foto: Vatican News

Kakor je razvidno s spletne strani Hozana.si, v današnjem evangelijskem odlomku Jezus spregovori o osnovni krščanski molitvi, s katero je odgovoril na prošnjo učencev, naj jih nauči moliti. To je molitev Oče naš. 

Že uvodoma nas Jezus pouči, naj ne blebetamo kakor pogani, saj za dobro molitev niso potrebne mnoge besede. Nebeški Oče namreč ve, kaj potrebujemo, še preden ga prosimo – a vendar je dobro, da ga prosimo in da se tudi zahvaljujemo vnaprej za to, kar prejemamo. Takšno zahvaljevanje je izraz naše vere. Naša vera pa raste, če molimo s srcem, če se s srcem udeležujemo svete maše, se postimo, spovedujemo… To pomeni, da vsa ta dejanja niso stvar neke ustaljene navade, ki jo robotsko ponavljamo in nam predstavlja neke vrste udobje (wellness, bi dejal pokojni papež Benedikt XVI.)

Tudi zato je samo dejanje poslušanja takšnega evangelijskega odlomka za nas dober test, kako in koliko smo s srcem res pri sveti maši. Namreč, ko duhovnik (ali diakon) začne brati tekst očenaša, se v nas zbudi skušnjava starih navad. Ali pa vsaj skušnjava, da bi sledili nekemu toku. Namreč, nekateri poslušalci nekako izgubijo občutek, da so pri maši, in pri drugem delu očenaša začnejo moliti kar zraven. Nerodna zadeva. Ampak bodo rekli, češ saj je župnik sam začel moliti rožni venec. Velikokrat je dovolj, da samo eden od navzočih vernikov popusti skušnjavi, ostali pa se mu kar avtomatsko priključijo. Občutek je precej nenavaden, saj imamo nenadoma vtis, da nismo več pri maši.

Zato je takšen odlomek za nas dober test in preizkušnja naše drže, koliko je naša vera res trdna, koliko pri obredu sodelujemo s srcem in nismo pri maši “zgolj s telesom”.

Obstaja sicer še več anekdot, ki kažejo našo nepozornost, iz česar se velikokrat porodijo (napačne) avtomatske reakcije. Naj omenimo eno od njih. V župnijski kapeli je duhovnik ravno začel z molitvijo posvečenja in povzdigovanja iz druge evharistične molitve:

Zato posvéti, prosimo, po svojem Duhu te darove,
da nam postanejo telo in + kri
našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Ena od navzočih vernic je morda napol v snu slišala le štiri zadnje besede, ki se (delno) pojavijo tudi v molitvi po očenašu (“…pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa”). In je takoj odrecitirala kot iz topa: “Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj!” (in seveda večina občestva z njo). Nastala je kar precej nerodna zmeda, duhovnik je moral s posvetilno molitvijo začeti znova…

Povabljeni smo torej, da pri maši sodeluje tako naš um kot naše srce. Pa tudi to, da sledimo zakonitemu redu Cerkve, kjer naj ljudske pobožnosti ne preglasijo evharističnega slavja.

C. R.