foto: Pixabay

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 18,1-8): Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hôtel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«

Vprašanje z naslova, ki se sicer pojavi konec tega odlomka, se sliši kot retorično vprašanje. Kot da bi Jezus skoraj dvomil, da bo ob svojem ponovnem prihodu našel vsaj neke vere med ljudmi. Vprašanje vere se postavlja praktično ves čas njegovega javnega delovanja. Prva od Božjih kreposti namreč postavlja izziv: ali je naš odnos do Boga resnično odnos otroka do Očeta ali pa gre zgolj za hladno izpolnjevanje neke postave “nevidnega zakonodajalca”, ki se sicer ne meni za potrebe svojih otrok? Če pristanemo na takšen odnos Boga, potem je postava – ali pa Božje zapovedi – brezpredmetna. Vera je resnično nekaj veliko več od verjeti, da Bog obstaja. Vera je predvsem ODNOS, je zvestoba, pomeni videti preko tega, kar je vidno, kar zaznavajo naši čuti in kar zmore doumevati naš razum.

Ena najstrašnejših skušnjav, ki se javljajo predvsem v novejšem času, je zavest, da smo na tem svetu prepuščeni sami sebi. Ali še bolje: nekakšni u(U)sodi, ki je vnaprej napisana in je v nobenem primeru ne moremo spremeniti. Zgodba o kralju Ojdipu, ki so nam jo zapustili stari Grki, govori prav o tem: nesrečni Ojdip lahko naredi, karkoli hoče, a ne more se izogniti izpolnitvi zloglasne prerokbe iz delfskega oraklja. Tam se sooči z grozljivo napovedjo, da bo ubil lastnega očeta in se poročil z lastno materjo. In ko se hoče temu izogniti, stori ravno to. Pri Bogu ni takšne vnaprej napisane usode. In če bi bili resnično prepuščeni viharjem tega sveta, ki bi nas poljubno premetavali, potem je, kot pravi sv. Pavel, prazna naša vera, potem je brezpredmetno verovati v vstajenje Odrešenika, če s tem dejanjem ne more spremeniti ničesar. A tisto, kar Bog želi od nas, je sodelovanje z Božjo milostjo – in to res vztrajno sodelovanje. Tako kot to nakazuje prilika o krivičnem sodniku: slednji sam od sebe ne bi storil prav ničesar, če ga ta vdova ne bi hodila nadlegovat. In ravno mi moramo biti podobni tej vdovi. In če krivični sodnik tej vdovi pomaga do pravice zgolj zato, ker je nadležna in bi se jo rad čim prej znebil, kako se ne bi Bog menil za naše moledovanje, za naše nadlegovanje, ko pa je On naš usmiljeni Oče. Da, in to še posebej takrat, ko gre za pravico, ko gre za bistvena vprašanja našega bivanja, ko se soočamo s posledicami človeške hudobije.

Krščanska molitev ni stvar neke vdanosti v usodo, še manj pa lenobe. Jezus nas spodbuja, naj Boga nadlegujemo s svojimi prošnjami. V tem “nadlegovanju” bomo duhovno rastli, napredovali, tudi če nas bo pri nekaterih prošnjah Bog pustil “nekoliko čakati”. Ne, Bog ne odlaša s pomočjo, le želi, da rastemo v veri. Tudi mati sv. Avguština je v dolgoletni molitvi za spreobrnjenje svojega zablodelega sina najprej morala zrasti v veri, Bog pa je njeno prošnjo uslišal z veliko večjo mero usmiljenja, kot bi si sploh lahko predstavljala. Zblojeni in grešni Avguštin se je spreobrnil v kristjana, postal duhovnik, nato škof in celo cerkveni učitelj. In sv. Monika je bila tista slavna vdova, ki je Boga ves čas nadlegovala s svojimi prošnjami za sina.

Živimo pa v času, ko takšna vera nikakor ni samoumevna. Dandanašnjemu človeku veliko bolj ustrezajo nekakšne bližnjice do rešitev. Ker želi imeti rešitev tukaj in zdaj, ne da bi se moral pri tem “mučiti” z vero v nekaj, kar s svojimi očmi ne vidi. Zato je Jezusovo vprašanje še kako na mesto: bo ob svojem ponovnem prihodu še našel vero na zemlji? Se bomo sploh še obračali na Boga ali pa bomo raje posegali po “bogovih”?

C. R.