foto: Pixabay

Glede na številne informacije ter dezinformacije o covid19 in cepljenju sem se odločil, da spregovorim tudi nekoliko bolj osebno o problematiki covida 19 in cepljenja.

Ko je nastopila epidemija covid19 lani, sem seveda upal, da se bomo v družini – z ženo bivava v isti hiši, kjer sta tudi tast in tašča – nekako prestali vse to in se izognili tej bolezni. Kljub temu, da smo dobivali informacije o tem, da je to le nenevarna oblika gripe, smo bili pazljivi. Jemali smo tudi – razen tasta – tudi dodatke z vitaminom D. V tem času je bilo za vse nas boleče, da so se tudi cerkve zaprle in da je naša molitvena skupina nehala delovati. Preko videoprenosa na facebooku sem skušal spodbujati ljudi k duhovnemu uporu proti epidemiji z molitvijo, blagoslavljanjem, slavljenjem… Mnogi so namreč zelo težko sprejemali že nošenje mask, sam sem to novo (meni sicer zelo zoprno) obvezno naravo sprejel kot dejanje pokore in žrtve.

Ne glede na to smo vsi štirje zboleli tik pred božičem 2020 (domnevam, da pri meni tudi zato, ker takrat nisem bil v polnem občestvu s Cerkvijo, ker sem bil pod vplivom lastnega neodpuščanja in odklanjanja papeža). Tast je grozno kašljal in imel visoko vročino, zato smo ga morali takoj po božiču sami peljati (!) v bolnišnico, čeprav smo bili vsi bolni in prenašalci okužb, ker nismo mogli dobiti reševalnega vozila, ki bi prišlo ponj. Če bi samo dan odlašali, bi se lahko zelo usodno zapletlo. V bolnišnici je nato ostal skoraj tri tedne in videl, kako so ljudje umirali na respiratorjih. Naj ob tem povem, da ima moj tast 74 let in je v rizični skupini. Imel je res Božjo milost, da je preživel to bolezen in okreval.

Ostali smo nekako okrevali doma. Večjih težav ni bilo čutiti med samim potekom bolezni, vendar se je vsaj meni na pljučih poznalo, da ni vse v redu in še dolgo ni bilo. Velikokrat sem imel bolečine v prsih in tesnobo. Vedel sem, da to ni normalno, čeprav so mi nekateri prigovarjali, da to ni nič takega, saj imajo celo zdravi ljudje tu in tam probleme s tem. Ko sem spet začel s sprehodi v svojem okolišu, sem komaj zmogel prehoditi razdaljo 300 metrov od doma in nazaj. To je bil grozljiv občutek. Le počasi sta se vračala vonj in okus, pa tudi kondicija za hojo. Vseeno nam je bilo težko – božično novoletni prazniki so bili prava žalost, čeprav sem postavljal velike jaslice že v času, ko sem bil okužen in sem zbolel. Nekako smo bili izolirani od okolice.

Skozi pomlad smo se nekako rehabilitirali, v tem času sva z ženo spremljala tudi informacije glede cepljenja. Sprva sva bila zadržana, vendar se nama ni nikamor mudilo, ker sva kot prebolevnika počakala do poletja. Zaradi negativnih informacij so bili zadržki res veliki, vendar sva hkrati sklenila, da bova naredila vse, da se obolelost ne ponovi, vsaj ne na takšen način kot prvič. Ker je bilo takrat tudi polno negotovosti in strahu zaradi bolečin v pljučih. Lahko bi se pojavila pljučna embolija. Zato sva z ženo po koncu karantene k našemu župniku, ki nama je podelil skupaj z zakramentom spovedi še zakrament bolniškega maziljenja.

Februarja letos sva preko spleta spremljala seminar s patrom Jamesom Manjackalom. Prav v tistem času sem tudi objavil svojo spravno deklaracijo, v kateri sem se pomiril s papežem in ga sedaj povsem sprejemam (glej TUKAJ). Kasneje so s tem dejanjem začele padati bariere v mojih osebnih odnosih, nekateri ljudje, ki so mi bili do takrat zoprni, so mi sčasoma postali simpatični. To je bil nov korak pri osebnem spreobrnjenju.

