Mag. Srečko Hren se je rodil leta 1968 na Pohorju. Po končani zdravstveni šoli se je vpisal na bogoslovno semenišče v Ljubljani, v duhovnika je bil posvečen leta 1995. Z njim smo se pogovarjali o njegovi duhovniški službi, duhovnosti in božičnem pričakovanju. Najprej je bil kaplan v župniji Šmarje pri Jelšah, vmes je končal magisterij na teološki fakulteti in bil tudi asistent. Nato je odšel na študij v Rim, po vrnitvi pa je bil kratek čas kaplan v Rogaški Slatini. Od leta 2004 je župnik v župniji Celje – Sv. Duh. Z njim smo se pogovarjali v adventnem času leta 2017.
Opomba uredništva (6. 12. 2021): Mag. Srečko Hren je od letošnjega avgusta župnik v Preboldu in soupravitelj župnije Marija Reka.
Kakšen je vaš običajen delovni dan?
Vsak delovni dan je vedno nekoliko neobičajen. So tiste konstantne stvari, ki jih duhovniški dan prinese, po navadi je to priprava na sveto mašo z občestvom. Takrat je duhovnik čez dan v najbolj duhovni vlogi. Vendar tudi v drugih opravkih ni nič manj duhovnik, četudi ne gre za tipična opravila duhovnika. Po navadi pa gre za ukvarjanje s pastoralo, srečujem se z različnimi ljudmi, ki prihajajo v pisarno na kakšen pogovor, izpostavijo kakšno težavo, ki jo duhovnik spremlja in jo skuša reševati, seveda se te obveznosti nakopičijo za nekaj mesecev naprej. Potem je to verouk, ki ga izvajam s pomočjo katehetov in katehistinj. Potem so tudi pogrebi, ki jih v naši župniji ni malo.
Danes (pogovarjala sva se v petek, 8. decembra) je zaradi praznika Marijinega brezmadežnega spočetja nedeljski urnik svetih maš. To pomeni, da morate vse tri maše opraviti sami?
Včasih se res zgodi, da ima teden tri »nedelje« za duhovnika, ta teden je že takšen. Pred nekaj dnevi, ko smo imeli celodnevno čaščenje, smo tudi imeli nedeljski urnik svetih maš. Če dodam še obe običajni nedelji, sem za ta teden opravil kar štiri »nedelje« (smeh).
Če se nekoliko bolj zadrživa ob današnjem prazniku: mnogi ne razlikujejo med Marijinim spočetjem in Jezusovim spočetjem, ki je tudi pomembna svetopisemska tema v adventnem času.
Praznik Marijinega spočetja nekoliko izstopa že zaradi liturgične barve pa tudi zaradi vsebine. Vsekakor je Marija adventna popotnica, je tista, ki pričakuje. Tudi zaradi vsega, kar je sama v svojem življenju doživljala. Po zunanji podobi je to 8. decembra, ker je po devetih mesecih mali šmaren, praznik Marijinega rojstva. Gre za cerkveno dogmo, ki ni prišla iz Vatikana, ampak iz krajev, kjer so častili njeno brezmadežno spočetje. Šele v 19. stoletju je Sveti sedež to razglasil za cerkveno resnico in za praznik.
Ta se je razodela tudi v Marijinih prikazovanjih v Lurdu z besedami »Brezmadežno spočetje sem«.
To je bilo štiri leta po razglasitvi. In je zanimivo, kako se te verske resnice na zunaj morda ne ujemajo z Bogom in nebesi, ampak je prikazovanje v Lurdu potrdilo to, kar je ljudstvo že prej verovalo.
Pa navsezadnje tudi Marijino prikazovanje sv. Katarini Laboure v Parizu.
Da. In to so takšni posegi, ki potrjujejo to, do česar človek pride. In ko Bog to potrdi, je to dokaz, da je vse to tako človeško kot Božje.
Župnija, ki jo vodite, je letos zaznamovala trideset let delovanja. Po eni strani se zdi veliko, po drugi pa kaplja v morje v primerjavi z župnijami, ki obstajajo že več stoletij, morda že več kot tisoč let. Kakšna je glavna značilnost t. i. mladih župnij?
