med drugim tudi v Lizboni, kjer je umrla 20. februarja 1920. V času bolezni in neznosnega trpljenja, ki ga je junaško prenašala, je imela še nekaj videnj Marije.

Fatimski vidci so nam lahko v negotovih časih spodbuda, da uresničujemo to, kar nam naroča Marija. Prav zaradi zavračanja spreobrnjenja in nadaljnjega zavračanja Boga je Evropo ter svet nato doletela še hujša vojna. A očitno nas niti ta ni izučila, saj že drvimo v novo. Molitev in post pa ustavljata tudi vojne in naravne nesreče, kar je Marija razodela v Medžugorju, kjer se to, kar je izročila v Fatimi, nadaljuje naprej. Fatimski vidci so nam pri tem lahko dober zgled.

C. R. 

Vir: radio Ognjišče