V letošnji novomašni številki Družine se je med številnimi duhovniki jubilanti pojavilo tudi ime Rafka (Rafaela) Kralja, letošnjega zlatomašnika. Brez oznake datuma obhajanja zlatomašnega jubileja.
Župnija Smlednik, kjer je deloval med leti 1992 in 2008, je sicer najavila praznovanje njegove zlate maše. Slovesnost se je zgodila brez njegove prisotnosti, saj mu zdravstveno stanje to ni omogočilo, tako je zahvalna maša za njegov zlatomašni jubilej minila brez njegove prisotnosti, le z njegovo sliko. Kot je zapisano v župnijskih oznanilih v Smledniku: “V četrtek, 29. 6. 2023, smo na praznik apostolov Petra in Pavla ob 18.30 imeli zahvalno sveto mašo za nekdanjega župnika Rafka Kralja ob njegovem zlatem mašnem jubileju. Gospod Rafko sedaj biva v duhovniškem domu Mane nobiscum in ker mu zdravstveno stanje ne omogoča tudi telesno prisotnost, smo se povezali duhovno ter na panoju v cerkvi smo imeli njegovo fotografijo. Hvala vsem, ki ste pripomogli k lepoti te slovesnosti: pevcem, ministrantom, pritrkovalcem, mežnarju, krasilki, bralcem in ŽPS – ju. Bilo je navzočih okoli 80 ljudi. Na koncu maše se je delila zlatomašna podobica. Po maši smo se zadržali ob pijači. V soboto, 1. 7. 2023, na da njegove nove maše, mu je župnija Smlednik za njegov zlati mašni jubilej voščila preko valov radia Ognjišče.”
Le dva dni po okrogli obletnici njegovega mašniškega posvečenja, prav na petdeseto obletnico njegove nove maše, ga je Bog poklical k sebi.
Pokojni gospod Rafko se je rodil 26. septembra 1947 v Šentvidu pri Stični, mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1973 v Ljubljani. 1. julija 1973 je daroval novo mašo v svoji domači župniji Šentvid pri Stični. Je nečak Ivana Lavriha, duhovnika, ki je deloval v viharju druge svetovne vojne in nasilja revolucije, zato je po vojni odšel v ZDA.
Duhovniško službo je opravljal v župnijah Ljubljana – Črnuče, Št. Peter – Otočec, Brusnice, Velike Lašče, Rob, Smlednik, Srednja vas v Bohinju in Radovljica, je zapisano na spletni strani ljubljanske nadškofije. Zadnja leta je bival v duhovniškem domu v Ljubljani.
V sredo, 5. julija 2023, bo od 9.00 naprej ležal v župnijski cerkvi v Šentvidu pri Stični, kjer bo ob 16.00 pogrebna sveta maša in po njej pogreb.
Gospod, daj mu večni mir in pokoj in večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru. Amen.
Odmev urednika portala Blagovest.si Gašperja Blažiča:
“Pokojni gospod Rafko je bil moj župnik med leti 1992 in 2008. Šestnajst let torej. Prišel je po osamosvojitvi Slovenije iz svoje dotedanje župnije Velike Lašče (kamor je odšel naš tedanji dušni pastir g. Alojzij Lamovšek, žal ne za dolgo, saj ga je doletela huda bolezen in po dolgih letih trpljenja ga je Gospod poklical k sebi) v naš Smlednik. Nekje konec avgusta 1992 se je zgodilo najino prvo srečanje, bilo je malo pred mojim vstopom v sedmi razred osemletne osnovne šole (ter verouka). Bil je v talarju, ravno je končal sobotno večerno mašo. Deloval je sveže, pravili so, da je prinesel svež veter v župnijo. Imel pa je svoj red in ga dosledno uveljavljal. Zame je bilo tisto šolsko leto odločilno: leta 1993 sem namreč prejel zakrament svete birme. Vendar je župnikovo pot v tistem letu, kmalu po prihodu (verjetno enkrat pozimi v začetku leta 1993), presekala prometna nesreča, ki bi bila zanj skoraj usodna (in zanimivo, v tistem času je tudi sveže imenovani pomožni škof Alojzij Uran doživel hudo prometno nesrečo!). Okreval je dolgo, več mesecev. Skrb za nas birmance je prevzel dekan in župnik v Šenčurju Anton Slabe, za cvetno nedeljo je maševal tajnik nadškofa Šuštarja mag. Anton Jamnik, za velikonočno tridnevje pa Lucijan Potočnik. Šele kakšen teden ali dva pred našo birmo – bila je na tretjo velikonočno nedeljo (25. aprila), ko nas je birmoval stiški opat p. Anton Nadrah – se je znova pojavil. In nato na birmi prvič spet somaševal skupaj z g. Slabetom, birmovalcem ter našim rojakom g. Šketom, sedaj župnikom v Stari Loki.
