Stara starša papeža Leona XIII. nista mogla imeti otrok. Leta 1767 pa je k njima prišel nek manjši brat ter jima svetoval, naj se priporočita sv. Ludviku, on jima bo od Boga izprosil milost, da bo njun zakon blagoslovljen s sinom.
Svetuje jima tudi, naj otroku dasta ime Ludvik. Kar sta sv. Ludvika prosila, to jima je Bog po njegovi priprošnji tudi storil. Rojen je bil Ludvik, ki je bil kasneje srečni oče papeža Leona XIII.
Posvetil se je študiju pod vodstvom manjših bratov in napredoval v splošnem znanju in verskih resnicah. Razlagal je Božjo besedo klerikom in laikom. Ljudje so se spraševali od kod mu znanje, ali mu je dano od Boga ali priučeno. Svete knjige so mu bile hrana za dušo in duhovno rast. Duhovnik je postal leta 1296, škof še istega leta. Kot škof je vsak dan povabil v goste 25 revežev, sam jim je opral roke in jim stregel. Ves vesel jim je lomil kruh, saj se je zavedal, da streže Kristusu. Zelo mlad prestopi prag slavne smrti in on, ki je na zemlji živel nedolžno, je bogat odšel v radost svojega Boga, da ga gleda iz obličja v obličje. Je najmlajši škof med manjšimi brati, ki je postal svetnik.
Več o njem TUKAJ.
Rodilse je 9. februarja 1274 v kraju Brignoles v Franciji, umrlpa 19. avgusta leta 1297 v rojstnem kraju. Pranečaku kralja svetega Ludvika po očetovi strani in svete Elizabete Ogrske po materini strani je bilo svetništvo tako rekoč položeno v zibel. Z vso spoštljivostjo in ponosom je njegova družina gojila spomin na slavna prednika, tako da je njun zgled že kmalu pritegnil tudi mladega kraljeviča Ludvika in v njem zbudil željo, da ju posnema. Rodil se je na dvoru svojega očeta v Provansi, skupaj z bratoma v domači hiši preživljal brezskrbno otroštvo, dokler ni bil njihov oče v vojski zajet in odpeljan v ujetništvo. Aragonski kralj je v zameno zanj zahteval vse tri njegove sinove in večje število plemenitašev. Sedem let so preživeli v ujetništvu v Barceloni; Ludvik je v tem času po bolnišnicah stregel bolnikom in pomagal revežem ter bil reden gost v frančiškanskem samostanu.
Škof kljub lastni želji, da bi slavil Boga v samoti:Tik preden je bil izpuščen iz ujetništva, je prejel tonzuro in nižje redove; s tem se je želel popolnoma posvetiti Bogu. Oče mu je ob vrnitvi domov ponujal tri krone: gospostvo nad pokrajino Anjou, nad Neapljem in Provanso, obenem pa mu tudi že izbral za nevesto majorsko kraljično. Ludvik se je vsemu odpovedal v korist svojemu bratu, sam pa po temeljitem študiju bogoslovja postal duhovnik. Kmalu po posvečenju ga je papež imenoval za škofa v Toulousu, čeprav se je temu upiral, ker je želel uživati mir meniške celice. Gospod je njegovo željo uslišal na svoj način: še mladega, komaj triindvajset let starega, je po trdem delu in bolezni poklical k sebi.
Ne smemo ga zamenjevati s kraljem sv. Ludvikom.
Vir: minoriti, Družina
