Dr. Jože Plut, ljubljanski stolni kanonik, župnik na Polici:
“Prav presunljivo je, da v veroizpovedi med izrekom vere v občestvo svetnikov in izpovedjo vere v vstajenje mesa in večno življenje izpovemo tudi vero v odpuščanje grehov. V svetu, ki greha ne priznava, in v človeštvu, ki rado greh taji in prikriva, mi izpovedujemo vero v odpuščanje grehov. Če torej izpovedujemo vero v odpuščanje grehov, priznavamo obstoj greha in grešnih ljudi, skušnjav, ki lahko vodijo v greh, in skušnjavca, ki se naslaja v naših grehih in posledicah grehov. Odpuščanje grehov pa zadeva več ravni. Odpuščanje sebi, odpuščanje bližnjim (živim in mrtvim) in skesana prošnja k Bogu, naj bo usmiljen z nami in nam odpusti.
Ob tem zaslutimo, da gre pri »odpuščanju grehov« za ugotovitev, da je greh negativno dejanje (duhovno, duševno, razumsko, stvarno), ki smo ga v svoji svobodi sicer sposobni narediti, je pa predvsem odklon (zanikanje) od dobrega, resnice in ljubezni, ki si jih ljudje zaslužimo in smo jih sposobni uresničevati. »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8), pravi apostol Janez.
Greh je torej obrat k egu, jazu in zanikanju ljubezni in drugega, pa tudi čistega Drugega, Boga samega. Zato greh vodi v smrt (tudi večno), vera v milost odpuščanja in posameznikova ponovna odločenosti za dobro pa vodita v (večno) življenje in k Bogu. Človek nekako izbira med grehom in Bogom. »Če si domišlja, da je svoboden, ker razen svojega jaza ne priznava nobenega drugega boga, je v zablodi, kajti sužnost lastnemu jazu je ravno bistvo sužnosti grehu,« pravi C. E. B. Cramfield.
Vir: Časnik.si