Ure verouka v tistih dveh letih so bile precej nenavadne, učil nas je on. Bile so pred šolskim poukom, nekje ob sedmih zjutraj. Vedno smo začeli z molitvijo »angel Gospodov«. Kljub drugačnim besedam njegova preverjanja znanja vendarle niso bile – vsaj zame – »mesarsko klanje« (kot je sam dejal), saj je končno spraševal osnovne stvari, molitve in vzklike pri maši. No, edino enkrat sem res dobil težko vprašanje: kaj je redna in kaj izredna pot zveličanja. Uf, za mulca pri 14 letih res težko vprašanje! Ampak poučno. Bi rekel, da je bil prav gospod Rafko »kriv«, da sem se precej let kasneje vpisal na teologijo. Molitev brevirja (sobotne večernice oz. prve nedeljske večernice) sem prvič okusil ravno v mladinski skupini pri njem. Med drugim sem izvedel, da je nekdaj deloval tudi kot dušni pastir v Brusnicah na Dolenjskem, kjer je pred kratkim umrl tamkajšnji župnik g. Alojzij Brce.
V kasnejših letih so se najini odnosi, priznam, precej ohladili. Tega mu zdaj ne štejem v slabo – bil je to čas Božje previdnosti, brušenja, mojega odraščanja, iskanja, drugačnih pogledov. Takrat zame zelo težavno in celo toksično, danes pa, s časovne distance, zame plodno obdobje. Ne glede na vse sem občudoval njegovo zagnanost pri obnovi župnijske cerkve, kjer smo leta 2003 dobili nov kor ter obnovljene orgle, da ne omenjam obnove postaj križevega pota na Kalvariji, nove mrliške vežice… Pet let kasneje je župnijo zapustil, sprva deloval kot duhovni pomočnik v Srednji vasi v Bohinju, nato v Radovljici, slednjič pa je zaradi napredovanja hude bolezni odšel v dom za duhovnike v Ljubljani. In zadnje čase sem pogosto pogledoval na spletno stran nadškofije Ljubljana, ali je še živ. Medtem sem se iz Smlednika že preselil drugam, a sem spremljal dogajanje v župniji preko spletne strani. Pred kratkim sem zasledil, da so ga župljani povabili na praznovanje zlate maše na praznik sv. Petra in Pavla, a žal ni mogel priti. Le dva dni zatem ga je Gospod poklical k sebi. Počakal je le še na jubilej mašniškega posvečenja. V soboto, 1. julija, na dan, ko so mu farani iz Smlednika zaželeli vse lepo preko radijskih valov radia Ognjišče – in tisti dan je bila ravno petdeseta obletnica njegove nove maše – , je prestopil prag večnosti.
—Počivajte v miru, gospod Rafko, molim za vas, jaz odpuščam vam in tudi vi odpustite meni. In prosite za nas, ki se še borimo na tem svetu, predvsem za naše dušne pastirje.–“
C. R.
