Včeraj je iz Argentine prišla vest, da je umrl dr. Marko Kremžar (1928–2021). Bil je eden vodilnih zdomskih politikov (v Argentini je živel od leta 1949), sicer pa je deloval kot gospodarstvenik in ekonomist (doktoriral je leta 1973). Pomemben je bil tudi kot organizator in pedagog slovenskega srednjega šolstva v slovenski skupnosti v Buenos Airesu. Ob tem je razvil bogato literarno dejavnost (novele in drame), še bolj pa strokovno (sociološke in politološke razprave). Napisal je vrsto knjig o vprašanjih novejše slovenske zgodovine, državljanske vojne in njenih posledic.
V prvem trenutku ob smrti se je težko celovito ozreti na tako bogato in tako razdajanja polno življenje, kot je bilo njegovo. A skušajmo to storiti vsaj v nekaj obrisih, ki smo jih skicirali v portretnem zapisu ob njegovi 80-letnici.
Zgodovina, zgoščena v izjemnem človeku
Ozreti se v Kremžarjevo življenje pomeni ozreti se v slovensko polpreteklo zgodovino, svojevrstno zgoščeno v človeku, ki je znal in zmogel odgovarjati na številne silnice, ki so pritiskale na njegovo življenjsko pot, jih premisliti in tehtno ovrednotiti. Gospodarstvenik, politik, šolnik, mislec – vse to in še kaj so oznake, ki jih lahko pripišemo Kremžarjevemu imenu, zaradi publicističnega in pisateljskega daru, udejanjenega v številnih knjigah in člankih, pa njegova misel bistveno presega okvire argentinske skupnosti in (p)ostaja nenadomestljiv kamenček v zgodovinskem mozaiku celotnega slovenstva.
Pa bi lahko bilo tudi drugače, saj bi lahko delil usodo svojih bratov Marjana, duhovnika, ki je bil med vojno ubit v Srbiji, in Franceta, ki je bil ubit kot poveljnik domobranske posadke v Grahovem novembra 1943. Po tistem se je tudi Marko pridružil domobrancem. Večji del je prebil v četi za zvezo, ki je skrbela za oskrbovanje telefonskih zvez, ilegalno pa je imela njegova četa nalogo, da bi v trenutku zavezniškega izkrcanja na bližnji jadranski obali, v kar so trdno upali, branila in ohranjala zveze v glavnem mestu.
Vojni dogodki so se odvijali drugače in sledil je umik na Koroško, od koder pa je bil kot tisoči drugih vrnjen v »osvobojeno« Jugoslavijo, v Kranj. Zaradi mladoletnosti je ostal pri življenju, pristal najprej v šentviških Škofovih zavodih, nato pa je bil premeščen v oznovski zapor v Ljubljani. Kot član Slovenske legije je bil obsojen na zavod za politično prevzgojo, in sicer za nedoločen čas. No, čas si je določil kar sam, ko je iz nekdanjega salezijanskega zavoda na Selu pri Mostah na nedeljo Kristusa Kralja, 27. oktobra 1946, prav na dan, ko je partija uprizorila splošne državne volitve, pobegnil. Po enotedenskem »potepanju« je prispel na Koroško, pristal v angleškem zaporu, 20. novembra pa le objel očeta Franca, visokega politika Slovenske ljudske stranke, in mamo v Spittalu ob Dravi. V begunskem taborišču je maturiral, se vpisal na graško univerzo, vendar do izpitov ni prišel. Kremžarjevi so dobili dovoljenje za odhod v Argentino, kamor so odpluli januarja 1949, piše Družina.
Več si lahko preberete TUKAJ.
Vir: Demokracija.si