Naša župnija je mlada, njena ustanovitev je tudi vezana na Marijin praznik; ustanovljena je bila namreč na praznik Marijinega vnebovzetja, to je 15. avgusta 1987. Na to, da gre za mlado župnijo, nas spomni že sama oblika cerkve pa tudi njena duhovna plat. Je pa način življenja nekoliko drugačen. Ljudje so namreč sami gradili župnijo tako, da so, ko so gradili cerkev, gradili tudi občestvo. To se vidi od samega začetka pa vse do danes. Ljudje so zelo zraščeni z župnijo in s cerkvijo. So ponosni na to. Veliko stvari vedo, na veliko stvari se spoznajo, za vse skrbijo kot za lasten dom.
Je tudi zato geslo župnije »Sodelujmo in zmagujmo«?
Da, to je naše geslo že od vsega začetka in to se kaže na mnogih področjih.
Pa vendarle ni lahko začeti iz nič. Res pa je, da se je vse skupaj začelo pri matični župniji sv. Danijela v središču Celja, ki je sedaj stolna župnija.
Ustanovitev župnije je velika naloga. In takrat je bila župnija sv. Danijela zelo velika. Ob prebiranju kronike se čudim, kako so to začeli, načrtovali, ustvarjali, zbirali sredstva … Me je postalo kar strah, kako bi jaz delal vse te stvari. Verjetno jih je vodila misel, da delajo skupaj za dobro in bo v tem delu Celja zaživela nova župnija.
Govorili ste že o modernejši obliki cerkve. Novejše cerkve, zgrajene po drugem vatikanskem koncilu, imajo neko posebnost v arhitekturi; v nasprotju s tradicionalno cerkveno arhitekturo gre za nekakšen areopag z integriranimi župnijskimi prostori …
Arhitektura je res sodobna, kar se takoj opazi. Bel golob, ki predstavlja simbol naše župnije in tudi Svetega Duha, zaznamuje tudi strukturo cerkve, ki ima dvoje kril – na enem je župnijski del (pisarna, stanovanje za duhovnika), drugi del pa pastoralni (učilnice, dvorana). Tako že arhitektura pove, da želi župnija še naprej povezovati. Tudi trg pred cerkvijo je zelo impresiven, da se človek ustavi in doživlja nekakšen objem.
Ni veliko župnij, ki bi imele za zavetnika samega Boga. Po navadi so posvečene svetnikom.
Imeti za zavetnika eno od Božjih oseb je kar velika inštanca. In to je povezano z odgovornostjo. To pomeni odprtost za navdihe Svetega Duha. In ko so ljudje začeli graditi župnijo, so bili odprti za navdih Svetega Duha.
Ni pa to tipična mestna župnija. Na eni strani so blokovska naselja, na drugi strani avtoceste pa podeželska.
Da, tudi zato mi župnija zelo ustreza. Ker sem doma s Pohorja in sem hkrati šel v svet v mestno okolje, sem nekako razpet med to dvojnostjo urbanega in podeželskega okolja.
Nova cerkev ne bi bila zgrajena brez številnih dobrotnikov.
Eden od teh je zagotovo prvi župnik, ki je oral ledino ob pomoči župljanov. Pa nedavno umrli pater Robert Podgoršek, ki je kot izseljenski duhovnik zbiral sredstva v Švici in prihajal v našo župnijo občasno tudi kot pastoralni pomočnik.
Kako pa bi se danes med sekulariziranimi Slovenci znašel blaženi škof Anton Martin Slomšek?
Slomšek je bil rojen nedaleč stran od Celja, v gimnazijo je hodil v Celje in se nato v mesto vrnil za kratek čas kot opat oz. župnik pri sv. Danijelu. A če vrednotim njegovo življenje in delo, bi rekel, da bi bil tudi za današnje generacije enako aktualen, z osnovnimi resnicami življenja, ki jih je takrat gojilo ljudstvo. Danes so potrebe po tem še precej večje. Morda bi po zunanjem videzu sklepali, da Slomškovi nagovori ne bi sodili v današnji čas, a če bi pretehtali vsebino, bi še kako prav prišel vsak njegov nasvet. Tisto o šibi morda na drugačen način.
