Boj proti spolnim zlorabam, ogenj za uničenje hinavskega miru.
Varšavsko srečanje predstavnikov srednjeevropskih ter vzhodnoevropskih Katoliških Cerkva med letošnjim 19. in 22. septembrom o grozoviti pojavnosti spolnih zlorab znotraj Cerkve nam ponovno sporoča, da glede soočanja z zločinskostjo zlorab in reševanja žrtev papež Frančišek misli zelo resno. Kdor mu hoče pri tem slediti in z njim sodelovati, naj ostane v Cerkvi; kdor pa ne, naj gre tudi iz Cerkve.
V Cerkvi ni več mesta za tolerance glede te težke rane. Kar je treba odstraniti, je pač treba; kar pa je treba ozdraviti, to mora narediti tisti, ki je odgovoren, sočuten in strokoven. Škofje smo prvi odgovorni, da ukrepamo po svojih škofijah; vsi ostali pa so prvi odgovorni, da škofe k temu obvezujejo, nas obveščajo, nam svetujejo in spodbujajo k primernemu ukrepanju ter z nami strokovno sodelujejo. Nihče ne more biti nevtralen. Kdor hoče biti nevtralen, pa je kakorkoli z zlorabo soočen ali pa celo vpleten, oziroma zgolj informiran, pa ne ukrepa, daje zlorabi legitimnost. Slednjih je med nami veliko, zelo veliko.
Strah je velik zaviralec v boju proti zlorabam. V sebi nosimo različne rane, ki v nas povzročajo strahove. Vsak bi rad svoj mir. Pri tem pa velikokrat gremo celo tako daleč, da nam ta mir pomeni več, kot pa trpljenje tistih, ki so ob nas. To je hinavski mir, ki ne prinese pomirjenja, temveč razjeda od znotraj in še dodatno poglablja strahove.
Kdaj so lahko zlorabljeni v sebi osvobojeni? Ko enkrat v njih zgori strah pred ranami. In kdaj je oproščeno tistim, ki zlorabljajo, oziroma prikrivajo zlorabe? Ko enkrat v njih zgori hinavščina o lastni nedolžnosti in odgovornosti do storjenega zločina. Skratka, vse mora zgoreti – strah in hinavščina.
Mnogim državam se niti še ne sanja, da bi se s to problematiko soočale, vendar to ne pomeni, da se bodo temu lahko v nedogled ogibale. Spolne zlorabe so med nami. To je žalostno dejstvo in tudi zaradi tega že močno pokajo šivi družbene kredibilnosti in učinkovitosti. V tem trenutku je Katoliška Cerkve zdaleč pred ignorantskimi državami glede reševanja te problematike. Na vrata Cerkve namreč že trka trenutek, ko bo morala ona zdraviti ranjeno družbo zaradi zlorab.
Varšavsko srečanje nam daje sporočilo, da smo pred novim poglavjem krščanstva. Spolne zlorabe so dobesedno dotolkle vero mnogim in jih tako povsem izrinile iz Cerkve. Vera potrebuje zaupanje in če je to zlorabljeno, vera umre. Vloga vsakega škofa ali duhovnika je, da služi Kristusu. Če služi zvesto, je vreden zaupanja. In zvesto služi le tako, da varuje najbolj ranjene in nezaščitene.
Spolne zlorabe za Cerkev pomenijo sistemsko vprašanje. Kot so razne herezije, in s tem povezane ločine, Cerkev zmeraj izzivale k preverjanju njene zvestobe evangeliju, sedaj spolne zlorabe Cerkev postavljajo pred vprašanje – ali še je Kristusova ali pa je že kaj drugega, recimo zgolj skvarjena starodobna ustanova.
Papež Frančišek je sedaj Cerkev postavil na sinodalno pot. Med drugim gre za vprašanje glede načina vodenja Cerkve, v kateri vsi poslušamo Svetega Duha. Brez Svetega Duha v Cerkvi delamo vse tako, kot delajo svetovne korporacije – delajo v škodo ljudi. Svetovne korporacije se mrežijo med seboj, da bi izkoriščale človeštvo v korist kapitala. Tam, kjer v Cerkvi ni Svetega Duha, tudi pride do izkoriščanja posameznikov ali pa kar celih skupin. Varšavsko srečanje je zato še ena zaveza za povezovanje znotraj Cerkve v Svetem Duhu pri njenem boju proti spolnim zlorabam in za zaščito najbolj ranjenih.
Duhovnik in filozof Tomaž Halik je dobro povedal: »Ta čas ni zgolj čas sprememb, temveč je sprememba časa.«
Msgr. Dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof
Vir: škofija Murska Sobota (tam si lahko ogledate fotogalerijo z dogodka v Varšavi)
