Medžugorje je danes znan romarski kraj in temu primerno tudi »pozidan« v primerjavi z nekdanjimi časi. Tudi v župniji danes deluje veliko pastoralnega osebja, pri čemer niso všteti duhovniki, ki stalno živijo v Medžugorju, živijo pa drugod.
Župnija je bila sicer ustanovljena leta 1892, kmalu po tistem, ko je Bosna in Hercegovina prešla izpod osmanskega imperija v habsburškega in je bila obnovljena katoliška hierarhija. Istega leta je bila ustanovljena tudi Hercegovska frančiškanska provinca, ki je prej delovala kot del province Bosne Srebrene, sicer najstarejše frančiškanske province na hrvaškem govornem območju (v Dalmaciji obstajata še dve, leta 1900 pa je bila ustanovljena še osrednja hrvaška provinca s sedežem v Zagrebu). Frančiškani so že od vsega začetka pastoralno oskrbovali velik del hercegovskih župnij, ki sicer še danes spadajo pod mostarsko-duvanjsko škofijo. V župnijo Medžugorje sicer poleg osrednjega dela župnije spadajo še Miletina, Bijakovići, Vionica in Šurmanci. Župnijo Medžugorje sicer nekateri viri omenjajo že v letu 1599.
Dejstvo je, da so od vsega začetka župnijo oskrbovali frančiškani, ki so se v začetku precej menjali, tako da stalnega župnika pravzaprav ni bilo. Prvi župnik naj bi bil pater Anzelmo Čulina, ki je tu ostal dve leti. Eden od njegovih naslednikov v Medžugorju p. Nikola Šimović poskrbel, da so Medžugorci leta 1897 dobili prvo cerkev, posvečeno sv. Jakobu, ter župnišče. Vendar se je cerkev začela zaradi nestabilnega terena posedati in so jo morali dve desetletji kasneje porušiti in razmišljati o novi. Zagrebški arhitekt Stjepan Podhorski je naredil načrte za novo, dokončno pa je bila zgrajena šele leta 1969.
Do prihoda župnika patra Anđela Nuića leta 1907 noben dotedanji župnik v Medžugorju ni deloval tam več kot tri leta. Po njegovem odhodu leta 1914 je spet prišlo do nestalnega obdobja, verjetno tudi zato, ker župnišče ni nudilo dovolj prostora za stalno naselitev frančiškanske skupnosti. Leta 1931 pa je v župnijo Medžugorje za pet let prišel pater Bernardin Smoljan, ki je nato leta 1945 umorjen kot žrtev komunistične revolucije (njegovo truplo so morilci vrgli v reko Neretvo). Prav pater Bernardin je poskrbel za začetek gradnje cerkve ter za izgradnjo križa na hribu Šipovac, ki se zaradi križa sedaj imenuje Križevac.
Obdobje duhovnih pomočnikov v Medžugorju se je začelo šele v negotovih časih pred drugo svetovno vojno, vendar je trajalo samo do konca vojne. Ponovno se je vzpostavilo po letu 1966. Tistega leta je bil podpisan beograjski protokol, ki je nekoliko olajšal odnose komunistične oblasti do Cerkve, s tem se je lahko nadaljevala prekinjena gradnja medžugorske cerkve. Tistega leta je za župnika v Medžugorje prišel pater Radovan Petrović, ki mu je pomagalo več patrov, med njimi tudi tedaj mladi pater Ivan Dugandžić, ki je tudi sedaj župnijski vikar v Medžugorju (že tretjič). Zatem je župnijo od leta 1974 dalje vodil pater Luka Sušac, neposredni predhodnik patra Joza Zovka. Slednji je v župnijo prišel jeseni 1980, z njim pa tudi kaplan pater Zrinko Čuvalo, s katerim sta skupaj že sodelovala v bližnji župniji Čerin (le da sta imela zamenjani vlogi), iz te župnije pa je bil doma pater Slavko Barbarić. Pater Jozo je bil v Medžugorje prestavljen iz Posušja, kjer so ga oblastniki napadali, češ da ima prevelik vpliv na mladino. Zato so pritisnili na vodstvo province, da ga prestavijo v kraj, kjer ne bo toliko srednješolske mladine.
Ko so se junija 1981 začela Marijina prikazovanja, so se ljudje takoj odzvali z množično udeležbo na kraju prikazovanj. Pojavile so se nove pastoralne potrebe zaradi velikega števila ljudi, ki so se želeli spovedati. Pater Jozo je sicer poklical brate frančiškane iz okoliških župnij, že v prvih tednih prikazovanj pa je v župnijo prišel še pater Tomislav Vlašić, ki je malo pred tem sodeloval na kongresu karizmatične prenove v Rimu. Ker je komunistična oblast kasneje reagirala tudi tako, da je patra Joza zaprla, ga je avgusta 1981 za kratek čas nasledil pater Tomislav, v župnijo pa je prišel pomagat tudi domačin, kapucin pater Stanko Dodig. Za eno leto je župnijski upravitelj postal dotedanji kaplan pater Zrinko, znan tudi hudomušnem odgovoru oblastnikom, ki so mu hoteli preprečiti, da bi v Medžugorju obhajal večerno mašo, češ da se to ne sklada s krščansko tradicijo. Na ta ugovor je pater Zrinko odgovoril: »Maša ni spomin na Jezusov zadnji zajtrk, ampak na zadnjo večerjo.«
Leta 1982 je spet prišlo do sprememb v župniji Medžugorje. Za župnika je bil imenovan pater Tomislav Pervan, kasnejši frančiškanski provincial, ki je veliko let kasneje spet postal župnijski vikar v Medžugorju. Župnijo je vodil šest let. Kmalu zatem je eden od njegovih kaplanov postal sveži doktor znanosti pater Slavko Barbarić, ki je župnijo obiskal zelo kmalu po začetku Marijinih prikazovanj, še kot doktorski študent, in tam ostal nekaj časa. Pater Slavko se je spoznal z vidci in najprej povsem znanstveno preučeval Marijina prikazovanja, a je nato postal najbolj temeljit izvrševalec Marijinih sporočil. Čeprav v Medžugorju nikoli ni bil niti župnik niti gvardijan, je s svojimi predlogi za oblikovanje romarske pobožnosti neizbrisno zaznamoval to župnijo. Kaplan je ostal najprej do leta 1985 in ostal povezan z Medžugorjem tudi v obdobju 1985-1990, ko je deloval v Blagaju, Mostarju in Humcu. Od leta 1990 pa vse do svoje smrti leta 2000 je spet živel v Medžugorju kot župnijski vikar. Leta 2000 je mostarski škof Ratko Perić nameraval doseči njegovo prestavitev v Šuico na severu Hercegovine, vendar do tega ni prišlo.