Celje je bilo škofijsko mesto v času zgodnjega krščanstva, od leta 2006 je tu spet sedež škofije. Kakšna pričakovanja ste imeli ob ustanovitvi škofije?
Zunaj pred vhodom v cerkev imamo upodobljenega sv. Maksimilijana Celjskega, našega lokalnega svetnika. In ko je Slomšek želel prenesti škofijski sedež iz Št. Andraža, je najprej imel v mislih Celje. Zapisal je: če bi poslušal srce, bi bil v Celju, a zaradi razuma je obveljal Maribor. Glede ustanovitve škofije menim, da je bila to potreba. Sam sem si predstavljal, da bi bila ta škofija pastoralna enota in bi bila bliže ljudem. Postala pa je tudi infrastrukturna in institucionalna enota, kar vzame veliko časa in energije. Sam bi si želel bolj pastoralni pristop.
Magistrirali ste na temo »Kritika nove dobe in z njo povezanih sekt ter krščanska alternativa«. Lahko kaj poveste o tem?
Človekova notranjost je vedno odprta za nagovor nečesa presežnega. To je v človekovi biti in naravi. Vprašanje, ki se mi postavlja, je, kaj človeka nagovarja. Odgovor pa je: kakršna je njegova notranjost, to ga nagovarja tudi z zunanje strani. Če je urejena, ga nagovarjajo urejene stvari. Če je dezorientirana, je usmerjen dezorientirano. In to je v novi dobi zelo očitno. Tej sledi doba prečiščevanja, teži k temu, da bi človek hrepenel k temu, kar ga bo sestavilo in ne dezorientiralo.
A vendar je nova doba, v angleščini »new age«, nekakšno skupno ime za novodobno ezoteriko, mešanje krščanskih in nekrščanskih duhovnih izročil. In precej katoličanov se tega oprijema.
Vsak, ki išče nekaj, išče še nekaj zraven. Če iskanja niso prečiščena, če nekdo išče na hitro, hic et nunc oz. tukaj in zdaj, hitro najde »rešitve«. In človek misli, da bo na duhovnem področju to enako delovalo. Na koncu se izkaže, da so te hitre rešitve zelo zgrešene in človeka pahnejo še bolj stran od tega, kar bi moral najti. Nato pa pride do notranjega sklepa, da mora res odstraniti tiste stvari, ki niso dobre in mu škodujejo. Ni pa stvar v tem, koliko je ponudbe, ampak v tem, ali bo znal ponudbam, ki mu škodujejo, reči ne. Na koncu je samo to vprašanje.
Da torej razločuje?
Da. Kajti dolgoročno človek ne more iskati samo trenutnega zadovoljstva. Iskati mora nekaj, kar ga bo osrečevalo ves čas.
Prva Božja zapoved v svetopisemskem izvirniku pravi tudi: »Ne imej drugih bogov razen mene.« Ne gre za prestiž, ampak za zavarovanje pred posledicami prakticiranja »kombinacij« krščanske in nekrščanske duhovnosti.
Tu je cela vrsta raznih »bogov«, ki jim človek želi streči. Zapoved, ki jo navajate, se na prvi pogled sliši zelo sebično s strani Boga, vendar gre za zavarovanje človeka, je človeku v prid. Toliko je raznih bogov, pa nobeden ne more pomagati. Kristjani imamo srečo, ker imamo takšno opredelitev Boga, ki izvira iz Svetega pisma, in enostavno moraš pritrditi temu, da je Bog ljubezen. Kristjani nimamo težav povedati, v kakšnega Boga verujemo. Težave se porajajo šele tam, kako živeti to ljubezen. Vendar imamo tistega, ki je to ljubezen živel in je prišel med nas, to je Jezus.
Študirali ste v Rimu. S čim ste se ukvarjali?
Moje študijsko področje je bilo osnovno bogoslovje oz. nauk o Cerkvi. Predvsem sem se ukvarjal s tem, kako posredovati vero današnjemu svetu, po kakšnih kanalih poteka posredovanje vere na človeku primeren način v skladu z lastno vero in naukom Cerkve. Da je vera približno jasna, mora biti tudi pojmovno besedišče vedno znova prečiščeno.
