Janez Meden, animator, nekdanji bogoslovec, na vprašanje o izstopu iz bogoslovja:
“Nisem izstopil, ampak sem bil odslovljen. Štiri leta sem bil v bogoslovju, nato sem imel še leto premišljevanja. Moja izkušnja vere in tega, kar Cerkev dela živo, se je zelo razlikovala od izkušnje večine bogoslovcev. /…/ V bogoslovju je mentaliteta, da bi morali vsi bogoslovci živeti in delovati čim bolj enako, saj naj bi to gradilo skupnost. Poskušal sem razumeti, ampak takšnega načina razmišljanja nisem mogel vzeti za svojega. Ni se mi zdelo evangeljsko.
Imel sem tudi izkušnjo z enim od bogoslovcev, ki se je name zelo čustveno navezal. Lahko bi rekli zaljubil. Začel me je zasledovati in čustveno manipulirati, grozil je tudi s samomorom. Bilo je zelo neprijetno. Ko sem to povedal predstojnikom, so mi svetovali, naj se ga pač izogibam. Nič se ni zgodilo, ta oseba je bila kasneje posvečena v duhovnika.
Takšno težavo sem imel jaz, ampak obstajale so tudi druge stvari. Recimo težava s celibatom – da je imel eden od bogoslovcev punco. Ali z alkoholom. O teh težavah sem govoril s predstojniki, da bi jih začeli reševati, vendar se ni zgodilo nič. Obravnavali so me, kot da rušim skupnost in bratstvo med duhovniki. Ampak če duhovniki in bogoslovci med seboj ne morejo biti odprti, če si »zaradi miru« gledajo skozi prste, namesto da bi si pomagali, to ni nobeno bratstvo! Občutek imam, da se Cerkev na več področjih izogiba reševanju problemov, ne samo v bogoslovju.
Kaj je bil vzrok, da so te odslovili?
Povod je bil, da sem namesto v bogoslovju začel sv. maše obiskovati drugje. Danes bi se tega lotil drugače, ampak takrat nisem videl drugega izhoda. Imeli smo stalni sedežni red in jaz sem moral sedeti zraven tistega fanta, ki je bil navezan name. Med mašami mi je šepetal neprimerne stvari. Kljub mojim pritožbam predstojnikom se ni nič spremenilo. Enostavno ni šlo več tako naprej.
V žargonu delovnih mest bi rekel, da je šlo za toksično vzdušje. Tudi prijatelji so mi rekli, da sem se začel spreminjati – in ne na boljše. Takrat sem se odločil, da ne bom tiho in se samo prilagodil. Ne vem, ali je bilo to pravilno. Slišal sem nasvete, naj malo potrpim, saj bom lahko delal po svoje, ko bom duhovnik. Ampak na tak način ugasneš del sebe, ki ga težko prižgeš nazaj. Poleg tega ne morem zamižati, če vidim, da nekaj ni prav.
To, da sem bil odslovljen, se mi ne zdi narobe. Škofu sem povedal, da to sprejmem v duhu pokorščine, ki je nekaj svetega in pomembnega. Ampak pred pokorščino predstojnikom je pokorščina evangeliju in vesti. Predstojniki so postavljeni, da presojajo o primernosti kandidatov za duhovništvo in njihovo odločitev sprejemam. Samo način se mi ni zdel pravi.
Zakaj?
Z rektorjem, ki me je odslovil, nisem imel nobenega poglobljenega pogovora. Rekel mi je samo, da tako ne bo šlo, in mi predlagal leto premišljevanja. Ko sem se po enem letu vrnil, mi je čez mizo podal odslovilno pismo. Z nadškofom sem imel sicer daljši pogovor, vendar nisem imel občutka, da zares sliši. Rekel mi je, da sem jezen na cel svet. (smeh) Res sem bil jezen in mislim, da sem imel za to dober razlog. Jeza kaže, da nekaj ni v skladu s tvojimi pričakovanji. Nisem pa nikoli čutil zamere. Bolj žalost.”
Vir: Iskreni.net