V času župnika Pervana – slednji je sedaj duhovnik šolskih sester v Medžugorju in ne sodeluje neposredno v pastorali – sta bila ves čas na razpolago v župniji vsaj dva kaplana. Leta 1985 je patra Slavka nasledil pater Ivan Dugandžić, ki je tako že drugič postal kaplan v Medžugorju. Leta 1984 pa je bil k pastoralnemu osebju v Medžugorju prištet tudi pater Petar Ljubičić, ki si ga je vidkinja Mirjana Dragičević Soldo izbrala za tistega, ki bo svetu povedal medžugorske skrivnosti. Mirjana ga je poznala že od prej, saj je večkrat prihajal pomagat v Medžugorje. Tam je ostal do leta 1995, po nekajletnem delovanju v Švici je sedaj župnijski vikar v Vitini pri Ljubuškem.
Leta 1988 je bil za novega medžugorskega župnika imenovan pater Leonardo Oreč, župnijo je vodil tri leta. Skupaj z njim sta v župnijo prišla še župnijska vikarja pater Ljudevit Rupčić (avtor več knjig), pater Viktor Kosir (umrl je lani, za duhovni poklic pa se je odločil, ko je po nasilni smrti svojega brata, frančiškana br. Viktorja Kosirja st. vstopil k frančiškanom in prevzel njegovo ime!) ter kasnejši župnik pater Ivan Landeka starejši. V župniji so že delovali vikarji pater Ljubičić in še dva patra. Leta 1990 se je vrnil pater Slavko Barbarić, prišel pa je tudi pater Zoran Ostojić, ki je prej deloval v ZDA, v Medžugorju je ostal do smrti kot spovednik. Pater Landeka je preživel vsa vojna leta in je kot župnik največ časa sodeloval s patrom Slavkom. Leta 2000 je za kratek čas (eno leto) vodenje župnije prevzel pater Ivan Sesar, ki ga je nato nasledil pater Branko Radoš (sedaj deluje v Švici), od leta 2005 pa je pater Ivan Sesar spet vodil župnijo za dve leti, nato pa je bil izvoljen za provinciala. V župniji pa so med drugim delovali kot župnijski vikarji p. Tomislav Pervan, p. Ljubo Kurtović, p. Danko Perutina, p. Mario Knezović, p. Karlo Lovrić (ki je še vedno vikar v Medžugorju), p. Svetozar Kraljević (odgovoren za Majčino selo), p. Miljenko Šteko (sedanji provincial) in p. Petar Vlašić, ki je župnijo prevzel leta 2007 in jo vodil do svoje smrti leta 2012. Leta 2008 je bil med pastoralne sodelavce v Medžugorje sprejet pater Marinko Šakota, sedanji župnik (od 2012 dalje). Skoraj dvajset let v župniji deluje tudi brat Josip Marija Katalinić, ki sicer ni duhovnik, vodi pa molitve rožnega venca in skrbi za urejenost svetišča. Po smrti patra Slavka Barbarića so festival mladih moderirali p. Ljubo Kurtović (2000-2007), p. Danko Perutina (2008-2013) in p. Marinko Šakota (od 2014 dalje), v začetku skupaj s patrom Stankom Čosićem, sedaj tajnikom province.
V župniji tako v pastoralnem letu 2021/2022 delujejo: p. Marinko Šakota (župnik), br. Josip Marija Katalinić (skrbnik svetišča) in duhovniki: p. Ivan Dugandžić, p. Mladen Herceg, p. Slavko Soldo, p. Karlo Lovrić, p. Dragan Ružić (rektor Majčinega sela), p. Perica Ostojić, p. Zvonimir Pavičić, p. Renato Galić, p. Antonio Primorac in pripravnik za diakonat br. Ivan Hrkać. V župnijo sicer prihajajo velikokrat tudi patri iz drugih župnij, pomagajo pa tudi frančiškanski bogoslovci ter šolske sestre sv. Frančiška. Stalno torej od hercegovskih frančiškanov tu deluje deset duhovnikov, a velja si zapomniti to, kar je nekdaj v intervjuju za Ognjišče povedal pater Mario Knezović, nekdanji urednik radia Mir: tudi če bi bilo tu sto patrov, bi bilo še vedno premalo…
Seznam dušnih pastirjev si lahko preberete TUKAJ.
G. B.