Konec junija nama je potekla prebolevna doba (šest mesecev), zaradi dejstva, da so že takrat uvajali PCT pogoje za javne prireditve in bazene, sva se morala odpovedati marsičemu. Nato pa sva se, po številnih težkih mesecih razločevanja, vendarle odločila za cepljenje. Glede na informacije o cepivih, ki sem jih pridobil na Lozier Institute (spletna stran), sva se odločila, da iz etičnih razlogov (splav) odkloniva vektorska cepiva (Astra Zeneca, Jansen), v poštev pa sta prišla le Moderna in Pfeizer. Slednjega sem prejel tudi sam v začetku avgusta v Ljubljani (ZD Ljubljana Center), ker me je sistem za prijavo dodelil tja. Tja sem odšel s precej strahovi, priznam. Na poti do tja sem molil, blagoslavljal zdravnike, medicinsko osebje in tudi cepiva. Vendar je vse potekalo brez težav, kljub množici ljudi je bilo tudi osebje prijazno. Edina posledica cepljenja je bila nekoliko boleča rama. Čez tri tedne sem na istem mestu prejel še drugi odmerek. Tudi takrat sem molil, tudi za zaščito pred morebitnimi slabimi vplivi cepiva. Do sedaj jih še nisem zaznal.

Ob tem naj povem, da sem pri odločanju glede cepljenja naslanjal na mnenje svoje osebne zdravnice, ki je tudi katoličanka in sva že bila večkrat skupaj na romanju v Medžugorje. Ni imela nobenih nasprotovanj in zadržkov. Zame je bilo to dovolj. Osebno sem se odločil, da ne bom obsojal niti tiste, ki se ne cepijo. Čeprav me zelo moti agresivnost nekaterih aktivistov proti cepljenju, saj se vsaj nekateri obnašajo tudi sovražno, ostali so glede tega bolj naivni. Lahko pa se malo pohecam, da nimam nobenega čipa v sebi, pa tudi kovinski deli ne letijo vame.

Zavedam se sicer, da moje pričevanje mnogim kristjanom ne bo všeč in da bom s tem morda še bolj izključen kot dosedaj. Vendar je to moja osebna zgodba in za njo stojim. Zdravniki niso popolni, znanost ni popolna, prav tako medicina – tega se zavedam. To velja tudi za zdravila in cepiva. A milost predpostavlja naravo, hkrati pa to naravo presega. Če kdo misli, da sem s prejemom cepiva prejel tudi hudega duha, sem to testiral tako, da sem v cerkvi počastil Jezusa s poklekom. In to počnem tudi po cepljenju. Če bi bil obseden s hudim duhom, tega ne bi zmogel. Jezus tudi sam pravi, da človeka ne more omadeževati to, kar pride od zunaj vanj – razen če se duhovno odpiramo silam teme. Zavedam se tudi, da ni v moji oblasti čas, ko se bo moje zemeljsko življenje končalo. Za zdaj lahko molim za srečno in blagoslovljeno zdravo uro (priporočam pobožnost prvega petka, dnevno molitev rožnega venca Božjega usmiljenja). Morda se bom moral zaradi tega pričevanja odpovedati svojim nekdanjim dejavnostim (vodenje slavljenja in molitvene skupine, vodenje romanj v Medžugorje) in tudi sodelovanju v župniji. Morda bom pristal med »izbrisanimi« verniki (ker sem po mnenju nekaterih podpisal pogodbo s hudičem). Če je to žrtev, ki jo od mene zahteva Bog, to sprejmem. Že pred meseci sem se tudi odrekel svojemu sodelovanju na facebooku in twitterju, kjer nimam več svojega profila. Te žrtve in post lahko darujem za dober namen.

Vsem bralkam in bralcem želim obilo blagoslova in miru.

Gašper Blažič