Te tematike se spomnim s predavanj pri profesorju dr. Dragu Ocvirku, ki je navsezadnje dolga leta pomagal v župniji Celje – Sveti Duh.
Tudi on je hodil kot profesor ob koncih tedna sem in je zaznamoval našo župnijo.
Je pa ta župnija vsako leto tudi prizorišče praznovanja dneva državnosti. Verjetno ne brez razloga?
Res je, vsako leto se tu zberejo predstavniki javnega življenja, ki organizirajo mašo za domovino. Ker marsikdo čuti, da je domovina pomembna, da je treba narediti vse, da je res dom. A Slomšek pravi, da je naša prava domovina v nebesih. Je pa zagotovo na ta dan lepo domovinsko vzdušje. Organizatorji pripravijo kratek kulturni program in slavnostni govor.
Za duhovnike se pričakuje, da ne politizirajo s »prižnice« (ta se zadnja desetletja ne uporablja več, cerkev Sv. Duha pa je sploh nima). Koliko se izrekate o javnih, družbenih zadevah?
Omejitev na zunaj je sicer veliko, ampak sem zelo vesel, da mi krščanske vrednote dajejo priložnost, da se o družbenih zadevah izrekam, ne da bi se postavil na to ali ono stran. Z njimi lahko razložim vse pojave, tudi ozko politične.
Menda so vas zatožili kriminalistom zaradi nekega vašega nastopa?
Da, šlo je za referendum o družinskem zakoniku. Tista nedelja je bila tudi materinski dan. Takrat so bile podane tri prijave, da sem kršil volilni molk. Videl sem, kako zadeva funkcionira. Obiskala sta me dva kriminalista, vprašal sem ju, ali onadva določita, ali gre zadeva naprej, sicer se o tem ne mislim pogovarjati. Ko sem jima to razložil, sem potem dobil z ministrstva obvestilo, naj se izjasnim. Vendar sem se odzval z dolgim pismom in jim sam dokazal, da nisem kršil volilnega molka. To sem jim tudi jasno povedal. Pa nimam pravniškega znanja. Kljub temu sem moral pravnikom razlagati te zadeve, ki bi jih morali vedeti bolje od mene. Mogoči sta dve stvari: ali niso hoteli vedeti ali pa so se delali, da ne vedo, ker gre pač za duhovnika.
Smo v adventnem času, marsikje se je že začel cirkus in blišč. V čem je smisel in poanta kakovostnega preživljanja adventnega časa?
To je to, o čemer sem prej govoril – vse hočemo tukaj in zdaj. In če bi bilo tukaj in zdaj, bi bilo že prepozno. Človek se ne more in ne zna ustaviti pri stvareh, ki mu škodujejo. Razblinil se je čas pričakovanja. To je velika škoda. Mislimo, da bomo bolj doživeli, če bomo prej doživeli in imeli več, če bo dlje trajalo. Duhovno doživljanje se ne ozira na to oziroma ga kvari. Težko si predstavljam, da bi božič praznoval kar tri mesece skupaj. Verjetno bi bil sam razdražen, od pričakovanj ne ostane čisto nič. Naredi se lep ekonomski obvod k nečemu drugemu.
Kaj pa božič? Marsikje so mu odvzeli prvotni pomen.
Tudi tu se je razblinila krščanska vsebina božiča. Vendarle je to nekaj svetega. Življenje prihaja na svet. Če se je Bog učlovečil, je vsako življenje sveto. Vendar smo uničili lasten odnos do življenja. Če bi hoteli sprejeti božič, bi morali spremeniti odnos do življenja. S tem človek kaže, ali razume vsebino božiča ali ne. Bolj ko uničujemo življenje, teže sprejmemo božič.
Morda še kakšno sporočilo bralkam in bralcem Demokracije?
Vsem, tako bralkam in bralcem kot tudi sebi, želim, da bi bili pozorni na to, na kaj se kristjani pripravljamo v adventnem času. In bi to negovali, kolikor se le da. Če varujemo življenje drugih, ga varujemo tudi sebi. In Bog se je učlovečil, da bi zavaroval naše življenje.
Pogovarjal se je Gašper Blažič.
Intervju je bil prvotno objavljen v predbožični številki Demokracije leta 2017.
